Blog

Kdo se boji organizacijskega psihopata?

Piše: Mark Bračič

»Vsi smo že slišali za njih. Številni filmi, knjige in resnične zgodbe govorijo o nevarnih človeških plenilcih, ki jim rečemo tudi psihopati. Odkar se o teh posameznikih govori, obstajajo tudi pomisleki, da vendar psihopatija ne rezultira vedno v obliki grozovitih umorov – pač pa najde svojo pot tudi v organizaciji, kjer si za povrhu nadene poslovno obleko.«

Čeprav ugotovitve kažejo, da ljudi, ki izražajo psihopatska vedenja, ni veliko (priblžno en odstotek), pa le-ti izražajo močno željo po delovnih mestih, ki jim nudijo visoke stopnje vplivanja na sodelavce. Takšne pozicije moči namreč ustrezajo prisotni želji po nadzoru in hranijo njihove narcisistične potrebe po doživljanju občutkov večvrednosti. V osnovi se pogosto opisuje pomanjkanje empatije, ki je po vsej verjetnosti tudi ključen pojem problema psihopatije kot take. Tovrstni vodje pogosto ustrahujejo svoje podrejene, jim nalagajo veliko delovnih obveznosti v kratkem času in v splošnem ne kažejo nobenega zanimanja za njihovo dobrobit. Še več, z njihove strani lahko prihaja do ustvarjanja konfliktov znotraj organizacije z namenom oslabitve potencialnega organiziranja zaposlenih proti vodstvu. Svojo pozicijo moči je namreč potrebno ubraniti.

V organizacijah navadno nimamo opravka z visokim deležem ljudi s psihopatskimi lastnostmi, a učinki njihovega delovanja so lahko toliko bolj destruktivni, če zasedajo pozicije, ki nalagajo veliko odgovornosti. Raziskovalci ugotavljajo, da psihopatski vodje manj skrbijo za izgled in ugled svoje organizacije v javnosti. Temu rečemo tudi Družbena odgovornost organizacije, s čemer označujemo odnos organizacije do pomembnih družbenih vprašanj, kot npr. ekološka vprašanja, zdravstveni problemi, konflikti vrednot ipd. Raziskovalci beležijo, da organizacije s psihopatskim vodstvom lahko beležijo le kratkoročen uspeh, saj naj bi osredotočenost na lasten interes spodkopala vsakršne resne možnosti za dobrobit organizacije. Tovrstnih primerov je veliko.

Kot vsak fenomen psihopatologije, moramo tudi psihopatijo v organizaciji ali izven nje (ko organizacijski psihopat zapusti delovno mesto je namreč še vedno psihopat) razumeti znotraj specifik družbenozgodovinskega konteksta. Dolžnost vsakega, ki se ukvarja z naslovnim vprašanjem, je, da se zaveda družbenih razsežnosti in izvorov problematike in se v oziru do tega loti raziskovanja. Do popolnega razumevanja vzrokov za razvoj psihopatskih lastnosti nam še veliko manjka, zato je potrebno pri raziskovanju pojava integrirati informacije iz različnih virov; tako biološke kot tudi socialne dispozicije in procese.

Za odkrivanje kvarnih učinkov psihopatskega vodenja obstajajo v tujini (predvsem ZDA) vprašalniki. Gre za samoocenjevalne vprašalnike, ki so pogosto kombinirani z zunanjimi ocenami in preverjanjem posameznikove preteklosti (t. i. background check). Pri uporabi diagnostike pa moramo biti previdni, saj je oznaka »psihopat« lahko za posameznika zelo obremenjujoča. Vsekakor je potrebno biti osredotočen na sama dejanja in njihove posledice ter ustrezno ukrepati v skladu z njimi. Organizacije morajo zagotoviti varno delovno okolje, kjer so pravice zaposlenih in etična obravnava v ospredju. S pomočjo zagotavljanja zadovoljstva zaposlenih, ustrezne klime in organizacijske kulture lahko postavimo pomemben mejnik v preventivi; organizacija z močnim notranjim in zunanjim nadzorom namreč veliko težje preide pod vajeti egocentrične uprave.

Potrebno se je zavedati, da termin »organizacijski psihopat« zaradi svoje pretekle uporabe in konotacije nikakor ni ustrezen, je pa morda pomensko še najbližji pojavu, ki ga opisujemo. Menim, da bi bilo ustrezneje o pojavu govoriti na ravni posameznih (antisocialnih) vedenj, ki jih destruktivni vodstveni kadri izražajo napram zaposlenim. Tako bi namreč povečali pozornost na konkretna dejanja teh oseb, jih napravili manj odporne objektivnemu opazovanju in posledično olajšali pot od identifikacije izvora težav do uveljavljanja ustreznih sankcij. Prvi korak k razreševanju situacije je vsekakor ozaveščanje, ki pa v situaciji, kjer ni omogočeno ustrezno delovanje, ne pomeni prav veliko.

______________________________________________________________

Bračič1Mark Bračič

Je študent 2. letnika magistrske stopnje psihologije v Ljubljani. Zanima se za medosebne odnose, psihološko etiko in probleme psihologije.

Advertisements