Preberite v intervjuju s klinično psihologinjo Špelo Hvalec o blagostanju na delovnem mestu kliničnega psihologa. Špela Hvalec je specialistka klinične psihologije, vedenjsko kognitivna terapevtka ter supervizorka. Zaposlena je v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer pokriva delo na psihoterapevtskem oddelku, individualno in skupinsko psihoterapevtsko vodenje, en dan v tednu pa dela tudi v ambulanti. Sodeluje tudi pri raznih strokovnih komisijah, kjer načrtujejo in izvajajo raznolike programe. Poleg tega pa je še strokovna vodja klinično psihološke službe v Psihiatrični bolnišnici Idrija in predsednica Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije. Se tudi vi sprašujete kako ob vsem tem uspe na svojem delovnem mestu poskrbeti še za svoje blagostanje? 

---

Avtorica: Hana Klemenčič

Delo klinične psihologinje je brez dvoma zahtevno. Soočate se s številnimi čustvenimi in psihološkimi zahtevami klientov. S katerimi izzivi se spopadate pri svojem delu in kako te izzivi vplivajo na vas?

Izzive bi lahko malo popredalčkala. Če pogledamo iz strani pacientov, je en izziv vsekakor pestrost različnih patologij, s katerimi prihajajo v obravnavo. V naši ustanovi se poskušamo subspecializirati za določene motnje. Drug izziv s strani pacientov pa so grozne čakalne dobe, sploh za ambulantne obravnave. Govoriva o letu dni čakanja, kar prinese določen pritisk na nas. Mogoče sploh tukaj, ker smo v manjšem kraju, ljudje pokličejo neposredno samega izvajalca ali vodstvo ali pa želijo uporabiti posebne veze. Potem pa če pogledava še izzive z vidika ustanove – izziv predstavlja vodenje psihološke službe, predvsem zato, ker nas je malo. Torej kako zagotavljati, sploh ob daljših odsotnostih, pokritost vseh nalog. Drugi del pa je vezan malo tudi na to, kako dobro zastopati poklicno identiteto, kako se na nekem medicinskem področju uveljavljati, zagovarjati svojo stroko, vključevati v timsko delo. Jaz osebno imam sicer izredno rada timsko delo in se mi zdi izjemno dodana vrednost bolnišnične obravnave v primerjavi z ambulantno, saj zahteva posebne veščine.

Kakšne veščine pa imate v mislih?

Predvsem to, kako ohranjati suverenost svoje stroke in ob tem dobro izkoristiti druge stroke, ki se v timu vključujejo. Tim je v bistvu več kot ena skupina strokovnjakov, ki ima skupni cilj, v našem primeru je to predvsem dobro počutje pacienta. Vedno gre tudi malo za merjenje moči, za porazdelitev strokovnega področja.

Zdaj ko ste našteli vse te izzive, kako bi rekli, da ti vplivajo na vas osebno?

Zase moram reči, da imam izredno rada svoje delo. Tudi vse te izzive vzamem, saj mi je jasno, da so dela, ki so bolj prijetna in jih z užitkom opravljaš, je pa tudi nekaj del, ki jih ne maraš. Jaz na vse te probleme gledam kot na izziv. Rada delam z ljudmi, tako s pacienti kot s sodelavci, ni mi težko sodelovati in skomunicirati težav. Tako da zaenkrat ne bi zamenjala svojega delovnega mesta.

Saj verjetno vse službe prinesejo svoje izzive, kajne? Ne obstaja službe, kjer izziva ni.

Ja, ni takega delovnega mesta, kjer bi bil samo paket delovnih nalog, s katerimi bi se z veseljem srečeval.

Poleg nabora izzivov, ki ste jih našteli, se med psihologi pogosto pojavlja tudi utrujenost zaradi sočutja, ki se pojavi zaradi doživljanja empatije in do neke mere tudi identifikacije s pacienti, ki gredo skozi čustvene pretrese. Slednje pa lahko vodi do negativnih čustvenih, kognitivnih in fizioloških posledic. Imate mogoče kakšne izkušnje s tem?

