Intervju z gasilsko zaupnico Majo Kosi: »Tema duševnega zdravja je še vedno tabu.«

V tokratnem intervjuju raziskujemo pomembnost skrbi za duševno zdravje gasilcev. Poklepetali smo z Majo Kosi, gasilsko zaupnico, ki nam je približala delo in izzive gasilcev ter predstavila, kako sistem zaupništva pomaga pri premagovanju stresa in travmatičnih situacij. Vabljeni k branju in odkrivanju resničnosti gasilčevega sveta, ki se skriva za njihovim nesebičnim delom in pogumom.

Avtorica: Julija Menoni

V valu navdiha po udeležbi na februarskem protestu gasilcev sem se lotila raziskovanja skrbi za duševno zdravje gasilcev. Glede na napor, ki je večni spremljevalec izvedbe intervencij in stalnega stanja pripravljenosti, namreč mora obstajati učinkovit sistem, ki zagotavlja, da gasilci utrpijo čim manj dolgotrajnih posledic svojega dela. V reševalnih enotah Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje je v te namene vzpostavljen sistem zaupništva, o katerem sem se pogovarjala z gasilsko zaupnico Majo Kosi, članico PGD Spuhlja, ki spada pod Območno gasilsko zvezo Ptuj. Nalogo gasilske zaupnice opravlja od leta 2020, ko je uspešno zaključila usposabljanje.

Za začetek, kako bi se predstavili?

Kot prvo – mi gasilci smo kolegi tovariši, zato se med sabo tikamo in predlagam, da se tudi midve. Sem Maja Kosi, gasilski častnik druge stopnje, kar je na prostovoljni bazi druga najvišja stopnja, obstajata le še dva višja čina, pri čemer lahko enega pridobiš le, če deluješ v organih Gasilske zveze Slovenije. Za žensko je to relativno visoko. V prejšnjem mandatu sem delovala tudi v organih Območne gasilske zveze Ptuj, v tem mandatu pa se za to nisem odločila. Sem operativna gasilka v Prostovoljskem gasilskem društvu Spuhlja. Moje delo je enakovredno delu moških članov, še vedno pa je prisotna drugačna obravnava zaradi mojega spola, ki jo sama občutim, čeprav so redki, ki to upajo priznati na glas.

Kaj mi lahko poveš o programu zaupništva v gasilstvu?

Gasilski zaupnik je bil kot program ustanovljen v okviru Uprave RS za zaščito in reševanje, ki deluje pod Ministrstvom za obrambo. Zakaj? Ker je enostavno vedno več stresa, vedno več travmatskih dogodkov. Mi delujemo kot prvi obliž za dušo. Ko pride do situacije, smo aktivirani in izvedemo razbremenilni pogovor. Do tega pride ob hujših poškodbah gasilca sodelavca ali lastni hujši poškodbi, poškodovanih otrocih in mladostnikih, izpostavljenosti skrajno nevarnim snovem, udeleženosti bližnje osebe v nezgodi, dajanju pomoči žrtvi fizičnega nasilja ali posilstva, nujnemu oživljanju žrtve in poskusu samomora ali samomoru.

S tem pomagamo posamezniku, da lažje preboli določen stres ali travmo. Aktivirani smo na željo poveljnika ali kogarkoli preko naše organizacije ali preko številke 112. Jaz kot zaupnica nisem omejena le na Ptuj, temveč celo Podravsko regijo. Pokličejo me, kjer me rabijo. V kolikor ugotovimo, da gre za kakšno resnejšo psihološko stanje kasneje vključimo psihologa, v kolikor pa še to ne pomaga, se pa posameznika napoti v druge institucije. Vse to poteka na prostovoljni bazi, v okviru programa psihološke podpore v sistemu Varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Usposabljanje za zaupnike v splošnem poteka preko Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje. Kako pa specifično gasilec postane zaupnik?

Najprej poteka psihološko testiranje, kjer se ugotavlja primernost kandidata, nato sledi usposabljanje. Testi so zelo obsežni in zahtevni, izvajajo jih za to usposobljene osebe, ki delujejo v prej omenjenem programu. Vsak udeleženec, ki se želi udeležiti usposabljanja, mora najprej uspešno opraviti pisni in nato ustni del testiranja. Tako strokovnjaki presodijo, ali si primeren kandidat. Na testiranju preverijo, kako se odzoveš na stres, kako reagiraš v konfliktnih situacijah, kako znaš pristopiti k človeku. Tega dela ne more opravljati vsak, ki ima to željo. Do osipa udeležencev prihaja tudi med usposabljanjem, kar kaže na njegovo zahtevnost. Sledi torej sedemdnevno osnovno usposabljanje s končnimi izpiti, a tudi tukaj se ne konča. Na letni ravni še imamo dodatna obvezna (dopolnilno usposabljanje zaupnikov za izvajanje psihološke podpore), neprestano moraš obnavljati znanje. Srečujemo se s kolegi, kjer slišimo izkušnje, ki so jih doživeli drugi. To je odličen način za deljenje dobrih praks. Včasih ne veš, kako bi se v neki situaciji odzval… takrat je zelo koristno slišati dober predlog kolega, ki je že rešil podobno težavo.

Kaj pa je za to odločitev navdihnilo in spodbudilo tebe?

