Pišeta: Samra Mušić in Nina Goršič

Namen intervjuja je bil dobiti vpogled v postopek odpuščanja s stališča delodajalca.

Želeli sva ugotoviti, zakaj pride do tega in kakšni so morebitni vzroki. Biti v vlogi tistega, ki odloča o prihodnosti svojih sodelavcev, vsekakor ni vedno prijetno, a ravno zato je še toliko bolj pomembno, da smo pri tem sočutni in preudarni.

O tej temi sva spregovorili z ravnateljico slovenske osnovne šole, ki naju je z veseljem sprejela v svoj dom. Čas, ki smo ga skupaj preživele, je kar prehitro minil. Gospa ima namreč veliko izkušenj, ki jih je z veseljem delila z nama, zaradi česar sva v pogovoru z njo zelo uživali. Zaradi varstva podatkov je želela ostati anonimna.

Kakšne so vaše izkušnje z odpuščanjem?

Moje izkušnje so tako pozitivne kot negativne. Zelo odvisno od tega, koga sem odpustila in zakaj sem ga odpustila.

Kako ste se pripravili na postopek odpuščanja?

Prebrala sem si zakonodajo in pregledala razpoložljive podatke. Če je bil zaposleni odpuščen po svoji lastni krivdi, sem se še bolj potrudila kot pri odpustitvi iz poslovnega razloga. Bala sem se namreč, da bi prišlo do tožbe, zato sem pred postopkom najela tudi pomoč odvetnika. Navsezadnje pa se mi zdi bolj kot priprava dokumentacije pomembna priprava na dejanski razgovor, ko delavcu poveš, da je odpuščen.

Kaj bi vi spremenili pri postopku odpuščanja?

Poenostavila bi ga. Potrebno je namreč veliko birokracije, saj gre za postopek s pravno podlago. V javnem sektorju je težko odpustiti zaposlenega; če dela majhne prekrške in tega ne beležiš ves čas, nimaš dokazov, da je bil zaposleni odpuščen zaradi upravičenih razlogov. Tako ga lahko dobiš nazaj, povrhu vsega pa moraš plačati odškodnino. Po drugi strani pa postopka ne gre kar tako poenostaviti – tudi delavec mora biti zaščiten.

Kateri del je bil s psihološkega vidika pri odpuščanju za vas najtežji?

Najtežji del je zagotovo povedati zaposlenemu, da je odpuščen. Kljub temu, da je to že zaključni del celotnega postopka, pa zahteva veliko priprave. Imela sem primer odpustitve iz krivdnega razloga, ko je zaposlena na razgovoru zanikala vse napake pri delu, ki sem jih izpostavila kot razlog za odpustitev. Še težje pa mi je bilo pri odpuščanju dobre delavke, ki sem jo morala odpustiti, ker je zaradi prometne nesreče postala invalid 3. kategorije in zato neprimerna za delovno mesto. Bilo mi je hudo, saj je bila zelo pozitivna.

Samo enkrat sem postopek odpuščanja speljala na način, ki ni bil najbolj legitimen. Imeli smo učiteljico, ki je veliko stvari na šoli delala narobe. Zdelo se mi je, da moram kot ravnateljica ukrepati in poskrbeti za učence. Gospo sem poklicala k sebi in se z njo pogovorila o njenih prekrških. Ponudila sem ji možnost, da sama zapusti šolo ter predloži predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Učiteljica se je s predlogom strinjala, a je pozneje vložila pritožbo na Svet (najvišji organ). K sreči so menili, da sem ravnala pravilno.

Kaj je učiteljica delala narobe?

Dogajalo se je veliko različnih stvari – od tega, da je zaklepala učence v sanitarije in učilnice, do tega, da jim je dajala ocene brez utemeljenega razloga. Šlo je celo tako daleč, da si je izmišljevala zgodbe o učencih in klicala starše. Z učenci je bila ves čas v konfliktu.

So vas kdaj ustrahovali?

Da, ne sicer s smrtjo, bolj v smislu, da bom že videla, kaj me bo doletelo v prihodnje. Da tudi jaz delam napake, da bo prišla inšpekcija in bodo vse ugotovili. Imela sem zelo neprijeten občutek, počutila sem se osamljeno in podvomila sem o pravilnosti svoje odločitve in postopka. Ko zaposlenemu poveš, da nečesa ne dela dobro, se   le-ta postavi v obrambni položaj in pogosto ne prizna svoje napake. Delovati moraš zelo samozavestno in biti prepričan vase, da zdržiš te pritiske.

Ali ste kdaj podvomili v svojo odločitev?

Nikoli.

Kakšni so bili vzroki za vaša dosedanja odpuščanja?

Vzroki so bili naslednji:

• delavka je postala invalid;
• računovodkinja je delala določene prekrške;
• delavec je bil zaposlen za nedoločen čas in sem po nastopu na delovnem položaju ugotovila, da nima strokovnega izpita. Dogovorila sva se za štiri leta izobraževanja ob delu in podpisala pogodbo. V tem času ni naredil nič, zato sem ga morala odpustiti;
• čistilka ni delala, kot bi morala in sva se dogovorili, da je sama podala predlog za sporazumno prekinitev.

