Blog

Kaj bom, ko bom velika?

Piše: Petra Perić

Spomnim se majhne učilnice – takrat še igralnice, majhnih stolčkov in mizic ter ogromnih steklenih oken, skozi katera je sijalo dopoldansko sonce. Sedela sem za mizo s svojima najboljšima prijateljicama in ustvarjala, risala. Narisala sem gospo v modri uniformi s kapo in velikim črnim pasom, za katerim je nosila pištolo. Vzgojiteljici sem rekla: »Ko bom velika, bom policajka.« 

Peri_slika

Z vprašanjem: »Kaj bom, ko bom velika?« sem se srečala že zelo zgodaj v predšolskem obdobju. Danes sama pri sebi razmišljam, kakšen pomen je imela ta likovna naloga zame. Razmišljam, ali sem nanjo gledala z bolj ustvarjalnega vidika in v njej videla še eno priložnost več za meni ljubo čečkanje po papirju, ali je ta motiv policistke v meni vzbudil radovednost, zanimanje za poklice in me spodbudil k razmišljanju, kaj vse lahko počneš, ko postaneš velik. Mislim, da oboje.

Zanimivo se mi zdi, da se tega vprašanja spominjam iz tako zgodnjega obdobja, ko je bil odgovor nanj skoraj nepomemben in uresničevanje mojih želja še tako daleč, iz obdobja, ko so bile moje ideje o sebi in želenem poklicu še zelo vezane na mojo domišljijo, manj pa na moje interese in realne sposobnosti. Bolj kot sem napredovala v izobraževalnem sistemu, bolj so postajala pomembna druga vprašanja, kot npr. Kakšne ocene imaš? Kako ti je šlo pisanje nacionalnega preverjanja znanja? Koliko točk si dosegla na maturi?. Odgovori nanje so določali, ali bom lahko sledila želenemu poklicu ali ne. In sedaj ta pojem. Želeni poklic. Vsa leta mojega izobraževanja sem se posvečala temu, da bom imela dobre ocene, da bom dobro opravila nacionalno preverjanje znanja, da bom dobro pisala maturo in z vsakim letom pričakovala, da se bo že kristaliziralo, kaj bi rada počela v življenju. Ko sem se v 4. letniku gimnazije morala odločiti za vpis na fakulteto sem bila postavljena pred velik izziv in se tako ponovno vrnila k vprašanju iz vrtčevskih let s to razliko, da sem sedaj bila velika in odgovor ni bil več nepomemben. Tako sem zadnji mesec pred vpisom na fakulteto sprejela odločitev o želenem študijskem programu, na vpisni list vpisala eno samo izbiro in ga odposlala.

Od moje odločitve je minilo pet let in kot bi mignil sem se znašla v zadnjem letniku magistrskega študija psihologije na predavanju o poklicnem svetovanju dijakom. Obravnavana tema me je vrnila nazaj, reflektirala sem izkušnjo lastnega odločanja za smer študija in se iz vloge dijakinje prestavila v vlogo svetovalke.

Ob usvajanju teorije s področja poklicnega svetovanja, sem se seznanila z ugotovitvijo, da imajo dijaki največ težav na področju splošne neodločenosti, disfunkcionalnih prepričanj in pomanjkanja informacij o obstoječih študijskih programih. Obstaja pa splošno prepričanja o tem, da so današnje generacije mladostnikov zelo vešče pri uporabi interneta, zato je skoraj samoumevno, da si bodo potrebne informacije za poklicno odločitev pridobili sami, saj znajo uporabljati spletne brskalnike in tako ali tako veliko časa namenijo uporabi interneta. S tem prepričanjem sem se soočila tudi sama pri sebi.

Kako to, da iskanje informacij predstavlja težavo za generacijo, ki je »zrasla gor« z internetom? Enostavno. Težko iščemo nekaj, če ne vemo KAJ iščemo oziroma, kaj si želimo. Če je bilo vprašanje izbire poklica tekom izobraževanja le medlo prisotno nekje v ozadju oziroma se z njim nismo poglobljeno ukvarjali do prijave na fakulteto, potem to ni nič nenavadnega.  Ravno zato se mi zdi pomembno, da tekom šolanja spodbujamo mlade k razmišljanju o sebi, svojih močnih področjih in željah, jih skušamo navdušiti nad poklici ali jim zgolj stati ob strani, ko že sprejmejo svojo odločitev in potrebujejo le dodatno potrditev. Ozavestiti moramo, da vprašanje poklica ni na mestu le takrat, ko dijaki stojijo na pragu odločitve, ampak je vprašanje, ki osmišlja naše izobraževanje in nas motivira za učenje.

Ena izmed možnih intervencij pri procesu poklicnega odločanja je informiranje, zato v nadaljevanju prilagam dve izmed mnogih internetnih povezav, na katerih lahko najdete informacije o rokih prijavno – sprejemnih postopkov  ter informacije o fakultetah in študijskih programih.

Za konec bi dodala, da pri ustvarjanju poklicne karieri ne gre le za logično urejanje množice del, ampak tudi za razumevanje samega sebe. Pomembno se je spraševati V čem sem dober/dobra in kaj mi ne gre? Kateri predmeti in obšolske dejavnosti me zanimajo? Česa ne maram? Kaj drugi pohvalijo pri meni? Tako povezujemo svojo preteklost, sedanjost in lažje načrtujemo prihodnost. Moja risba policistke tako danes ostaja samo lep spomin.

______________________________________________________________________________________________________

Perič_avtoricaPetra Perić

Ker naj bi bile vse dobre stvari tri, lahko o sebi povem, da obožujem morje, se rada ukvarjam s športom in jem dobro hrano. Zelo me zanima področje pedagoške psihologije ter delo z otroki in mladostniki. Moj najljubši citat: »Experience is what you get when you don’t get what you wanted«.

Advertisements