Ljudje se mi že od nekdaj pogosto sami od sebe zaupajo in všeč mi je, če lahko komu pomagam. Duhovna rast, psihološka ozaveščenost in podobne teme so mi blizu. Čutim stisko ljudi in takrat marsikomu svetujem, naj si poišče pomoč. Pa to ne pomeni le na gasilskem področju, temveč tudi v osebnem življenju. Dober občutek je, da človeku lahko pomagaš že s tem, da ga poslušaš in mu daš nek nasvet. Imeti znanje, da mu razložiš značilnosti travmatskega dogodka, kakšne posledice lahko pričakuje (npr. nočne more, nespečnost, glavobol, občutki nemoči, podoživljanje dogodka, občutek krivde, težave v spolnosti), in mu potem ponuditi razbremenilni pogovor. Saj zaupniki smo celo življenje, v vseh odnosih, na vseh področjih. Za človeka v stiski pa je najboljše, da ima osebo, ki ji zaupa. Marsikatera stvar lažje ali prej mine, če jo lahko nekomu poveš, že to je ogromen korak. Najhuje je, ko tegobo držiš v sebi.

Kako si se počutila po usposabljanju? Pripravljena na novo vlogo ali so se pojavljali kakšni dvomi, skrbi?

Nikoli nimaš občutka, da imaš dovolj znanja. Nikoli. Celo življenje se učimo, nobena situacija ni ista, niti podobna. Čisto odvisno od tega, kar se zgodi.

Po usposabljanju pa torej sledi glavni del – opravljanje nalog gasilca zaupnika. Kako poteka delo?

To je osnovna psihološka pomoč vsem udeležencem travmatičnega dogodka. Recimo prometna nesreča, v kateri je umrl otrok. Na to se vsak odzove močno, tak dogodek večinoma vsi težko predelajo. Še posebej tisti, ki imajo otroke, ker se poistovetijo. Sploh če gre za otroka približno istih let.

Ko poveljnik aktivira zaupnika, se poišče miren prostor. Na začetku se pove, da gre za tajnost – vse ostane med udeleženci razbremenilnega pogovora. Ugasnejo se telefoni, po možnosti tudi odstranijo. Treba je spremljati vsakega posameznika posebej. Praksa je, da pogovor vedno izvajata vsaj dva zaupnika, da se dopolnjujeta v delih (se izmenjujeta). Vsakemu se omogoči, da pove, kaj se je zgodilo in kako se je odzval. Udeleženci prejmejo podatke o tem kakšen je normalen stresni odziv ljudi na krizne dogodke, o samopomoči in drugih oblikah psihološke pomoči, na koncu jih opolnomočimo tudi s kakšnimi vajami za sprostitev. Razbremenilni pogovor se praviloma opravi v 24 urah po izpostavljenosti kritičnemu dogodku in traja od 20 do 45 minut.

Gasilci so res podvrženi nepredstavljivemu pritisku in bremenu odgovornosti, kar se pozna tako na počutju in stanju takoj po intervenciji kot tudi na daljši rok. Kako učinkovit se ti zdi sistem zaupništva za vzdrževanje dobrega duševnega zdravja gasilcev?

Psihološka pomoč (psihološka podpora v sistemu Varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami) je v Sloveniji zelo razvita, a na našem koncu žal ne toliko. Zakaj, ne vem. Mogoče zato, ker sem ženska, ker je to še vseeno tabu tema, ker smo generacija, ki je vzgojena tako, da še vedno verjame, da so ljudje s psihološkimi težavami na nek način »nori«. Ne smatrajo tega kot bolezensko stanje, ampak neke vrste norost, kar je popolnoma zgrešeno. Mlajšim generacijam pa so teme bližje, bolj znane in se zato hitreje poslužujejo takšnih oblik pomoči. Junak ni tisti, ki ne pove, da ga je strah, temveč tisti, ki pove da ga je in poišče pomoč. To je tisto, kar šteje. Gasilci smo še vedno kar zaprti vase, morda tudi zato, ker dolgo nismo prejemali ustrezne pomoči na tem področju.

Potrebnega je še nekaj dela, da se sprejme, pride v prakso in da ljudje izgubijo predsodke. V splošnem gre za zelo dober sistem, primerno pripravljen, je pa učinkovitost odvisna od tega, kako posameznik sprejme pomoč. Vsak je drugačen, vsak drugačno doživlja isti dogodek in je potem tudi različno nagnjen k temu, da si poišče pomoč. Težava pa je, ker kadra primanjkuje pri naslednjih korakih, čakalne dobe v zdravstvu so predolge. Mi smo res prva pomoč, kasneje ob ugotovitvi potrebe po nadaljnji obravnavi to priporočimo, ne moremo pa je odrediti ali prisoditi. Koristno je, da je zaupnik iz vrst reševalne skupine, saj poznajo sistem dela, organizacije, vejo, s kakšnimi situacijami se soočajo.

Kako bi sistem lahko še izboljšali?

Predvsem z ozaveščanjem, vsaj na našem področju. Saj se veliko dela na tem, a je različno od interesa regij: nekateri še začeli niso, nekateri delajo prve korake, nekateri so pa že zelo utečeni. Ko so kakšne večje intervencije, o katerih se govori tudi na televiziji, se opazno pogosteje aktivirajo zaupniki. Smo naredili že kar velik korak, a je še veliko pred nami. Absolutno bi več morali govoriti tudi v medijih. Že to, da se nas je začelo omenjati in da se nas zasledi, je naredilo veliko razliko.

Še kakšna zaključna misel?

Pospravljati po sebi je potrebno ves čas in za to čiščenje težko najdemo koga drugega.

Slikovni material lahko preverite tukaj:

Zgibanke Ministrstva za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje (več na voljo pod razdelkom Zgibanke na tej povezavi: https://www.gov.si/teme/prva-psiholoska-pomoc/).

O avtorici:

Sem magistrska študentka psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pri psihološkem udejstvovanju sem najraje v neposrednem stiku z ljudmi – pomembno se mi zdi slišati doživljanja, izkušnje, mnenje in stališča, pa tudi pripombe in ideje iz prve roke.