Pišeta: Arbnore Gjaka in Tjaša Vozel

Kako bi bilo, če bi imeli izmenjavo zaposlenih, ki delujejo in soustvarjajo v sferi javne uprave z zaposlenimi v živahnem zasebnem sektorju? Bi bila izmenjava dobrih praks priložnost in možnost za premik poslovanja in delovanja javne uprave na neko novo raven?

Dejstvo je, da sta si javna uprava in gospodarstvo med seboj različna v mnogih pogledih. V očeh marsikaterega zaposlenega pa tudi čisto nasprotje s čisto drugačnimi delovnimi zakonitostmi. Javna uprava namreč še danes velja za varno obliko zaposlitve, kjer so obremenitve sivih celic pri iskanju inovativnosti in novih oblik dela minimalne, ravno tako pa naj bi bilo časa za »kofetkanje« in klepet več kot dovolj. Na drugi strani pa so zaposleni v zasebnem sektorju upodobljeni kot ljudje dejanj in ciljev, ki so vedno v koraku s časom. Poleg tega pa naj bi jih odlikovale še nekatere druge lastnosti, kot so inovativnost, tekmovalnost in trdo delo.

Pregovor pravi, da kjer je dim, je tudi ogenj. Seveda. Če na spletu prebiramo forume, vidimo, da nekateri javni uslužbenci menijo, da delajo premalo, medtem ko drugi delajo preveč –vsi pa se strinjajo, da zaslužijo premalo. Potemtakem lahko sklepamo, da je v zasebnem sektorju bolje? Mogoče. Plače so seveda nekoliko višje, vendar po podrobnejšem pregledu ugotovimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Delodajalci radi prikazujejo manj nadur, kot jih zaposleni dejansko naredijo in jim jih seveda tudi ne plačajo. V primeru, ko želijo zaposleni plačane nadure ali celo povišico pri plači, vodilni v večini primerov odgovorijo, da naj bodo srečni, da sploh še imajo službo. Če pogledamo realno, imajo morda celo prav, ker je ljudi, ki stojijo v vrsti za njihovo službo, veliko.

V javni upravi smo sicer šli čez nekaj konkretnih sprememb, usmerjenih v izboljšanje poslovanja javne uprave. Dober primer teh sprememb je bila vpeljava t. i. novega javnega menedžmenta (angl. new public management). Vendar pa se kljub temu pogledi na trenutno javno upravo še vedno niso spremenili, nasprotno, vedno večja količina novo sprejetih zakonov ter vedno širše področje delovanja javne uprave sta razloga, zaradi katerih se jo še vedno drži stereotip birokratičnosti in togosti.

Pojem »izmenjava zaposlenih« pomeni mobilnost kadra z namenom usposabljanja le-tega. Izmenjave zaposlenim omogočajo, da pridobijo nove izkušnje in nova znanja, ki so pomembna za njihovo delo ter njihov strokovni razvoj v prihodnosti. Bi torej izmenjava dobrih praks, v smislu izmenjave zaposlenih javne uprave z zasebnim sektorjem, lahko bila priložnost za razbitje stereotipa, ki se drži javne uprave in možnost za premik poslovanja ter delovanja javne uprave na neko novo raven?

»Za izgubiti nimamo nič,« je bila najina prva misel, ki se nama je utrnila ob tem vprašanju. Zakaj ne bi dopustili, da se razvije tudi takšna možnost povezave? Izmenjava znanja z dobrimi praksami je že sama po sebi edinstvena izkušnja, povezana s pozitivno naravnanostjo ter s pridobitvijo neke dodane vrednosti. Dejstvo je, da je globalizacija naredila svoje in da čas, v katerem živimo in soustvarjamo, zahteva nenehne spremembe, poleg tega pa so preference posameznikov iz leta v leto drugačne. Te spremembe pa so prisotne tudi v javni upravi. Torej kje drugje nabirati nove ideje in izkušnje za delovanje v tem hitrem ter spreminjajočem se tempu življenja, polnem inovativnosti in ustvarjalnosti kot pa v zasebnem sektorju.

Mnogo stvari je na dosegu roke, treba je samo upogniti hrbtenico. Kljub temu je še vedno veliko stigmatiziranosti glede sprememb delovnega okolja, ki bi jo bilo treba prebroditi. Nekateri se vidijo samo v javni upravi, drugi samo v zasebnem sektorju. Oba sta sinergična, eno brez drugega ne gre, zato je za dosego najboljših rezultatov potrebno obojestransko sodelovanje, pa naj si bo to v obliki javno-zasebnega partnerstva ali pa v obliki izmenjave zaposlenih. Pomembno je, da se osebam, ki se v izmenjavi zaposlenih ne vidijo, da sta spodbudo in motivacijo za razširitev njihovega obzorja. Tistim, ki si to želijo, pa je treba omogočiti možnost.

Spoznali smo, da bi bila izmenjava zaposlenih odlična ideja, vprašanje pa ostaja, koliko bi to sploh pomagalo pri poslovanju naše javne uprave. Res je tudi, da izkušnja ni nekaj, kar se nam zgodi, ampak je to, kar naredimo s tistim, kar se nam zgodi.

Več o psihologiji dela v javni upravi si lahko preberete v Praktikumu.

__________________________________________________________________________________________________________________________

Tjaša Vozel trenutno dela v javni upravi, kjer je s svojim delom zelo zadovoljna, saj jo izpopolnjuje in ji daje veliko novega znanja. Vedno je v pogonu, željna novih izkušenj, dobrih in slabih ter novih spoznanj. V življenju jo vodi optimizem v vsem kar dela, saj ve, da je biti srečna  njena odločitev, ki jo lahko izbere vsak dan znova.

Arbnore Gjaka