Jaz lastne izkušnje s tega področja na srečo nimam, se pa strinjam, da zna biti to zelo problematično. Ko govorimo o sočutju, je velika modrost iskati srednjo mero sočutja. Če je ta mera prenizka in je premalo sočutja, se bo to odrazilo tudi na samem terapevtskem odnosu in bo to nenazadnje pogojevalo tudi učinkovitost obravnave, kar pa škodi pacientu.

Na drugi strani pa je prav tako problematična previsoka mera empatije, kjer se podrejo ustrezne meje in distanca, ki jo moramo vseeno ohranjati pri delu s pacienti. Ta del pa gre tako na škodo pacienta kot tudi terapevta, psihologa. Tu nastopi s svojo vlogo supervizija. Zagotavlja varnost vsem vključenim in pomaga ohranjati neko primerno distanco, ki bo varna za vse vpletene ter za sam terapevtski proces.

Pogosto se študenti psihologije pogovarjamo, da si ne predstavljamo, kako zdržati vse te težke zgodbe in občutja, ki jih slišiš od pacientov in si obenem ti prva bojna linija, ki jim skuša pomagati.

Jaz mislim, da je to dejansko eden izmed večjih izzivov, sploh v začetku, ko še nimaš veščin, izkušenj, na podlagi katerih malo lažje uravnavaš ta odnos. Tukaj se mi zdi izredno pomembno zavedanje, da smo mi nenazadnje kot en velik lonec, v katerega se vsa ta napetost nalaga in treba je poiskat neke ventile, ki to napetost sproščajo. Zato je izredno pomembno, da znamo ločevati med delom in privatnim življenjem. Tudi tu je pomembna supervizija. Na našem področju je to še vedno zelo neurejeno, medtem ko je na primer v tujini supervizija osnovni element delovnega procesa, pri nas pa ni niti osnovni element, največkrat niti sestavni element delovnega procesa. Zaenkrat je to lastna obveznost psihologa.

Osrednja tema tega intervjuja je blagostanje na delovnem mestu kliničnega psihologa. Kot že omenjeno, vaš poklic prinaša številne izzive, s slednjimi pa pride tudi velika mera stresa. Dlje trajajoč stres lahko vodi tudi v hude stiske in slabše duševno zdravje, zato me zanima – kako za vaše blagostanje skrbite vi? Kako za duševno zdravje skrbite v službi in kako izven nje?  

Torej, ob že teh omenjenih mehanizmih supervizije, intervizije, timskega dela in sestankov, so pomemben doprinos tudi izobraževanja, ki te opremijo z dodatnimi znanji in veščinami, potrebnimi za bolj učinkovito delo. Most med poklicnim in privatnim je letni dopust. Plus našega dela je relativno visoko število dni letnega dopusta, kar nenazadnje le potrjuje dejstvo, da ga potrebujemo. Kar pa se tiče privatnega dela, jaz vidim kot temelj, za ohranjanje dobrega počutja, eno tako uravnoteženo strukturo – na eni strani vse te obremenitve, ki se jim pač ne moremo izogniti, na drugi strani tehnice pa prostočasne aktivnosti, interese, ki ti vračajo energijo, da lahko vzdržuješ drugo stran. Poleg tega pa zagotovo skrb za zdrav življenjski slog, kot so hrana, počitek, spanje. Izredno pomemben del pa igrajo tudi kakovostni medosebni odnosi ter, kot sem že omenila, ohranjanje te meje med poklicnim in privatnim življenjem, ki vendarle ni 100% zaprta, mora pa biti dobro selektivno prepustna.

Imate kakšne strategije, načine ali kakšen nasvet, kako postaviti to mejo?

Jaz se večkrat pri drugih pohecam, da so v prednosti tisti, ki se vozijo. Jutranja vožnja je lahko en tak simpatični ritual ogrevanja na službo, potem pa vožnja domov ohlajanje. Tudi ko sem sama imela tekom specializacije to izkušnjo in se par let vozila v Ljubljano na kroženje, se mi je zdelo, da sem nekako lažje stvari ˝pokupčkala˝. Prav tako dela ne nosim domov, raje tukaj podaljšam. 

