Avtonomija učiteljev – koliko je (še) imajo?

V Sloveniji se soočamo s pomanjkanjem učiteljev, prazna delovna mesta pa se poskušajo zapolniti s študenti. K temu dodatno pripomore odhajanje učiteljev iz poklica in vedno manjši vpis na pedagoške študije. Na vprašanje »Zakaj?« lahko zelo hitro dobimo več odgovorov: nesorazmernosti med plačnimi razredi, upad ugleda učiteljskega poklica, vedno več delovnih nalog in vedno manj kvalitetnega kadra, neuspešni vladni načrti za izboljšanje stanja ter nizka avtonomija, ki se je bom podrobneje dotaknila.

Avtorica: Urša Likar

Avtonomija je pomembna psihološka potreba in je glede na teorijo samodeterminacije (Ryan in Deci, 2000) poleg kompetentnosti in povezanosti ena izmed treh glavnih psiholoških potreb. Višja avtonomija pri učiteljih, torej možnost nadzora in vpliva na lastno delo in odločitve, se pozitivno povezuje z notranjo motivacijo, z višjim zadovoljstvom na delovnem mestu in ohranjanjem zaposlenih. Avtonomija učiteljev je danes precej omejena in tako jo tudi sami doživljajo.

Trenutna problematika učiteljskega poklica

Odhajanje učiteljev iz delovnih mest se ne pojavlja le v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah. Raziskava v Združenem kraljestvu je pokazala, da so učitelji za 16 % manj poročali o velikem vplivu na svoje delo glede na druge sorodne poklice, prav tako pa so bili pri poročanju o ravni avtonomije med različnimi poklici na predzadnjem mestu (za njimi so bili le zdravstveni delavci) (Worth in Van der Brande, 2020). To pomeni, da se v primerjavi z drugimi poklici, učitelji počutijo bolj nadzorovane, imajo manj vpliva na poučevanje in na odločitve povezane z delovnimi nalogami. V medijih lahko večkrat zasledimo članke, ki govorijo o tem, da so starši prišli z odvetnikom na šolo, da so učenci nasilni do učiteljev, o vedno večji količini učne snovi itd. Menim, da vsa ta dejanja, ki so trenutno prisotna v šolskem sistemu, močno omejujejo avtonomijo učiteljev.

Podajanje vsebine in učiteljeva dejanja morajo biti vsekakor korektna, kvalitetna in primerna. Nekaj drugega pa je, če mora učitelj pri svojih dejanjih, podajanju vsebine in celo ocenjevanju testov, ki naj bi bilo objektivno, biti še posebej pazljiv in ne more povedati svojega iskrenega mnenja zaradi strahu pred tožbo, pojavljanju v medijih ali nasilju s strani učenci. Poleg tega je v Sloveniji (in drugod) velik primanjkljaj učiteljev, učni načrti se daljšajo, novih pedagoških delavcev in kvalitetnega kadra pa je vedno manj. Negotovost in strah, dodatne obremenitve ter odhajanje sodelavcev zagotovo vplivajo na avtonomijo, saj učitelji nimajo oziroma imajo zelo malo nadzora in vpliva na svoje delo, predvsem pri izbiri vsebine in času, ki ga tej vsebini namenijo, prav tako lahko doživljajo različne pritiske pri ocenjevanju učencev, kar jim odvzema avtonomijo do upoštevanja kriterijev, ki so jih postavili v skladu s pravili. Vse to povzroča izgubo motivacije in neprijetna čustva v povezavi s poklicem in delovnim mestom ter ironično spodbuja vedno več učiteljev k zapuščanju poklica – to pomeni, da se je šolstvo znašlo v začaranem krogu.

Smernice za boljše pogoje dela

Koliko avtonomije učitelji (še) imajo? Odvisno je od vsakega posameznika, šole, razredne klime in drugih dejavnikov. Višjo avtonomijo imajo tisti učitelji, ki jih vodstvo šole podpira in jim omogoča, da se sami odločajo o svojem poučevanju (kolikor je le mogoče in v skladu s pravili). Na tak način se učitelji počutijo kompetentne, imajo višjo motivacijo za delovanje, so bolj sproščeni v razredu in posledično tudi ostajajo na šoli. Zdi se mi, da je danes predvsem problem to, da učitelji niso zaščiteni s strani vodstva, ko bi to bilo potrebno, da se dovoljuje razne pritiske in zlorabe položaja. Kakšen smisel ima ocenjevanje učencev, če je za nekatere že vnaprej določeno, da mora biti ocena visoka, tudi v primeru, da učenec tega ne izkazuje? Komu to koristi? Učencem zagotovo ne, učiteljevo poslanstvo in namen pa je zaradi tega hudo kršeno. Če je posamezniku onemogočeno njegovo poslanstvo, tisto, ki ga žene naprej, zagotovo ne bo zadovoljen in bo iskal načine, da se temu izogne. Vse to učiteljem znižuje občutek nadzora, saj je veliko stvari, ki naj bi bile v njihovih rokah, precej daleč od tega.

Pomembno in dobro je, da se zavedamo, kaj je problem in vzrok v nižji avtonomiji učiteljev (in vseh drugih negativnih posledic), saj lahko samo na ta način stanje izboljšamo. Izboljšave so možne in nujne, če želimo biti ponovno ponosni na slovensko šolstvo, ki izobražuje in vzgaja kompetentne, zadovoljne in samostojne posameznike. Vsak, ki je del šolskega sistema, lahko pripomore k boljšemu stanju, potrebne pa so seveda tudi sistemske spremembe.

V branje priporočam tudi razmišljanje: https://psihologijadela.com/2023/06/01/pozor-uciteljski-poklic-postaja-ogrozena-vrsta/

O avtorici: Sem študentka magistrskega študija psihologije na Univerzi v Ljubljani, rada imam naravo, šport in serije/filme. V prostem času grem rada na koncerte, gledališke igre in v kino. V psihologiji me najbolj zanima klinična psihologija in delo z otroki, prav tako mi je zanimivo organiziranje ali sodelovanje na raznih projektih.

Dodatno branje:

Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2000). The darker and brighter sides of human existence: Basic psychological needs as a unifying concept. Psychological Inquiry, 11(4), 319–338. https://doi.org/10.1207/S15327965PLI1104_03
Worth, J. in Van den Brande, J. (2020) Teacher autonomy: how does it relate to job satisfaction and retention? Slough: NFER.

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.