Umetna inteligenca je orodje, ki se pomembno razlikuje od drugih orodij in pripomočkov, ki jih zaposleni uporabljajo v delovnem procesu. S tem lahko tudi razložimo, zakaj je psihološka zaznava UI drugačne kakovosti kot zaznava drugih orodij in pripomočkov…
Avtor: Žiga Mekiš Recek
Delovne naloge v številnih organizacijah spreminjajo svojo obliko s pojavom množične dostopnosti umetne inteligence (UI). V javnosti se veliko razmišlja o načinu delovanja UI, o spremembah delovnih mest v prihodnosti in posledicah le-teh za gospodarstvo ter različne poklicne profile. Vendar je eden izmed ključnih vidikov uvedbe UI na delovna mesta psihološka zaznava UI s strani zaposlenih. Od te je namreč odvisno, ali jo bodo zaposleni sploh pripravljeni uporabljati.
UI kot drugačno orodje
UI proizvaja produkte, ki so skrajno podobni (če ne celo identični) človeškim, pri čemer zaposleni druga orodja uporabijo v glavnem za to, da si z njimi pomagajo pri delu, a kljub temu sami ostajajo agenti, ki s telesom ali umom produkt proizvedejo. Na primer, tajnica uporabi računalnik za to, da svoje misli zapiše v dokument, s čimer ostanejo trajno shranjene. Tako računalnik predstavlja orodje, ki tajnici delo olajša, pri čemer pa kljub temu poglavitno miselno delo opravi sama. Na drugi strani UI napiše besedilo namesto tajnice. Ravno zaradi značilnosti proizvajanja produktov, ki so podobni ali enaki človeškim, so se raziskovalci ukvarjali z zaznavo UI na podlagi dimenzij, s katerimi po navadi opišemo človeško zaznavo drugih ljudi. Ti dimenziji se nanašata na kompetentnost in toplino.
UI kot kompetentno orodje
Lahko bi predpostavili, da bo tajnica pogosteje uporabila UI pri svojem delu, če jo zaznava kot sposobno proizvesti kakovosten izdelek – torej če jo zaznava kot kompetentno. In ravno to se je pokazalo v študijah – ljudje pogosteje sprejmejo uporabo UI, če jo zaznavajo kot bolj kompetentno (Harris-Watson idr., 2023).
Kljub temu pa se lahko zaznava te značilnosti skozi čas in stopnjo izkušenj z UI spreminja. To so pokazali raziskovalci iz Univerze na Dunaju, ki so ugotovili, da v začetku ljudje kompetentnost UI podcenjujejo, medtem ko po nekajkratni uporabi s pozitivnimi izkušnjami postopoma pogosteje zaznavajo, da je UI sposobna proizvesti kakovosten izdelek in jo začnejo zaznavati kot vse bolj kompetentno (Böhm idr., 2023). To pomeni, da lahko zaposleni preko pozitivnih izkušenj z UI postopoma spreminjajo svoje stališče glede rabe le-te, pri čemer je pomembno izobraževanje o načinu uporabe, ki temelji na ustvarjanju kakovostnih navodil za UI in kritični presoji izdelka le-te.
UI kot toplo orodje
Poleg zaznavanja UI kot kompetentne, pa je pomembno tudi, da se zaposlenim zdi prijetna in zaupanja vredna. Tako lahko UI opišemo tudi na dimenziji topline, ki predstavlja drugo relevantno dimenzijo zaznavanja drugih ljudi. Nekatere posameznike lahko tako zaznavamo kot bolj tople (torej prijetne, s katerimi se počutimo dobro) ali manj – to velja tudi za UI. Ljudje UI pogosteje pripisujejo prijetnost in ji zaupajo, če proizvaja produkte, ki so v skladu z njihovimi željami (McKee idr., 2023). Toplina je torej nekaj, kar ne pripisujemo zgolj ljudem, ampak tudi UI, ki se obnaša na podoben način.
UI kot sodelovalno orodje
Glede na generativne značilnosti UI in človeku-podobne značilnosti, ki jih ji deloma pripisujemo, pa je morda bolj primerno kot o uporabi UI, govoriti o sodelovanju z UI.
Sodelovanje je v razliki od uporabe osnovano na določeni stopnji vzajemnosti pri uresničevanju istega cilja s strani obeh “agentov”. Raziskave so pokazale, da so posamezniki pripravljeni sodelovati z UI predvsem, če ta prva ponudi sodelovanje (Ng, 2023), hkrati pa so bolj pripravljeni sodelovati tisti, ki jo zaznavajo kot bolj toplo in kompetentno (McKee idr., 2023), čeprav je slednji vidik pomembnejši za pripravljenost na sodelovanje (Harris-Watson idr., 2023).
Kako naprej?
Iz znanstvene literature je torej moč sklepati, da so ljudje v splošnem pripravljeni sodelovati z UI, vendar se v tej pripravljenosti tudi razlikujejo glede na psihološko zaznavo UI. Slednjo lahko delodajalci soustvarjajo z zagotavljanjem ustreznega izobraževanja o možnostih in načinih uporabe orodij UI v specifičnih delovnih procesih. Izobraževanje lahko namreč spremeni zaznavo UI, na drugi strani pa uporabnike tudi opolnomoči z znanjem in posledično višjimi občutki kompetentnosti za uporabo le-te.
Vseeno se pri tem odpirajo vprašanja o problemih antropomorfizacije UI, ki se kaže v pripisovanju človeških značilnosti UI. Ta se lahko namreč povezuje z negativnimi izidi uporabe, na primer z zmanjšanimi občutki lastnega nadzora nad delovnim procesom, kar lahko vodi v pretirano zanašanje na UI ali nezaupanje do te.
Zato je pomembno, da uvedba UI na delovna mesta temelji na spodbujanju kritične presoje možnosti uporabe v različnih delovnih nalogah. Kljub temu se porajajo mnogi izzivi, v katere bo psihologija dela v prihodnosti močno vpletena. Tako se sprašujem, kako zaposlene najbolje pripraviti na uporabo določenih orodij UI, bo UI postala nujen sestavni del večine delovnih mest in kako UI sooblikuje samopodobo zaposlenega? To je le nekaj vprašanj, ki bodo psihologe zaposlovala v času novodobnega dela z UI. Zaenkrat lahko torej zaključimo, da psihološka zaznava UI določa pripravljenost za sodelovanje z UI in je ključni element za razumevanje vedenjskih namer zaposlenih, kar sega onkraj tehnikalij uvedbe UI na delovnih mestih.
Literatura
Böhm, R., Jörling, M., Reiter, L. in Fuchs, C. (2023). People devalue generative AI’s competence but not its advice in addressing societal and personal challenges. Communication Psychology, 32(1). https://doi.org/10.1038/s44271-023-00032-x
Gieselmann, M. in Sassenberg, K. (2023). The more competent, the better? The effects of perceived competencies on disclosure towards conversational artificial intelligence. Social Science Computer Review, 41(6), 2342- 2363. https://doi.org/10.1177/08944393221142787
McKee, K. R., Bai, X. in Fiske, S. T. (2023). Erratum: Humans perceive warmth and competence in artificial intelligence. iScience, 26(9), 107603. https://doi.org/10.1016/j.isci.2023.107603
Ng, Y.-L. (2023). When communicative ais are cooperative actors: A prisoner’s dilemma experiment on human–communicative artificial intelligence cooperation. Behaviour & Information Technology. 42(13), 2141-2151. https://doi.org/10.1080/0144929X.2022.2111273
Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.
PSIHOLOGIJA DELA 