Blog

Pot psihoterapevta: od neudobnega položaja do vožnje po otoku

Piše: Sabina Petronio

“Ne gre torej za to, kolikokrat psihoterapevti padejo, ampak za to, kolikokrat se poberejo in vstanejo z dvignjeno glavo.”

Priznam. Sem ena izmed tistih, ki verjame, da je psihoterapevtski poklic eden izmed najtežjih. Psihoterapevti se pri svojem delu srečujejo s takšnimi in drugačnimi obremenitvami, ki so največkrat neposredno ali posredno povezane s pacienti. Beseda pacient ima za marsikoga negativen prizvok – sploh, ko se jo uporablja na področju psihopatologije, psihičnih motenj ipd. Srečala sem veliko ljudi, ki ob besedni zvezi ”psihični pacient” takoj pomislijo na ”norce”, ”težke shizofrenike”, osebe z disociativno motnjo osebnosti (ali – kar po domače – osebe, z ”multiplo osebnostjo”) v stilu romana Doktor Jekyll in gospod Hyde. No, roko na srce, če bi psihoterapevti izključno in zelo pogosto delali samo s takimi osebami, bi najverjetneje še kdo poleg mene verjel, da izvajanje psihoterapije ni lahek špas. Ne smemo pa pozabiti, da je beseda pacient izvorno (iz latinščine) pomenila ”tisti, ki trpi”. No, zdaj pa smo tam. Lahko bi rekli, da imajo psihoterapevti  opravka (tudi, in ne samo) z osebami, ki trpijo. Biti ob osebi, ki trpi, pa je včasih lahko zelo težko (to lahko razumemo tudi mi, navadni smrtniki). Pomislimo na primer, da se psihoterapevti  srečujejo z osebami, ki so izgubili voljo do življenja, si ne morejo zamisliti svetle prihodnosti in se sprašujejo o smislu svojega obstoja. Človek je torej ranljivo bitje. Psihoterapevti pa se, zaradi narave svojega dela, s tem dejstvom srečujejo morda nekoliko pogosteje od drugih ljudi. Ali ni torej morda upravičeno pričakovati, da bo nekdo, ki je tolikokrat soočen s človeško ranljivostjo, tu pa tam imel težek dan? Ja, je. Tudi psihoterapevti so ljudje, tudi psihoterapevti so ranljivi.

Nekateri verjamejo, da psihoterapevti ne bi smeli imeti ”težav”. Slišala sem že: ”Glej kakšne težave ima njegov otrok. In on naj bi bil psihoterapevt?”, ”Svojega lastnega zakona ni uspel rešiti in bi rad delil nasvete o partnerstvu?”, ”Sem slišal, da je jemal antidepresive… in k njemu naj bi šel v terapijo?”. Bog ne daj, da se v časopisih pojavi novica o terapevtu, ki je napravil samomor. Zaslediti komentarje v smislu: ”In taki ljudje naj bi poskrbeli za naše duševno zdravje?!?” je neibežno.

Sama sem prepričana, da če si od bližje spoznal bolečino, jo kar nekaj časa gledal v oči in jo lepo prosil naj odide, lahko toliko bolje razumeš in pomagaš ljudem, ki so tudi imeli to smolo, da jim je črna gospa stisnila roko.

Imela sem enkratno priložnost, da sem zaradi pisanja svoje diplomske naloge srečala šestnajst čudovitih slovenskih psihoterapevtov. Eden izmed njih je v pogovoru z mano dejal: ”Kdaj na lastni koži doživiš trenutke, ki so lahko zelo težki – sam sem recimo zaradi neke situacije že moral na medikamentozno terapijo –  ampak je vse obvladljivo. Ne glede na to, kako so določene situacije težke, jih lahko premagaš… vse je človeško, kar pomeni, da se da obvladati. To se mi zdi, da je ena taka temeljna izkušnja – ne samo da jo daš, ampak da jo nekako izživiš in zdi se mi, da jo pacient posrka. Gre za pomembno sporočilo in ko pacient to začuti, je to pomemben del procesa zdravljenja, saj na ta način ojačaš človeka, da se spopada tudi z zanj zelo hudimi, bolečimi in težkimi stvarmi.”

Ne gre torej za to, kolikokrat psihoterapevti padejo, ampak za to, kolikokrat se poberejo in vstanejo z dvignjeno glavo. Padcev je, v tako zahtevnem poklicu, lahko veliko. Zgoraj omenjeni psihoterapevt je svoj pogled na psihoterapevtki poklic povzel s pomočjo fantastične prispodobe, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin in odločila sem se, da jo je vredno deliti: ”Zdi se mi, da je to tako… kot en mali otok, na katerem na začetku komaj stojiš, potem ga pa širiš in širiš… in je fajn, ko si vse bolj suveren, potem že lahko hodiš, na koncu pa že lahko skačeš, se voziš z avtom. Na začetku pa se mi res zdi, da še na eni nogi komaj stojiš, tako je to težko. Potem pa se samo širiš.”

Učimo se od modrih. Pasti je dovoljeno. Vstati je mogoče.

Zdržite v neudobnih položajih, da se boste lahko nekoč vozili z vetrom v laseh.

————————————————————-

Sabina Petronio

 

Sabina Petronio

Oseba, ki je Sabini zelo pri srcu, jo je nekoč opisala kot ”temperamentno Primorko, ki poje, ko govori”.  Sabina je družinski človek in do ušes zaljubljena v svojo nečakinjo. Navezana je na svojo rojstno Obalo, obožuje morje in živali ter se ukvarja z jogo. Rada ima glasbo in filme ”z vsebino”, ples, knjige, fotografijo in kvačkanje. Je univ. dipl. psih., ki jo zanimata predvsem klinična psihologija in psihoterapija.

Advertisements