Blog

Kako naj to uporabim v praksi?

Piše: Ingrid Molan

“Pomembno je to, da prav ta udeleženec dobi rešitev za svojo težavo, ki mora biti podana z: »Naredi to in to. Če do tega dneva ne bo rezultatov, pojdi na plan B, ki je …«”

Že več let se ukvarjam z izvajanjem treningov in delavnic. Po skoraj treh letih sem opazila napredek tako na izvedbenem kot na vsebinskem področju, hkrati pa opažam, da se med povratnimi informacijami udeležencev še vedno pojavlja ista težava: še bolj konkretni napotki za uporabo, prosim.

Vedno, ko sem to prebrala, sem si rekla: »Saj imajo prav. Psihološke teme so tako abstraktne, da jih je težko razumeti, kaj šele aplicirati. Bom se naslednjič še bolj potrudila; s še več konkretnimi primeri.« In tako je bilo vsakič. Vnovič in znova. Potem pa sem pred mesecem dni izvajala delavnico o motivaciji in zelo konkretno naštela in obrazložila vse možnosti samomotiviranja ter povedala, kako posamezen način uporabiti. Na koncu je sledila evalvacija in pisalo je »kako natančno uporabiti določene tehnike/metode v svojem primeru«. Takrat sem se začela spraševati. Je res problem v tem, da so stvari preveč abstraktne ali ljudje samo bodisi ne znajo bodisi niso pripravljeni prenesti naučeno znanje na lasten primer?

Zadnja leta, ko se ukvarjam s prenosom znanja v organizacijah, opažam, da bi udeleženci izobraževanj radi v tistih dveh urah, ki jih bolj ali manj aktivno presedijo skupaj s trenerjem, dobili hitre rešitve za svoje težave, slišali recepte, ki bodo odpravili vse nevšečnosti ter se motivirali vsaj za naslednje leto, tako da jim kaj kmalu spet ne potrebno na kakšno usposabljanje. Vse to pa na način, ki bo zelo oseben in bo direktno naslavljal težave prav tistega udeleženca in ne katerega drugega. To, da je na treningu 20 udeležencev, vsak s svojimi potrebami po znanju, ni pomembno. Pomembno je to, da prav ta udeleženec dobi rešitev za svojo težavo, ki mora biti podana z: »Naredi to in to. Če do tega dneva ne bo rezultatov, pojdi na plan B, ki je …«. Na žalost ne gre tako. Še individualno srečanje s svetovalcem ali coachom temu udeležencu ne bo dalo odgovora na njegovo vprašanje brez lastnega truda pri iskanju odgovora.

Mogoče je krivo to, da ljudje nismo pripravljeni vlagati truda in pričakujemo, da bomo do vsega znanja in rešitev prišli po najlažji poti. Podporo za to najdemo marsikje; z gotovostjo lahko trdim, da se že od osnovnošolskih let večina trudi priti do lepih ocen po najlažji poti; tudi po krivi poti, če je ta najlažja. Koliko magistrskih in diplomskih del je sploh popolnoma avtorskih? In tudi … se sploh še kdo trudi kaj vedeti ali vsi pričakujemo, da bomo samo našli informacije na spletu, ko jih bomo potrebovali?

Morebiti bomo res vse odgovore našli na spletu. A težava nastopi, ko moramo to znanje prenesti na svoj lastni problem. Pretežko? Ali to zahteva že preveč truda?

Pa recimo, da ni problem v trudu. Da ljudje razumemo, da se je za vsako stvar potrebno potruditi in da tako kot pravi naš pregovor brez dela ni jela, moramo nekaj narediti, če želimo, da bo žetev dobra. Kje potem tiči problem? Mogoče v tem, da imamo težavo prenesti teoretično znanje v prakso. Praks je namreč nešteto. Če bi želeli opisati vsako prakso posebej, ne bi nikoli prišli do teorije oz. bi imeli vsaj toliko teorij kot praks. Vendar bi bilo to nesmiselno; to ni namen teorije. Namen je poiskati skupne imenovalce več praks, zato da bomo lahko ta spoznanja uporabili tudi v drugih praksah. Seveda pa ta prenos zahteva miselni preskok; vprašanje je, ali smo ga zmožni. V času svojega formalnega izobraževanja sem, moram priznati, malokrat dobila občutek, da bi profesorji spodbujali uporabo in predvsem prenos znanja v različne situacije. Res je, da skoraj ni človeka, ki ne bi kdaj v času izobraževanja rekel: »Zakaj se to učim? To mi nikoli ne bo prišlo prav.« Tudi sama sem to že nekajkrat rekla in potem z veseljem ugotovila, da sem se zmotila. Vendar problem je v tem, da nekateri tega ne uvidijo, ker prenos teorije v prakso ne pomeni vedno x v teoriji je x v praksi, ampak je včasih x v teoriji y v praksi in obratno; kar pa še ne pomeni, da znanje ni prenosljivo, sploh če ga povežemo z več različnimi spoznanji (iz drugih področij).

In delodajalci tarnajo, da diplomanti nič ne znajo. Da pridejo vsi učeni iz fakultet, pa ne znajo ničesar narediti. Res je, da bodo potrebovali nekaj časa, da spoznajo sistem v katerega so prišli (tudi novo zaposleni z dolgoletnimi izkušnjami bo v novem okolju potreboval nekaj časa,  da spozna klimo, strukturo in način dela podjetja, v katerega je prišel), vendar problem ni vedno samo v spoznavanju in prilagajanju, pač pa prenosu preteklih izkušenj in (teoretičnih) znanja v prakso.

In kaj nam koristi hiter in enostaven dostop do vseh informacij, vseh silnih teorij, zakonov in spoznanj, če jih ne znamo uporabiti? Prav nič. In prav to je tisto, na kar bi se formalno izobraževanje moralo usmeriti. Učenje kritičnega, fleksibilnega mišljenja, reševanja problemov in prenosa znanja iz situacije v situacijo. Apliciranje teorije v prakso. Marsikdo bo rekel, da se trenutni izobraževalni sistem že posveča temu. Praksa kaže drugače. Očitno metode niso dovolj učinkovite. Potrebne so spremembe. Poučevanje informacij je seveda nujno, a te so dandanes dostopne tudi drugje, ne samo v šoli in knjižnici kot desetletja nazaj. In ko bomo znali učinkovito prenašati svoje znanje teorije v prakso, bomo lažje prenašali izkušnje tudi iz ene situacije v drugo, iz enega delovnega okolja v drugega; lažje bomo obvladali druge situacijske in osebnostne spremenljivke, ki vsak primer naredijo edinstven in zaradi katerih teorije ne moremo neposredno aplicirati v prakso. In komaj čakam na dan, ko bom med povratno informacijo delavnice našla sporočilo: »Super teorija. Že vem, kako jo bom uporabil v praksi.«

_____________________________________________________________________

ingrid-molan1

Ingrid Molan

Je absolventka prve bolonjske stopnje psihologije v Ljubljani. V vse najrazličnejše aktivnosti, ki se jih loteva poleg študija, poskuša vnašati znanje psihologije in z veseljem ugotavlja, da je izbrala pravi študij zase. Zanima jo predvsem področje organizacijske psihologije, razvoja zaposlenih ter psihičnega blagostanja na delovnem mestu. Meni, da je s svojimi dosedanjimi izkušnjami na pravi poti k svojim sanjam, ki jih neprestano opazuje skozi daljnogled.

Advertisements