Diagnoza raka vsakemu posamezniku zamaje življenje in ima dokazano velik vpliv na duševno zdravje. Kako pa na duševno zdravje vpliva dolgotrajna bolniška odsotnost? Delovni proces je namreč pomemben varovalni dejavnik dobrega duševnega zdravja, saj zaposlenim omogoča doživljanje pozitivnega občutka vključenosti, koristnosti, kreativnosti in podpore sodelavcev. O tem sem se pogovarjala z onkološkim bolnikom, ki je na bolniški odsotnosti oziroma na bolniškem staležu že 16 mesecev.
AVTORICA: Tajda Pučić
Rak. Žal relativno pogosta diagnoza v današnjem času. S seboj potegne kopico sprememb, med drugim velikokrat tudi odsotnost z dela. Ta je, glede na različne osebne okoliščine, lahko različno dolga. Avtorica se je pogovarjala z moškim, ki je zaradi diagnoze raka odsoten z dela že več kot leto dni. O tem, kakšne spremembe sta rak in odsotnost z dela prinesla v njegov vsakdan in o tem, kaj ga v tem času razveseli.
Kateri poklic opravljate in kako je izgledal vaš vsakdan pred diagnozo?
Opravljam poklic dimnikarskega mojstra. Vsak delovni dan sem se prebudil ob peti uri zjutraj. Nato sem se odpravil na jutranjo kavico s sodelavci in skupaj smo odšli v pisarno, kjer smo ob šesti uri zjutraj pričeli z delom. V pisarni sem razporedil delo svojim podrejenim, pregledal in odgovoril na elektronsko pošto, razporedil še svoje delo za dan in odšel na teren. Opravljal sem dogovore z drugimi podjetji ter izvajal meritve in preglede dosedanjega dela. Ob koncu delovnega dneva sem še enkrat prišel v pisarno, kjer sem uredil potrebno dokumentacijo in zaključil delovni dan ob različnih urah, navadno okoli druge ali četrte ure popoldan. Potem sem se odpravil domov, kjer sem z družino pojedel kosilo, nato pa sem opravljal še vsakdanja opravila v hiši ali njeni okolici, odšel na kakšen obisk k prijateljem ali pa v trgovino.
Kdaj ste pričeli z vašo bolniško odsotnostjo in kako izgleda vaš vsakdan sedaj?
Moja bolniška odsotnost se je pričela konec novembra 2021. Na bolniški odsotnosti so se mi spremenili vsi vidiki mojega življenja. Zaradi navade se še vedno zbujam okoli pete ure zjutraj. Ob šesti uri zbudim še ženo in skupaj spijeva jutranjo kavo. Žena se odpravi v službo, jaz pa pojem zajtrk, vzamem svoja zdravila in opravim gospodinjska opravila. Navadno najprej pospravim kuhinjo in potem malo gledam televizijo. Odvisno od vremena in razpoloženja se odpravim na krajši ali daljši sprehod, po sprehodu pa začnem kuhati kosilo. Če imam na ta dan kakšen pregled, se nanj pripravim, nato pa pride pome organiziran prevoz, s katerim se odpravim do onkološkega inštituta v Ljubljano. Včasih trajajo moji pregledi in zdravljenje cel dan, včasih pa sem doma že okoli tretje ure. Popoldne si spočijem, če sem utrujen, brskam po telefonu ali pa pogledam kakšen film. Tekom dneva si pripravim še svež pesin sok, ki je dober za kri in mojo odpornost. Odvisno od mojega počutja se ob različnih urah odpravim spat.
Diagnoza raka in dolgotrajna bolniška odsotnost pri posameznikih pogosto izzove občutke jeze, žalosti, tesnobe, brezupa, depresivnosti in drugo. Katere od navedenih ali podobnih občutkov ste v času bolniške odsotnosti opazili pri vas?
Občasno sem občutil žalost in se spraševal, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Drugače se poskušam čim manj obremenjevati s svojo boleznijo, poskušam svoje življenje živeti naprej čim bolj normalno. Ne poslušam negativnih ljudi s svojimi nepotrebnimi pridigami.
Uporabno: Na spletni strani Društva onkoloških bolnikov Slovenije lahko najdete koristne informacije o raku, nasvete, izkušnje bolnikov in pomoč: http://www.onkologija.org/ .
Kateri pa so najpomembnejši varovalni dejavniki za ohranjanje vašega duševnega zdravja?