Ali se vam je kdaj zgodilo, da so vas med postopkom odpuščanja preplavila čustva?

Zagotovo. Čustva so ves čas prisotna. Ko ugotoviš, da delavec dela nekaj narobe, si zagotovo jezen. Znati se moraš obvladati, kar pa najlažje storiš tako, da razgovora ne spelješ takoj, temveč se najprej pomiriš. Trenutno se ukvarjam z zaposlenima, ki sta zaradi svojega obnašanja dobila opomine. Prvi ga je dobil zato, ker je udaril učenca, drugi pa ga je prejel, ker kljub temu, da smo se dogovorili za določen način dela, dogovora ni upošteval in še vedno dela prekrške, kar pa me zelo jezi. V navado mi je že prišlo, da v takšnem trenutku zaposlenega ne povabim na razgovor, temveč raje počakam, da se zadeva ohladi in razgovor izpeljem umirjeno. Sem pa se v določenih trenutkih že tudi zjokala po razgovoru, saj je težko biti sam v tako stresnem postopku. Zaposlenega namreč sčasoma spoznaš in z njim preživiš določeno časovno obdobje, v katerem doživita precej stvari in to je težko kar tako pozabiti. Čustva torej so, vendar jih moraš nekako postaviti v ozadje, da spelješ postopek odpuščanja, kar se da profesionalno.

Ali so vas kdaj odpustili?

Ne, skozi ta postopek nisem šla. Če bi me nadrejeni poklical k sebi in mi rekel, da nečesa ne delam dobro, bi me zaskrbelo. Ne bi se opirala na svoje pravice, ampak bi poskušala popraviti svoje napake. Če bi me kdo odpustil, bi to verjetno prenesla zelo slabo.

Bi bili pripravljeni odpuščenega tudi ponovno zaposliti? Ste to kdaj že storili?

Da, sem razmišljala o tem, vendar sem se na koncu odločila, da tega ne storim. Ravno zaradi tega, ker se mi zdi, da je ob postopku odpuščanja prisotnih precej negativnih čustev, kot sta jeza in razočaranje. Vsak, ki je odpuščen, se slabo počuti.

Ste kdaj znali že vnaprej predvideti težavnejše zaposlene?

Težavne zaposlene zelo težko predvidiš. Ko sem začela delo na tem delovnem mestu, sem med drugim tudi zaposlovala delavce. Na razgovoru so me nekateri kar osvojili, saj so znali povedati prave stvari in so se predstavili na tak način, da so me navdušili. Vendar pa se je potem kdaj zgodilo, da se kandidat ni izkazal za takšnega, kot se je predstavil. V moji odgovornosti je, da izpeljem celoten postopek zaposlitve od razpisa do izbire kandidata. Ko nekoga sprejmem na delovno mesto, prenesem nanj odgovornost, da se znajde v kolektivu. Bila sem tudi na usposabljanju, kjer so nas naučili, kako prepoznati človeka po njegovih kretnjah ipd., ker pa sama nisem psihologinja, to kljub temu zelo težko precenim. Vsake toliko časa sprejmem v službo odličnega človeka, včasih pa mogoče malo manj.

Ali se zaposleni vedejo drugače zdaj, ko je brezposelnost višja in se zdi prihodnosti negotova?

Odnos njih do mene ali do dela se ni spremenil, in sicer zato, ker so zaposleni. Razlika se pozna pri tistih, ki imajo pogodbo za določen čas. Tisti, ki so zaposleni za nedoločen čas, so na splošno nezadovoljni s sistemom. V javnem sektorju moramo zmanjševati zaposlene, vendar to ne vpliva na angažiranje zaposlenih, da se bolj trudijo. V javnem sektorju je zelo težko odpustiti zaposlenega, saj mora le-ta narediti za to velike napake.

Ali Ministrstvo za znanost, izobraževanje in šport pritiska na vas – zniževanje števila zaposlenih ipd.?

Ministrstvo daje denar na podlagi tega, katere šole imajo rezervo in katere ne. Tako se zgodi, da tisti ravnatelji, ki z denarjem ravnajo preudarno, so pri takem sistemu oškodovani, medtem ko tisti, ki zapravijo vse, dobijo še več denarja (tako za učbeniške sklade kot za različne dogodke ipd.). Število zaposlenih želijo zmanjšati. Ta politika zmanjševanja zaposlenih in denarnih sredstev posledično vodi tudi do spremembe javnega sektorja, ker ta ne bo več, kar je bil.

Več o psihologiji dela v javni upravi si lahko preberete v Praktikumu.

__________________________________________________________________________________________________

 

 

Samra Mušić ob rednem študiju dela in se dodatno izobražuje. Prosti čas pa najraje preživi z družino in prijatelji.

 

 

 

 

 

 

Nina Goršič se poleg študentskega dela v prostem času najraje druži s prijatelji, zabava, ali si ogleda kakšen dober film. Zase pravi, da je trmasta, prijazna, včasih preobčutljiva in pripravljena pomagati sočloveku.