Pišeta: Mateja Merc in Nataša Leben

»Delo opravljam tako, kakor da bi me vsak dan nekdo ocenjeval in bi se te ocene nato ovrednotile v zaslužku – kot v zasebnem sektorju.« (T. Jovanović)

Pri nas je zelo majhna mobilnost med javnim in zasebnim sektorjem glede zaposlovanja. Tudi znotraj samega javnega sektorja je prehodnost zaposlenih med posameznimi službami zelo nizka. Premike bi lahko spodbudili z izmenjavo dobrih praks, s čimer bi izboljšali delovanje in poslovanje obeh sektorjev. V nadaljevanju bova predstavili primer dveh univerzitetnih profesorjev, ki sta prešla iz zasebnega sektorja v javno, akademsko okolje ter prednosti in slabosti takega prehoda.

Opazili sva, da je bilo veliko profesorjev, ki sedaj učijo na (javnih) fakultetah, pred tem zaposlenih v zasebnem sektorju. To se nama zdi zelo uporabno, saj nam takšni profesorji lahko bolj realistično prikažejo, kako stvari stojijo v praksi. Bistvo naše fakultete je, da nas izobražuje in pripravlja na delo v javni upravi. Meniva pa, da bi bilo dobro, če bi vedeli nekaj tudi o zasebnem sektorju. To se nama zdi mogoče, saj so tudi pri nas, na Fakulteti za upravo, zaposleni profesorji, ki so predhodno delali v zasebnem sektorju.

Z dvema izmed njih sva se tudi pogovarjali, in sicer z izr. prof. dr. Primožem Pevcinom in doc. dr. Tatjano Jovanović. Oba sta bila sprva zaposlena v zasebnem sektorju in se nato zaposlila na Fakulteti za upravo. Njun glavni motiv prehoda je bil iskanje novih izzivov ter možnost osebnega in strokovnega razvoja. Pravita, da pri prehodu nista naletela na veliko ovir, sta pa poudarila razlike med javnim in zasebnim sektorjem. Oba tudi podpirata takšne prehode in menita, da bi jih moralo biti čim več. Treba bi bilo zabrisati meje med javnim in zasebnim sektorjem, da bi lahko delala z roko v roki in bi takšni premiki postali nekaj popolnoma običajnega. Prednosti, ki jih vidita pri takšnih prehodih, so predvsem izmenjava izkušenj, dobrih praks delovanja, navad, postopkov in drugačen pogled na delovanje posameznega sektorja ter služb znotraj njega. Poudarila pa sta tudi nekaj slabosti, ki bi jih z eno besedo lahko opisali kot »kulturni šok«, namreč velike razlike med obema sektorjema. V javnem sektorju se bistveno težje spreminjajo stvari in potrebno je veliko fleksibilnosti za prilagoditev novemu načinu poslovanja. Več je rigidnosti, fleksibilnost je zelo nizka. Trenutno ni možnosti dodatnega nagrajevanja, zaposleni so omejeni s plačnim sistemom. Na drugi strani pa je v zasebnem sektorju več možnosti za nagrajevanje, višje plače, vendar tudi večje tveganje za izgubo službe.

Zaupala sta nama tudi nekaj primerov lastnih dobrih praks. Če prihajaš iz zasebnega sektorja, imaš drugačen pogled in večjo željo, da neke stvari spremeniš. Vidiš, da se dajo tudi v javnem sektorju stvari narediti drugače. Na nekakšen način imaš tržni pogled na delo. Plačan si za to, da delo opraviš čim bolj kakovostno ne glede na to, ali tvoja plača izvira iz dobička ali iz državnega proračuna. Študente se na nekakšen način obravnava kot »stranke«, ki bodo ob koncu meseca plačali račun za »storitve« (izobraževanje), pri tem pa so pravila oz. pravice in obveznosti obeh strani regulirane in tako tržno načelo, da je stranka »car«, ne more veljati. Kot vsak uspešen podjetnik se tudi profesorja trudita opraviti svojo storitev, kar se da dobro, da bi bile stranke zadovoljne.

Seveda pa obstajajo tudi premiki v obratni smeri, iz javnega v zasebni sektor. Motivi za prehod so seveda popolnoma drugačni kot pri tistih, ki prehajajo v obratno smer. To so predvsem želja po višji plači, napredku in dodatnih nagradah.

Z najinega zornega kota je dobra praksa obeh profesorjev to, da njuna predavanja, seminarji in vaje ne temeljijo na suhoparnem podajanju informacij. Sta ena izmed tistih profesorjev, ki vsebino podajata na izredno zanimiv način in teorijo popestrita s primeri iz prakse. To seveda povečuje razumljivost podanih informacij, sproži širše razmišljanje, včasih tudi kakšno debato in nov pogled na samo temo. To pa prav tako omogoča študentu, da si snov hitreje in bolje zapomni. Prav tako podpirava vse večja prizadevanja Univerze v Ljubljani za trud povezovanja z gospodarstvom, saj nam    le-ta daje informacije o tem, kaj pravzaprav potrebuje od študenta, kakšne kompetence in znanja. Konec koncev so podjetja tista, ki »kupujejo« študente.

Tudi sami meniva, da bi bilo treba povečati število takšnih prehodov, da bi se sektorja bolj povezala med seboj. Vsak sektor ima namreč svoje prednosti in slabosti in morda bi s povezovanjem ter izmenjavo dobrih praks lahko prispevali k temu, da bi slabosti spremenili v prednosti. V javnem sektorju je veliko manj sprememb in s pomočjo dobrih praks v zasebnem sektorju bi lahko le-to spremenili in začeli uvajati spremembe tudi v javni sektor. S tem bi zmanjšali njegovo togost in birokracijo ter povečali pobudo in fleksibilnost zaposlenih. Javni uslužbenci pa bi po drugi strani v zasebnem sektorju doprinesli k boljšemu poznavanje postopkov in predpisov, ki jih je treba upoštevati in se po njih ravnati, da stvari potekajo nemoteno. Lahko bi rekli, da vsaka nova izkušnja in nov pogled na stvari prinese s seboj veliko pozitivnega ter lahko vpliva na boljše delovanje posameznega sektorja.

Še vedno pa se sprašujeva, zakaj obstajajo tolikšne razlike, zakaj ljudje sami poudarjamo razlike med javnim in zasebnim sektorjem. Edina razlika je njuno financiranje, v svojem bistvu pa oba delujeta v smeri zadovoljevanja potreb in zahtev svojih strank, uporabnikov. Naj se zabrišejo meje med javnim in zasebnim, naj se povežeta med seboj in naj si pomagata z izmenjavo dobrih praks do uspešnejšega in učinkovitejšega poslovanja.

 ________________________________________________________________

Mateji Merc v življenju največ pomenijo bližnji. Zato jim rada posveča svoj prosti čas, rada pa si ogleda tudi kakšen dober film ali prebere dobro knjigo.

Nataša Leben je živahna Ljubljančanka, stara 25 let. Rada kolesari in šiva, kadar pa ima še kakšno uro časa več, pa si z veseljem ogleda nogometno tekmo v dobri družbi.