»Nov dan v službi. Iste frustracije kot prejšnji dan. Že stokrat sem povedala šefu, da ostali v ekipi dela ne opravljajo učinkovito. Že stokrat je rekel, da bo uredil. Nič se ni uredilo. Delo se ne opravlja tako, kot bi se moralo, meni pa tudi zmanjkuje motivacije in potrpljenja, da bi še naprej sama opravljala delo ekipe. Kaj mu bom še naprej težila, saj nima smisla. Tako ali tako se ne bo nič spremenilo.« Zveni znano? Preberite več v blogu.

---

Avtorica: Brina Zamrnik

V sodobnem delovnem okolju, ki je zaznamovano s hitrim tehnološkim napredkom in usmerjenostjo k dobičku ter uspehu prihaja do mnogih pritiskov tako od zunaj kot tudi znotraj posameznih podjetij. Pritiski in stres v službi so postali nekaj popolnoma običajnega, delovno okolje pa je postalo negotovo in kompleksno. Vsakodnevni stres, ki se ga v našem okolju velikokrat ne priznava, lahko pripelje do pojava, ki ga imenujemo naučena nemoč. 

Kaj sploh je naučena nemoč?

Da bo lažje razumljivo, za kakšen pojem gre, naj na hitro orišem ozadje tega fenomena. Leta 1965 je Martin Seligman podal psom nalogo, ki je vključevala električni šok. Nekateri psi so bili šokom večkrat izpostavljeni in so se naučili, da jim ne morejo ubežati. Namesto tega so raje mirno počakali, da je šok minil, hkrati pa se jim je zmanjšala motivacija, saj so se zavedali, da se ne morejo izviti iz situacije, v kateri so se znašli, ne glede na svoje delovanje in vedenje.  

Tudi ljudje se lahko nemoči naučimo. Strokovna definicija naučene nemoči je psihološko stanje, ki pogosto nastane kot posledica dogodkov, ki jih nismo sposobni obvladati (torej električni šoki, ki jim ne moremo pobegniti). Po domače, gre za prepričanje, da naše vedenje ne vpliva na izid ali rezultate. Na delovnem mestu pa (načeloma) nimamo električnih šokov, ki bi se jim skušali izogniti. Namesto tega imamo stres. Pa da ne bo pomote, vsakršno mišljenje, da nimamo nadzora nad potekom dogodkov še ne pomeni, da izkazujemo naučeno nemoč. Problem nastane, ko takšno mišljenje traja dalj časa in se prenese na druga področja našega življenja. 

Predstavljajte si, da delate v hitro rastočem podjetju, ki se ukvarja s promocijo izdelkov, storitev, … Čeprav se vsak dan trudite po svojih najboljših močeh se zdi, da to za vašega šefa nikoli ni dovolj. Vsak uspeh ostane spregledan, vsak manjši spodrsljaj pa se preobrazi v napako, o kateri poslušate še tedne. Kako bi se počutili, če bi morali delati v takšnem okolju dan za dnem, teden za tednom? Če ste odgovorili nemotivirano, brezupno, utrujeno, pasivno, ste enakega mnenja kot strokovnjaki, ki se ukvarjajo s preučevanjem naučene nemoči na delovnem mestu. Ugotovili so, da zaposleni v takšnih okoljih do nadrejenih in sodelavcev razvijejo bolj cinične odnose in občutijo več čustev praznine in nemoči. Pogosto lahko pri takšnih posameznikih pride do izgorelosti, ko ugotovijo, da jih šef še vedno nadira ne glede na trud, ki so ga vložili v svoje delo in začnejo verjeti, da nimajo nadzora nad situacijo. Zakaj bi se potem še sploh trudili, če že vemo kakšen bo odziv? Ni lažje samo delati po liniji najmanjšega odpora?

Naučena nemoč in razlike med spoloma

Na naučeno nemoč imajo velik vpliv tudi spolni stereotipi in maskulino naravnana kultura, v kateri živimo. Ženske v povprečju občutijo več naučene nemoči kot moški, prav tako se v pomembno manjši meri potegujejo za vodstvene položaje, saj so prepričane, da nima smisla poskušati, tako jim ne bo uspelo, ker nimajo vpliva na izbor. Višjo stopnjo naučene nemoči bodo ženske izkazovale tudi v primerih spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, saj je večja verjetnost, da ženska nadlegovanja ne bo prijavila zaradi razmišljanja »kaj bom karkoli rekla, tako mi ne bodo verjeli / ne bo drugače / se ne bo spremenilo«. 

Kaj lahko naredimo?

Seveda je pomembno odpravljanje naučene nemoči, ko jo opazimo, vendar pa problem leži bolj globoko. Spremeniti moramo delovne navade in odnose nadrejenih (ali sodelavcev) do delavcev, ki v njih sprožijo stresna občutja in občutek, da nimajo vpliva na spremembe in rezultate na delu. Pozitivna podoba organizacije je koncept, ki ima prijeten prizvok; komu izmed nas ni všeč podjetje, ki oglašuje pozitiven odnos do zaposlenih, razumevanje pri usklajevanju zasebnega in profesionalnega življenja, skrb za zdravje zaposlenih? Sliši se lepo, a v resničnem svetu je takšnih organizacij premalo. 

V družbi, ki ceni dobiček in napredek, bi morali več pozornosti, časa in resursov namenjati počutju zaposlenih, saj njihovo duševno zdravje in počutje med delom pomembno vpliva na delovanje celotne organizacije. Bolj motivirani zaposleni bodo namreč tudi bolj zavzeti za delo, med delom se bodo počutili bolje, to pa bo izboljšalo delo celotne organizacije. To je lahko reči, vprašanje pa je, kako to uresničiti … 

---