Moj najpomembnejši varovalni dejavnik je družina, ki mi stoji ob strani, prav tako so mi zelo pomembni moji prijatelji. Po operativnem posegu mi je bila družina v ogromno podporo, saj so mi pomagali, ko sem moral paziti na omejeno gibanje in z njihovo podporo sem lažje okreval. Pomaga mi tudi, da se ne obremenjujem z nepomembnimi rečmi.

Prav tako mojemu duševnemu zdravju zelo pomaga dobra glasba, ki me sprosti. Zelo rad tudi hodim na sprehode, največkrat sam, ko so ostali v službi, popoldne pa se mi pogosto pridruži žena. Pomaga mi tudi, da se lahko odkrito pogovarjam o svoji bolezni, da je ne prikrivam in da ljudje nimajo predsodkov. O tem se pogovarjam z vsemi, tega nikakor ne skrivam, kar blagodejno vpliva na moje stike z drugimi.
Kako bi sebe opisali pred dvema letoma in kako zdaj?
Pred dvema letoma bi sebe opisal kot zelo aktivno osebo, ki opravlja svoje delo in veliko športa. Rekel bi, da sem veseljak, ki se ukvarja z veliko dejavnostmi. Poleg aktivne službe, sem rekreativno igral košarko, hodil v hribe, pozimi pa zelo rad smučal. Sedaj vseh teh dejavnosti zaradi bolezni ne morem opravljati. Zaradi zdravstvenih težav sem omejen, prej pa sem bil bolj svoboden, lahko sem tudi spontano odšel v tuje kraje. Zaradi bolniškega staleža in zdravstvene oskrbe, pregledov in kemoterapij pa sem sedaj omejen in ne morem oditi v tujino brez dovoljenja osebnega zdravnika.
Poklic predstavlja velik del posameznikove identitete. Ali imate občutek, da ste del te identitete izgubili med bolniškim staležem?
Ne, menim da nisem izgubil svoje identitete. Razen tega, da se ne opisujem več kot tako zelo aktivna oseba, še vedno veliko sodelujem v svojem podjetju. Veliko sodelujem z nadrejenimi in svojo direktorico, svojim sodelavcem pa rad pomagam s svojimi strokovnimi nasveti. Pogosto se obrnejo name za nasvet.
Kako se je na vašo diagnozo odzvala vaša delovna organizacija? Kakšni so bili občutki ob tem?
Bili so zelo šokirani. Zelo pogosto so in še vedno hodijo na obiske, obravnavajo me, kot da sem še vedno aktiven član delovne organizacije, prav tako mi pomagajo pri praktičnih zadevah, kot je, na primer, nakup vitaminov iz tujine. Ob tem se počutim veselega, zadovoljnega, povabili so me tudi na sindikalni izlet in zaključek delovnega leta, kar me je zelo razveselilo.
Ali ste s sodelavci in nadrejenimi v dobrih odnosih? Ali se še vedno počutite kot del organizacije? Kaj vam to omogoča?
Da, smo v zelo dobrih odnosih in še vedno se počutim kot del delovne organizacije. Z direktorico se preko telefonskega klica pogovarjam enkrat do dvakrat tedensko, odvisno od njene zasedenosti. Če je v bližini mojega bivališča, pa se vedno oglasi na obisku. Tudi sodelavci, ki so bili prej moji podrejeni, se vedno oglasijo, če delajo kje v moji bližini. Vedno se oglasijo na kavo ali pa na pogovor. Pogosto se vidimo, včasih se udeležim tudi jutranje kave s sodelavci, tako kot kadar sem hodil v služno.
Ali ste z zdravniki govorili o vrnitvi na delu? Kaj lahko pričakujete v prihodnosti?
O tem se še nismo pogovarjali, ker moje zdravljenje še poteka. Moje zdravje je na prvem mestu.
Česa pa si želite vi?
Jaz si želim samo še zdravja, želim si, da bi bil zdrav. Ob tem pa cenim svoj sedanji drugačen pogled na življenje.
Sem Tajda Pučić, študentka 2. stopnje študija psihologije na Filozofski fakulteti UL. Zaenkrat me najbolj zanima klinično področje psihologije, v vsakem primeru pa se želim s svojim delom v prihodnosti zavzemati za boljše duševno zdravje prav vseh. V prostem času najraje potujem in si preko spoznavanja drugih kultur širim svoja obzorja.

