Blog

Kam naj se vpišem?

Piše: Tjaša Fužir

“Veš, sem malo prelistal katalog študijskih smeri, pa se mi je tole zelo fino slišalo, tako da bom šel študirat kar to!”

Prvič sem se srečala z mislijo, na podlagi česa se vpišeš na študij sicer že pri vpisu v srednjo šolo, nekoliko bolj šokantno pa me je tole zadelo leto dni, preden sem se morala vpisati sama. Večer pred rokom za oddajo vpisnih listov sem dobila vprašanje: »Kaj naj grem študirat???« Nekaj ur pred vpisom punca ni vedela niti približno, kam bi se vpisala. Je za to kriv sistem, preveč izbire ali preprosto njena neodločenost? Najbrž ne bom nikoli vedela. Nekaj pa zagotovo vem – treba je začeti s pripravo na kariero že malo prej, kot zadnji dan pred zaključkom vpisa na fakulteto, ali pa recimo, nekaj dni po tem, ko po dolgih letih študija diplomiraš iz fakultete, ki ti niti ni všeč.

Tako sem že v tistem času sama pri sebi začela oblikovati idejo, kam se vpisati, zakaj se tja vpisati, kam po končanem študiju. Kasneje sem se tekom študija odločila tudi za pripravo delavnic o poklicnem odločanju za srednješolce, ki se je izkazala kot učinkovita in dobro sprejeta med gimnazijci. Potem pa sem zopet naletela na zanimiv primer, kako se mladi odločajo za študij. Fant, ki do sredine decembra v četrtem letniku gimnazije še ni našel tistega, kar bi ga navduševalo s tako močjo, da bi se odločil za bolj sistematičen študij tega, je nekega popoldneva naenkrat vedel, kaj želi študirat. »Ja, in kaj je s tem narobe?« bi se upravičeno vprašal marsikdo od vas. V osnovi nič, če ne poznate širše zgodbe. Na vprašanje, kaj bo študiral in kako je prišel do te odločitve, je dijak namreč odgovoril: »Veš, sem malo prelistal katalog študijskih smeri, pa se mi je tole zelo fino slišalo, tako da bom šel študirat kar to!« Fant o študiju tiste smeri ni vedel ničesar, tudi na moje pobude, da naj si ogleda predmetnik, da naj vpraša koga, ki to že študira, se ni odzival. Me je pa prosil, če grem z njim na informativni dan. No, po dobrih dvajsetih minutah informativne predstavitve študija je tale naš fant obupal in naznanil, da to pa že ne bo študiral – odločil se je za nekaj popolnoma nasprotnega. Moji poskusi, da bi se z njim pogovorila o njegovih interesih, željah, tudi morebitnih skrbeh glede študija, so naleteli na gluha ušesa in ostalo je pri »ne vem, tako sem se pač odločil.«

Kaj se torej dogaja v glavah mladih, ko se odločajo za vpis na fakulteto? Zakaj se med dvema njim enakovrednima izbirama odločijo za eno? Ker jim je preprosto bolj všeč naziv? Pogledajo predmetnike posameznih smeri, vprašajo študente, ki to študirajo? Glede na moje izkušnje z dijaki – niti ne. Tudi zaradi tega sem vesela, da se mladi udeležujejo delavnic na tematiko kariere, na teme poklicnega usmerjanja in upam, da se jih vsaj tam dovolj spodbudi za to, da naredijo nekaj v smer boljše informiranosti. Saj veste, namesto njih informacij ne moremo poiskati, lahko pa jim svetujemo, kam se lahko obrnejo. In ravno zato sem tudi vesela, da se tudi profesorji v srednjih šolah vedno bolj zavedajo tega, in vedno, ko dobim e-pošto ali telefonski klic kakšnega izmed dijakov, ki me sprašuje o študiju psihologije, sem vesela, da imajo profesorico, ki jim da informacijo, na koga se lahko obrnejo. In vedno jim skušam čim bolj izčrpno odgovoriti na vsa njihova vprašanja in dileme. Upam, da jim s tem kaj pomagam.

Imam pa kljub vsemu občutek, da se mladi vedno bolj zavedajo zaposlitvene situacije v naši državi in tudi odgovor »saj to mi je všeč, ampak se ne bom vpisal tja, ker potem nikjer ne bom dobil službe« sem že dobila. Marsikdo tudi že v srednji šoli dandanes začne razmišljati o tujini. Vendar pa je to že druga tema, ki jo pustimo za naslednjič.

Advertisements