Nekonferenca predstavlja alternativo klasičnim konferencam. S sodelovalnim pristopom, ki omogoča udeležencem, da sami oblikujejo dogodek, nekonferenca presega tradicionalne okvire konference. Ta prilagodljivost spodbuja aktivno udeležbo, omogoča globlje razumevanje in spodbuja izmenjavo znanja med udeleženci. Več o tem, kako jo lahko uporabite, si preberite v nadaljevanju …

---

Avtorica: Jerica Peric

Kaj je nekonferenca?

Beseda »nekonferenca« je sestavljena iz besedne zveze »neobičajna konferenca«.

Kaj jo dela tako neobičajno?

Nekonferenca je strokovni dogodek, ki se razlikuje od tradicionalnih konferenc, saj je neformalen, sodelovalen, spodbuja razpravo, udeleženci pa kar sami skrbijo za prenos informacij. Temelji na prepričanju, da imajo lahko udeleženci koristne razmisleke in predloge. Organizatorji nekonferenc namreč prepoznavajo, da se najbolj plodne ideje pojavljajo v neformalnih okoliščinah, zato sistematično pristopajo k ustvarjanju sproščenega vzdušja brez poseganja vanj.

Ključna tehnika, na kateri temeljijo nekonference, je Open Space Technology (OST), ki omogoča udeležencem, da sami določijo vsebino in sodelujejo pri oblikovanju programa.

Pet načel OST

1. Kdorkoli pride, je prava oseba;
2. karkoli se zgodi, je edina stvar, ki bi se lahko zgodila;
3. kadarkoli se začne, je primeren čas;
4. kadar je konec, je konec;
5. če se udeleženci znajdejo v okoliščinah, kjer se ne učijo in ne prispevajo, morajo uporabiti svoji nogi, da odidejo na bolj produktivno mesto.

Pravila nam pravzaprav sporočajo, da ni pravilnega ali napačnega načina za izvedbo nekonference, saj je ta povsem odvisna od udeležencev. Tem moramo zaupati in ne posegati v njihovo avtonomijo, kadar to ni potrebno.

Berkun, b. d.; Budd idr., 2015

Kako poteka?

Izvedemo jo lahko v živo kot tudi preko spleta. Pred nekonferenco organizatorji določijo okvirno temo, medtem ko udeleženci pred začetkom vsebinskega dela skupaj določijo teme razprav ali delavnic. Udeleženci lahko nato sodelujejo na različne načine glede na svoje preference, kar prispeva k interaktivnosti dogodka.

Ključne značilnosti nekonference:

• Soodločanje udeležencev o poteku dogodka, kar vodi k
  • relevantni vsebini,
  • aktivni udeležbi,
  • višji motivaciji udeležencev.
• Neposredno sodelovanje udeležencev, kar omogoča
  • globlje razumevanje.
• Prilagodljivost in fleksibilnost,  ki zagotavljata
  • neformalno in prosto razpravo,
  • sprotno prilagajanje dnevnega reda interesom udeležencev,
  • spontano organizacijo novih diskusij/delavnic.
• Skupno reševanje problemov in občutek povezanosti, kar vodi do
  • učinkovite izmenjave znanja in kolektivnega učenja,
  • priložnosti za nova strokovna sodelovanja.

Kdaj jo uporabimo?

Nekonferenca je primerna za kompleksne, inovativne ali hitro spreminjajoče se teme, ki so še neraziskane. Manj primerna pa je za preveč enostavne, specifične ali hitro rešljive probleme.

Komu je namenjena?

Priporočljivo je, da so udeleženci strokovnjaki na svojem področju, saj je poglobljeno znanje ključno za sodelovanje in izmenjavo informacij. Novinci so dobrodošli, vendar preveliko število novincev lahko ovira učinkovitost dogodka. Pomembno je tudi, da so udeleženci motivirani in zavzeti za delo na lastnem področju.

Kakšna je vloga psihologa na nekonferenci?