Nekaj besed sva namenili tudi timskemu delu pa me zanima, kako vas pri ohranjanju dobrega duševnega zdravja podpira kolektiv?

Rekla bi, da žal nimamo neke celostne strategije kot ustanova. Je kar precej prepuščeno samemu oddelku oz. timu. Tja do epidemije korone smo se v sklopu psihoterapevtskega oddelka kar pogosto odpravili na kakšen skupni izlet, predvsem na ta način, da smo združili stroko s potovanjem. Bili smo v Istanbulu, kjer nam je VKT (vedenjsko-kognitivna terapija) terapevt predstavil svoje delo, tudi v London smo odšli za par dni. Žal bi rekla, da nekega sistemskega principa pa še nimamo, je zelo odvisno od posameznika, od vodje službe, oddelka.

Kaj bi rekli, da je razlog, da ni neke usmerjene aktivnosti? Pomankanje kadra?

Jaz mislim, da se na področju javnih služb temu še vedno namenja premalo pozornosti. Malo sumim, da je to problem javnega sistema pri nas na splošno, mogoče je to zdaj problem tudi dokaj težke situacije na področju psihiatrije oz. sekundarne ravni. Psihiatrične bolnišnice smo, ob ustanavljanju vseh centrov na primarni ravni, kar zapostavljene. Imamo težave s pomankanjem kadra. Še ena pomembna stvar vredna omembe pa je vseeno program prve psihološke pomoči za zaposlene. To je program, ki sem ga pred petimi leti s sodelavci formirala povsem na novo in je namenjen temu, da ko se v naši hiši (Psihiatrični bolnišnici Idrija) zgodi nek travmatski dogodek – teh je kar nekaj, od poskusov samomorov, do samomorov, agresivnosti – takrat si lahko zaposlen poišče pomoč pri nas. V primeru, da mu je težko stopiti v stik z nami, nenazadnje smo tudi sodelavci, pa urejamo pomoč izven naše ustanove.

Res je lepo slišati, da obstaja v sklopu dela neka varnostna mreža, ki ti bo pomagala, če boš to potreboval.

Naslednje teme sva se tudi že rahlo dotaknili. Slovenija je po številu kliničnih psihologov še vedno na evropskem dnu, imeli naj bi jih le 6 na 100.000 prebivalcev. Kako na vas in vaše delo vpliva pomanjkanje kliničnih psihologov?

Predvsem prek pritiska zaradi čakalnih vrst. Meni se zdi nedopustno, sploh kar se dogaja na področju otrok in mladostnikov, tam govorimo o več kot enoletni čakalni dobi. V tem času se lahko zgodi že prehod v drugo razvojno obdobje in če eno obdobje ni ustrezno izpeljano, je razumljivo, da se neke težave nadaljujejo. Čakalne dobe so prav tako nedopustne na področju odraslih. Mi ugotavljamo, koliko nam v bistvu to oteži delo, ker se neke težave v tem času že kronificirajo in je potrebna še daljša obravnava kot bi bila sicer. Tudi ko zdaj postavljamo sistem naročanja, se srečujemo z izzivom velikega števila napotitev pod zelo hitro, ker so osebni zdravniki ugotovili, da bodo ljudje na ta način hitreje prišli v obravnavo, ampak s tem se nam podere celoten sistem, ker je teh napotitev preprosto preveč. Zato smo se odločili za triažo, tako da vsako napotnico, ki pride v hišo preverimo ali je stopnja nujnosti v skladu s kriteriji, ki jih je izdala Zbornica kliničnih psihologov. V kolikor ni, korigiramo stopnjo nujnosti. Premalo se potem seveda naredi tudi z vidika preventive, to je tak začaran krog. Vseeno pa vidim, da se število odobrenih specializacij povečuje, zdaj se je uredil, deloma, tudi način financiranja, ker v preteklosti je bilo financiranje specializacij za kliničnega psihologa breme ustanove, zdaj pa v popolnosti prehaja na pleče Ministrstva za zdravje. Je pa res, da so bile v zadnjih dveh letih razpisane te specializacije predvsem za primarno raven, torej za Centre za duševno zdravje predvsem otrok in mladostnikov, zdaj tudi že za odrasle, medtem ko sekundarna raven, to smo torej psihiatrične bolnišnice, pa še kar čakamo.

