Potovati po svetu in hkrati služiti denar? Na prvi pogled sanje mnogih, vendar ali je res vse tako rožnato? O tem sem se tokrat pogovarjala z Zalo Podkrižnik, 25-letno digitalno nomadko, diplomirano slovenistko in diplomirano germanistko ter študentko magistrskega programa Podjetniški management. Z Zalo, ki trenutno biva in dela v Málagi, na jugu Španije, sva intervju opravili preko Zooma. Za njo je bilo skozi okno moč opaziti sonce in šviganje galebov, Zala pa je na moj komentar, da izgleda zelo dobro razpoložena odgovorila, da se v Španiji težko počutiš drugače. Tekom intervjuja mi Zala zaupa, kako izgleda tipični dan digitalnega nomada, kako poskrbi za svoje duševno zdravje in ohranja stike z družino, spregovori pa tudi o občutkih domotožja in izzivih, ki jih tak način življenja lahko prinaša. 

---

Avtorica: Urška Otrin

Se lahko, prosim, na kratko opišete – kdo ste, s čim se ukvarjate in s katerimi tremi pridevniki bi vas opisali vaši prijatelji? 

Sem Zala Podkrižnik. Stara sem 25 let, prihajam iz Laškega, zadnjih 6 let sem preživela v Ljubljani, Berlinu, Španiji, Turčiji, Italiji in Belgiji. Po izobrazbi sem diplomirana slovenistka in diplomirana germanistka, trenutno sem študentka magistrskega programa Podjetniški management. Moje delo zajema prevajanje, lektoriranje in poučevanje slovenščine in nemščine v jezikovnih šolah in v obliki zasebnih tečajev. Moji prijatelji bi me opisali kot pustolovsko, spontano, pozitivno in energično.

Kaj ste si želeli postati, ko ste bili majhni? 

Pravzaprav se ne spomnim. Nekaj časa astronavtka, potem učiteljica. V srednji šoli sem bila, kot verjetno večina mojih vrstnikov, zelo zmedena in nisem imela pojma, kaj želim v življenju početi. Moja ljubezen so bili jeziki, zdelo se mi je, da bi lahko bila dobra profesorica, zato sem se odločila za dvopredmetni študij slovenistike in germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tekom študija sem sanjala o svoji jezikovni šoli, med življenjem in delom v Berlinu pa sem ugotovila, da me pravzaprav zanimajo tudi ekonomske vsebine, predvsem mednarodno poslovanje in odnosi, management in podjetništvo, zato sem se odločila, da bom magisterij opravljala na drugi fakulteti. 

Ste si že od nekdaj želeli oz. predstavljali, da boste digitalna nomadka, popotnica, ki med potovanji služi za svoj kruh? 

Ne. Že v srednji šoli sem rada potovala, ljubezen do »življenja v tujini« pa se je pojavila med bivanjem v Nemčiji v 2. letniku fakultete. Pred epidemijo koronavirusa sem inštruirala jezike v živo, po izbruhu vse skupaj prenesla v virtualno okolje, kasneje razširila svoje storitve. Vse se je zgodilo zelo nenačrtovano in spontano.

Kako pogosto se selite in na podlagi česa izberete svojo naslednjo destinacijo? Kaj so kriteriji, ki jim mora biti zadoščeno, da se odločite preseliti v določeno državo/mesto. 

Od doma sem delala že v Sloveniji od začetka leta 2018, leto in pol kasneje sem se za pol leta preselila na jug Španije, v sončno Málago, od takrat naprej pa lokacije menjujem, ko to začutim. Ponavadi se selim vsake nekaj mesecev, odvisno od tega, kako se v določenem okolju počutim. Vse dosedanje odločitve glede destinacij so bile spontane, pomembni vidiki pa so vsekakor vreme, zanimiva kultura in odprti ljudje. 

Kako izgleda vaš tipični dan? 

Mislim, da je ena izmed skupnih značilnosti digitalnih nomadov ravno ta, da tipičnost, rutina in pravila ne obstajajo, urnik dela pa je vsak dan drugačen in prilagojen. Včasih delam zjutraj, včasih zvečer, včasih v kosu in največkrat ne. Včasih ne delam po več dni, drugič delam od jutra do večera. Sem sama svoj šef, a se moram časovno usklajevati s tečajniki oziroma se jim prilagajati, kar rezultira v tem, da je velik del mojega dela v večernih urah. Poleg tega imam tudi predavanja za magisterij (na spletu) ter ogromno individualnega dela. Vse univerzitetne obveznosti ponavadi poskusim opraviti v dopoldanskih urah. 

Kako poskrbite za svoje psihično blagostanje in dobro počutje? 

Ker trenutno prebivam v Málagi, kjer sem poleg sončnih dni nagrajena in obkrožena z obilico narave, vsak trenutek svojega prostega časa izkoristim za sprehod v parku, hribih, na plaži in druženje s prijatelji … Svoje fakultetno in službeno delo si vnaprej skrbno planiram, zato vedno vem, kako, kaj in kdaj moram kaj postoriti. S tem dosežem neko mirnost. Mojemu duševnemu zdravju vsekakor koristi tudi to, da se znam umiriti, odmisliti stvari in se res popolnoma odklopiti. 

A kdaj pomislite, kakšno bi bilo vaše življenje, če vam vaša služba ne bi omogočala dela od doma in bi bili primorani dnevno hoditi v službo na lokaciji, npr. v pisarno. Vam taka misel vzbudi zgolj negativna občutja, ali bi v takem načinu življenja lahko našli tudi kako prednost? 

Vsekakor ima redna zaposlitev za poln delovni čas v pisarni svoje prednosti, kot so fiksen urnik in plača, vendar z  njo pridejo tudi slabosti. Trenutno sem na točki življenja, ko mi je pomembno, da si lahko vzamem dopust oz. prost dan, prosto popoldne takrat oziroma vedno, kadar želim. Ker delo kombiniram s študijem, mi to ustreza. Prav tako mi ustreza razgibano in raznoliko delo, zato o drugačnem načinu življenja niti ne razmišljam. Potujem s tokom in se ne obremenjujem s prihodnostjo, saj verjamem, da sem dovolj inteligentna, pustolovska in spontana, da se bom v življenju vedno znašla. Tako ali drugače.

Torej ja, v službi za poln delovni čas na lokaciji vidim prednosti – predvsem v večji finančni in logistični stabilnosti, vendar mi te zaenkrat ne predstavljajo najpomembnejših prioritet, saj uživam v življenju, ki ga trenutno živim. Ampak, nikoli ne reci nikoli, pravijo. 

Imate kdaj občutek, da potovanja, pogosto spreminjanje lokacije in klime, skrbi ob iskanju stanovanja, neprestano navezovanje novih stikov tudi negativno vplivajo na vaše počutje? 

Ne. Sem zelo komunikativna, sproščena in odprta oseba. Navezovanje novih stikov in menjavanje okolja mi ne povzročata stresa, pač pa veselje in neko otroško navdušenost. Ker sem tako osredotočena na spoznavanje novih ljudi in kultur, nimam časa za negativne misli.

Dom nam da občutek varnosti in pripadnosti, ki nedvomno pomembno prispeva k psihičnemu blagostanju. Glede na to, da se vaš  “dom” pogosto spreminja, kar odvzema občutek stalnosti in konsistentnosti, kako bi rekli, da to vpliva na vaše počutje in blagostanje?

Zgolj dvakrat se mi je zgodilo, da sem se razjokala, ker sem pogrešala družino in se mi je zdelo, da nekaj zamujam. Življenje teče tam daleč stran, brez mene. Tukaj teče brez njih. A konec koncev vsak živi svoje življenje, zato res redko čutim domotožje ali hrepenenje po življenju v domovini. Rutina je miselnost, ustvariš si jo lahko kjerkoli. S tem pride tudi stabilnost. Sigurno pa takšen življenjski slog ni za vsakogar. 

Kaj pa prijatelji, družina? Kako se spopadate z njihovo fizično odsotnostjo? Ste morda razvili kake tehnike, da ohranjate kvaliteto odnosov tudi na daljavo? 

V dobi telefonov in računalnikov smo lahko fizično daleč drug od drugega, a blizu v srcu. Z domačimi se redno slišim po telefonu, s prijateljicami in prijatelji smo v stikih praktično vsakodnevno. Pošiljamo si slike, videe in podobno. Name fizična odsotnost ne vpliva negativno, saj vem, kje so, kaj počno in obratno. Včasih se sicer nekatera prijateljstva ohladijo, vedno je potrebna dvosmerna komunikacija. 

Predstavljajte si, da ste se po 10 letih dela na daljavo zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin primorani ustaliti in poiskati službo na lokaciji. Mislite, da bi vam vključevanje v kolektiv sodelavcev po tolikšnem obdobju “samote” predstavljajo izziv? Čemu bi se bilo najtežje privaditi? 

Menim, da bi se zlahka vključila, saj sem v življenju opravljala že nešteto študentskih služb, ki so bile večinoma ekipne narave npr. animatorstvo, gostinstvo, hostesna dela, računovodski servis. Verjetno se je najtežje privaditi na to, da moraš dejansko nekam iti, se odpeljati z avtom ali kolesom. Verjetno bi se mi zdelo zelo rutinsko, saj je moj urnik trenutno res skoraj vsak dan drugačen, potem pa bi bil čisto vsak dan enak. To mi je trenutno skoraj nepredstavljivo, a verjamem, da bi se navadila.

Kako si predstavljate svoje življenje in delo čez 10 let? Menite, da bo to podobno zdajšnjemu, ali morda pričakujete večjo željo po stabilnosti in mirnejšemu načinu življenja?

To je odvisno od veliko dejavnikov. Morda bi si želela imeti neko redno zaposlitev za poln ali polovični delovni čas (morda od doma) in še vedno delno delovati kot t. i. »freelancerka«. Nimam posebnih želja, ne delam velikih načrtov, grem s tokom. 

---

O AVTORICI

Sem Urška Otrin, diplomirana psihologinja in študentka magistrskega študija psihologije na Univerzi v Ljubljani. Svojo karierno pot vidim v delu z otroki in mladostniki, v prostem času pa neizmerno rada potujem, odkrivam svet, različne kulture ter poslušam glasbo. Moja prepoznavna znaka sta brez dvoma slušalke v ušesih in visenje na Skyscannerju ☺