• Ustvarjanje ugodnega, sproščenega okolja, ki spodbuja odprto interakcijo in izmenjavo mnenj,
• zaradi poznavanja kadrovskih vprašanj lahko psiholog pomaga pri izbiri tem, ki so relevantne in aktualne za udeležence,
• prepoznavanje kulture udeležencev,
• spremljanje razvoja dogodka in preprečevanje morebitnih konfliktov ali neprimerne dinamike znotraj skupin udeležencev,
• skrb za uravnoteženost in vključenost vseh udeležencev,
• spremljanje priprave in skrb za gladek potek dogodka,
• organizacija refleksije in zbiranje povratnih informacij udeležencev po koncu dogodka, ki jih lahko uporabi za izboljšave v prihodnje.

---

Celotno predstavitev metode, njenih prednosti in slabosti, poteka ter načina uporabe si lahko preberete v spodnjem seminarskem prispevku:

Literatura:

Berkun, S. (b. d.). Preparing for an Unconference. Unconference.net. https://unconference.net/wp-content/uploads/How-to-Prepare-for-an-Unconference-1.pdf

Budd, A., Dinkel, H., Corpas, M., Fuller, J. C., Rubinat L, Devos, D.P., Pierre H. Khoueiry, P. H., Förstner, K. U., Georgatos, F., Rowland, F., Sharan, M., Binder, J. X., Grace, T., Traphagen, K., Gristwood, A. in Wood, N. T. (2015). Ten simple rules for organizing an unconference. Public Library of Science Computational Biology, 11(1): e1003905. https://doi.org/10.1371/journal.pcbi.1003905

Carpenter, J. P. (2016). Unconference professional development: Edcamp participant perceptions and motivations for attendance. Professional Development in Education, 42(1), 78–90. https://doi.org/10.1080/19415257.2015.1036303

Carpenter, J. P. in Linton, J. N. (2018). Educators’ perspectives on the impact of Edcamp unconference professional learning. Teaching and Teacher Education, 73, 56–69. https://doi.org/10.1016/j.tate.2018.03.014  

Cohen, D. J. in Scheinfeldt, T. (ur.). (2013). Hacking the Academy: New Approaches to Scholarship and Teaching from Digital Humanities. University of Michigan Press. https://doi.org/10.2307/j.ctv65swj3

Greenhill, K. in C. Wiebrands. (November 2008). The Unconference: A New Model for Better Professional Communication [prispevek]. Poropitia Outside the Box: LIANZA Conference, Auckland, Nova Zelandija. https://researchportal.murdoch.edu.au/esploro/outputs/conferencePaper/The-unconference-a-new-model-for/991005540699507891

Hale, E. in Bessette, L. S. (2016). New frontiers: Exploring the Power and Possibilities of the Unconference as a Transformative Approach to Faculty Development. Journal of Faculty Development, 30(2), 9–15. https://core.ac.uk/download/pdf/147824404.pdf  

Herman, M. (b. d.). What Is Open Space Technology? OpenSpaceWorld. https://openspaceworld.org/wp2/what-is/

Holman, C., Kent, B. A. in Weissgerber, T. L. (2021). How to connect academics around the globe by organizing an asynchronous virtual unconference. Wellcome Open Research, 6, 156. https://doi.org/10.12688/wellcomeopenres.16893.2

Louie, A. (2008). Designing a user-centered conference for user-centered information professionals: The story of InfoCamp Seattle. Bulletin of the American Society for Information Science and Technology, 34(5). https://doi.org/10.1002/bult.2008.1720340504

McMahon Whitlock, A. (2016). Two days at Edcamp: What educators take away from the unconference model. Journal of Continuing Education and Professional Development. 10.7726/jcepd.2016.1001.

O’Reilly, T. (2018). The True Inventor of the Unconference. Linkedin. https://www.linkedin.com/pulse/true-inventor-unconference-tim-o-reilly/.  

Owen, H. (1998). Expanding Our Now: The Story of Open Space Technology. Berrett-Koehler Publishers.

Owen, H. (2016). Open Space Technology: The Reference Definition. The Open Space Institute. https://osius.org/sites/default/files/OST-Reference-Definition.pdf

Wolf, P., Hansmann, R. and Troxler, P. (2011). Unconferencing as method to initiate organisational change: A case study on reducing CO₂ emissions of a university. Journal of Organizational Change Management, 24(1), 112–142. https://doi.org/10.1108/09534811111102319

---