Če se vi spominjate nazaj na vašo specializacijo, kako se vam zdi da je bilo pa takrat poskrbljeno za vaše blagostanje?

Jaz osebno bi rekla, da je bilo obdobje specializacije lepo obdobje. Tako posebno, postaviš se nazaj v študentske čevlje, hkrati delaš, zahtevano je ogromno enega učenja, ampak jaz vidim specializacijo kot izjemno priložnost za pridobivanje izkušenj, znanj, vpogleda v res različna področja, kjer klinični psiholog lahko deluje. Ko pa zdaj spremljam specializante, bi pa rekla, da za blagostanje ni sploh nič poskrbljeno. Specializanti tožijo, specializacija je naporna iz vidika zahtevane visoke stopnje prilagodljivosti, ker nekatere oddelke zamenjaš po mesecu dni, vstopaš v odnose z novimi mentorji, precej več vožnje je, tu je še dodatno učenje. Večina ljudi je v obdobju specializacije tudi v vlogi staršev majhnih otrok, tako da je ogromno usklajevanja.

Kaj pa se vam zdi razlika od prej in zdaj, da so trenutni specializanti bolj obremenjeni, Vi pa ste vseeno čutili neko podporo?

Gre zagotovo tudi za izkušnjo posameznika, za test osebnosti, kakšno mero prilagodljivost imaš. V zadnjem obdobju smo tudi določene stvari specificirali, predvsem kar se tiče obveznosti specializantov. Zdaj je zelo jasno določeno, koliko nekih obveznosti tekom meseca morajo opraviti, kar je po eni strani plus, po drugi pa določeno breme. Mogoče je zdaj tudi več nekih novih, mlajših mentorjev, ki se mogoče še preizkušajo v vlogi mentorja.

Ali bi se strinjali, da se poleg tega zdaj spopadamo še z neko krizo duševnega zdravja, predvsem zdaj po epidemiji?

Zagotovo epidemija ni nekaj, kar bi dobro vplivalo na duševno zdravje. Se mi zdi pa pomemben vidik tudi ta, da o teh stvareh vedno bolj govorimo, kar je vsekakor dobrodošlo in ključno za to, da se ljudi ozavešča, informira in da poiščejo pomoč. Hkrati pa mogoče odpira neko problematiko, ki je bila verjetno tudi prej že prisotna pa se o njej ni toliko na glas govorilo. Tako da jaz ne bi nikoli s prstom pokazala samo na en vidik, ampak imajo zagotovo te stvari daljše korenine in so posledice različnih dejavnikov. 

Tudi neke stigme?

Stigmo, se mi zdi, da vseeno v zadnjih letih uspemo zmanjševati in s tem zmanjševanjem torej tudi več ljudi potrka na vrata oz. prej prepozna neko stisko, ji da neko ime in se odloči za iskanje pomoči.

Imate za konec še kakšen nasvet ali misel, s katero bi želeli zaključiti?

Moje mnenje je, da je zelo pomembno, da delo, ki ga opravljaš, res delaš rad. Sploh v primeru, da delaš z ljudmi. Lahko si ti slabe volje v proizvodnji, kjer delaš za nekim trakom in z malo večjo vnemo premakneš en kos hitreje kot drugega, zagotovo je pa treba vse to svoje psihično počutje imeti precej pod kontrolo, ko delaš z ljudmi. Hkrati pa se mi zdi, da je prav delo z ljudmi lahko eno najbolj zadovoljujočih del, ker ko ljudje odhajajo od nas, ko se ti pridejo zahvalit za pomoč, ko vidiš v kakšni koži zapuščajo, s kakšnim zadovoljstvom, energijo, neko konstruktivno naravnanostjo za prihodnost odhajajo – takrat je ves trud poplačan. Delo je naporno, ampak tudi ta napor ima v sebi svoj čar. Tisti človek, ki dela rad, bo zagotovo zagrabil delo 100 %, tako da bo naporno ne glede na to, ali delaš na področju klinične psihologije, šolstva ali kjerkoli drugje.

---

O avtorici: