V sodobnem svetu, ki se vse bolj zaveda pomembnost duševnega zdravja, je poklic psihoterapevta postal izjemno privlačen in pomemben. Vendar pa, kljub temu, da psihoterapevti nudijo dragoceno podporo in pomoč svojim klientom, se sami soočajo s številnimi izzivi in tveganji za lastno duševno zdravje.

---

Avtorica: Lea Vaupotič

Med študenti psihologije in ne nazadnje tudi v splošni populaciji se veča želja po izobraževanju na področju psihoterapije. Omenjen poklic je predvsem med mlajšimi generacijami pritegnil veliko zanimanja. Morda je razlog v poudarjanju pomembnosti duševnega zdravja v svetu, možnem zaslužku, romantiziranju poklica ali pa zgolj želja po pomoči drugim. Kakorkoli že, skoraj vsak, ki je med prijatelji znan kot terapevt, bodisi zaradi svoje empatičnosti ali pa pomoči bližnjim v stiski, bi si želel, da bi lahko opravljal delo terapevta. 

Duševno zdravje psihoterapevtov

Tovrstno psihično naporno delo pa s seboj lahko prinese tudi psihološko stisko, kot je nižje psihološko blagostanje ter povečano tveganje za izgorelost, saj so tisti posamezniki, ki v sklopu zadolžitev dela pomagajo drugim, temu še posebej izpostavljeni (Maslacha idr., 2001, v Van Hoy in Rzeszutek, 2022). Končni rezultat procesa izčrpavanja je izgorelost, čemur v zadnjem času na vsakem koraku posvečamo posebno pozornost, saj se zdi v modernem svetu s hitrim tempom življenja in pretirano željo po doseganju ciljev, še posebej prisotna. Gre za resen problem današnje družbe in posledično za široko raziskano temo znotraj psihološke stroke. Posamezniki, ki doživljajo simptome izgorelosti, lahko okrevajo z obiskovanjem psihoterapevtske prakse, toda kako pa bomo pomagali psihoterapevtom pri njihovih težavah v duševnem zdravju? 

Dejavniki, ki vplivajo na njihovo duševno zdravje 

Da bi si odgovorili na zastavljeno vprašanje, moramo sprva vedeti, kateri so tisti dejavniki, ki lahko terapevta pripeljejo do duševne stiske. Članek avtorjev Van Hoy in Rzeszutek (2022), katerega splošni cilj je bil, metaanalitični pregled obstoječih študij, se je ukvarjal ravno z razmerjem med intrapersonalnimi in z delom povezanimi dejavniki v povezavi z izgorelostjo in psihološkim blagostanjem med psihoterapevti. Sistematični pregled je pokazal, da sta lahko izgorelost in dobro počutje med psihoterapevti v veliki meri odvisna od sociodemografskih (npr. starost, spol), intrapersonalnih značilnosti (npr. obvladovanje, osebnost) ter značilnosti, povezanih z delom, vključno z delovnim okoljem in strokovno podporo v tem poklicu (npr. supervizija).

Ko gre za sociodemografske korelate izgorelosti med psihoterapevti, se zdi, da imata pomembno vlogo predvsem starost in spol. Kar zadeva spol, so študije prišle do različnih zaključkov (Van Hoy in Rzeszutek, 2022). Ponekod je bila zabeležena višja stopnja izgorelosti pri ženskah, spet druge študije, sicer v manjšini, pa so poročale o nasprotujočih si zaključkih. Vsem raziskavam je skupno, da se lahko tako moški, kot tudi ženske na tem področju dela srečajo z izgorelostjo. Na kar moramo biti še posebej pozorni pa je moška naravnanost po prikrivanju simptomov, saj v splošnem manj pogosteje, kot ženske izražajo neprijetna čustva, kar pa ne pomeni, da jih ne doživljajo.

Z metaanalizo so ugotovili tudi, da mlajši psihoterapevti pogosteje poročajo o simptomih izgorelosti v primerjavi s starejšimi in bolj izkušenimi kolegi v tem poklicu. Avtorja preglednega članka, kot razlog navajata, da imajo mladi psihoterapevti pogosto previsoka in nerealna pričakovanja glede svoje vloge na tem delovnem mestu (Van Hoy in Rzeszutek, 2022). Sama bi dodala, da je lahko v ozadju današnja razširjenost tematike duševnega zdravja, zato se morda mlajši psihoterapevti počutijo bolj odprte za deljenje lastnega negativnega doživljanja, kot pa starejši, kar pa ponovno ne pomeni, da ne doživljajo stiske. Poleg demografskih vplivov, so nekatere študije poudarile še pomen intrapersonalnih spremenljivk kot napovedovalcev izgorelosti med psihoterapevti.

Lastnosti povezane z nepriejtnim čustvovanjem (npr. nevroticizem) naj bi glede na izsledke raziskav bile dober napovednik izgorelosti na tem področju dela, medtem ko naj bi tiste, povezane s čustveno stabilnostjo (npr. odpornost), blažile njene simptome. Podobno je bilo pri stilu obvladovanja stresa, saj je v čustva usmerjeno obvladovanje pozitivno povezano, medtem ko je obvladovanje, osredotočeno na težave, ali uporaba humorja za obvladovanje stresa, povezanega z delom, negativno povezano s simptomi izgorelosti v tem poklicu.

Obstoječe študije so pokazale, da so bili manj izkušeni psihoterapevti še posebej občutljivi na izgorelost v primerjavi z njihovimi bolj izkušenimi kolegi. Tudi delovna obremenitev lahko vpliva na pojav simptomov izgorelosti. Poleg tega se zdi, da je delo v javnem sektorju pozitivno povezano s stopnjo izgorelosti, zaradi pomanjkanja nadzora nad lastnim delovnim okoljem ter povečano stopnjo birokracije na takšnih delovnih mestih. Ne nazadnje pa so s pregledom študij prišli do zaključka, da osebna terapija in/ali supervizija delujeta kot varovalni dejavnik proti izgorelosti (Van Hoy in Rzeszutek, 2022).

V primerjavi s študijami izgorelosti veliko manj raziskav odpira vprašanje psihološkega dobrega počutja med psihoterapevti, saj je večja pozornost usmerjena na negativne vidike delovanja psihoterapevtov. Zdi se, da je skrb za osebno čustveno ravnovesje psihoterapevtov ključna, a zelo premalo raziskana, tako na empiričnem področju kot tudi v zvezi s postopki usposabljanja psihoterapevtov. Z opravljeno metaanalizo se je izkazalo, da je višja delovna obremenitev negativen napovedovalec dobrega počutja, medtem ko je primanjkljaj izkušenj psihoterapevta povezan z nižjim zadovoljstvom z življenjem, še posebej, če je poleg tega prisotna še delovna obremenitev (Van Hoy in Rzeszutek, 2022).

Kako pomagati psihoterapevtom?

V splošnem je zelo malo znanega o osebnih, družbenih in z delom povezanih značilnostih, ki lahko spodbujajo boljše počutje in kakovost življenja psihoterapevtov. Tudi med izobraževanjem se zdi večji poudarek na samih intervencah ter procesu terapije, kot pa na terapevtu. Veliko študentov psihologije nas zanima področje psihoterapije, hkrati se zavedamo, da pogovor o težkih tematikah brez ustrezne predelave, pušča sled na terapevtu. Nekatere tako kljub zanimanju za področje dela odbija psihološka težavnost tega poklica. Verjetno bi bili veliko bolj pomirjeni, če bi se v procesu izobraževanja dotaknili še tematike skrbi za duševno zdravje posameznika v splošnem, še posebej pa za delo psihoterapevta. Zdi se, da ima blagodejne učinke na duševno zdravje psihoterapevta, pred vsem na preprečevanje izgorelosti, osebna terapija in/ali supervizija, toda kot sem s tem seznanjena, gre za pomanjkanje zakonske ureditve obvezne osebne terapije in supervizije. Glede na povečano zanimanje za področje psihoterapije, bi zaradi zahtevnosti tega poklica predlagala bolj strukturiran potek izobraževanja. S tem mislim na že omenjeno obvezno osebno terapijo ter supervizijo in ne nazadnje tudi na poznavanje samega sebe. Prepoznava lastnosti, ki bi lahko negativno vplivale na duševno zdravje psihoterapevta ter aktivno delo na teh lastnostih, bi lahko zmanjšale stisko, ki jo doživljajo terapevti. Glede na metaanalizo je na primer pomembna lastnost čustvena stabilnost, zato bi predlagala, da bi bolj čustveno nestabilni posamezniki, z željo postati psihoterapevti, v procesu izobraževanja za ta poklic aktivno delali na tej lastnosti. Na ta način bi lahko vsakega posameznika kar se le da najbolje opremili za poklic psihoterapevta. 

Seveda pa je sprva pomembno, da bi, kot sem že omenila, raziskave ne bile usmerjene zgolj na negativne vidike duševnega zdravja psihoterapevtov, ampak tudi na pozitivne, ki bi posameznikom bile v pomoč pri soočanju s težavami v duševnem zdravju zaradi poklicnega dela. Opisana tema pa ni pomembna samo za psihoterapevte, ampak je izrednega pomena tudi za kliente, ki so deležni pomoči, saj so obstoječe študije pokazale, da izgoreli psihoterapevti, niso več sposobni obvladovati terapevtskih procesov, kar lahko celo ogrozi njihove kliente (Van Hoy in Rzeszutek, 2022). Zato je pomembno, da z namenom skrbi za duševno zdravje splošne populacije, sprva poskrbimo za duševno zdravje psihoterapevtov. 

---

O AVTORICI