Etika

O detektivu

Piše: Bernarda Škrabar

V Sloveniji ima beseda detektiv še vedno eksotični prizvok, vendar je v zadnjem času poklic vedno bolj prepoznaven v javnosti. Detektivska dejavnost v Sloveniji je izključno zasebna gospodarska dejavnost, v nacionalnovarnostnem sistemu pa je uvrščena v podsistem zasebnega varstva in naj ne bi posegala na področje zagotavljanja javne varnosti. Zasebna preiskovalna dejavnost, kakor jo označuje Gostič (2002) ni zagotavljanje varnosti kot javni servis, ki ga zagotavlja policija, ampak je njen osnovni moto ekonomske narave. Detektivske storitve so nadstandard, ki ga ne plača država, ampak stranka, ki detektiva najame.

Beseda detektiv izvira iz latinščine. Detegere, detectum (lat.) pomeni odkriti, razkriti. Detektiv torej pri tem, ko poskuša zaščititi interese stranke, odkriva dejstva, razkriva nejasnosti in pri tem najde dokaze, ki njegovi stranki bistveno pomagajo v nadaljnjih postopkih. Detektiv oziroma zasebni preiskovalec pa je fizična oseba, ki opravlja to dejavnost in sprejme primer, v katerem pridobiva informacije o kaznivih dejanjih ali civilni krivici, odkriva kraj določenega spornega dogodka, ugotavlja posest, ali predelavo ukradene lastnine, išče vzroke nesreče, požara, škode ali poškodbe oseb ali premoženja, išče dokaze, ki se lahko v nadaljevanju uporabijo pred sodiščem, drugimi organi, uslužbenci ali preiskovalnimi organi (Becnel, 2009). V širši javnosti žal še vedno prevladuje mnenje, da je detektiv čudaški samotar, vohun, ki pri delu ne izbira sredstev, zasleduje ljudi, predvsem nezveste može in žene, pri tem pa ni zavezan kakršni koli morali ali etičnem kodeksu. Taka podoba je seveda zelo potvorjena, predvsem je posledica podobe, ki si jo ustvarijo gledalci na podlagi tujih filmov in nanizank. Detektivsko delo je v realnosti sicer kdaj tudi akcijsko obarvano, v sami srži pa je detektivsko delo resno, odgovorno delo, ki zahteva celega in neoporečnega človeka.

Detektiv kot poklic

Biti detektiv ni samo poklic, ampak je tudi stil, način življenja, saj pri svojem delu detektiv nima ustaljenega ritma, vse je odvisno od primera, ki ga je prevzel, kateremu prilagodi svoj dan, teden, na katerem dela, dokler ga ne reši (Škrabar, Trivunović, Požru, 2011). Stranke najamejo detektiva na točki, ko same ne morejo, ne znajo ali nimajo časa za rešitev določenega problema, ugotovitve dejanskega stanja. Detektivska dejavnost je iskanje resnice (Brown, 2003). Detektivsko dejavnost formulirata Klavora in Perko (2009) kot »zbir ukrepov, ki naj bo posamezniku ali podjetju omogočila naknadno ugotoviti potek nekih dogodkov, ki so se zgodili ali se dogajajo na njihovo škodo, država pa jim s svojimi mehanizmi ne more zagotoviti zadostne varnostne storitve«. Dejanske informacije v preciznem pisnem poročilu pa so izdelek, ki ga detektiv proda stranki (McMahon, 2001). Naloga detektiva je poiskati, razviti in zbrati informacije, jih spraviti v ustrezno formo – detektivsko poročilo, ki mora biti ustrezno, da je lahko predstavljeno v morebitnem kasnejšem postopku na sodišču (Stephens, 2008).

Pri delu je detektiv zavezan k molčečnosti. Informacije, ki jih pridobiva za stranko, so zavarovane kot poslovna skrivnost oziroma tajnost. Kdor ima informacijo, ta ima moč in ta ima prednost pred nasprotnikom ali tekmecem. Ta ugotovitev velja že tisoče let, včasih je veljala predvsem za voditelje, vojskovodje, medtem ko danes ta trditev velja že za stalnico predvsem ljudi v poslovnem svetu, pa tudi širše. V tem polju najdemo detektiva, ki s svojo neumornostjo potrpežljivo išče, zbira, primerja, preverja, ločuje zrna od plevela, da bo lahko na koncu rešil primer, dokazal resnico in s tem pomagal stranki stopiti korak naprej po pravi poti (Škrabar, Trivunović, Požru, 2011). Rezultat detektivskega dela je dejanska razlaga, obrazložitev tega kaj se je zgodilo, če se primer navezuje na pretekel dogodek, nesrečo; ali o tem kaj se je zgodilo, če se primer navezuje na sedanjost (Sennewald, Tsukuyama 2006).

V prizadevanjih za odkrivanjem resnice mora biti detektiv popolnoma nepristranski (Brown, 2003). Virjent (1999) meni, da mora biti detektiv pripravljen na tveganje, biti mora pogumen, neodvisen, pri čemur naj bi bili najvažnejši lastnosti detektiva molčečnost in zanesljivost. Maier (2001) pravi, da mora imeti detektiv visoko stopnjo osebne integritete. Uspeh detektiva pri odkrivanju, razkrivanju, preiskovanju je rezultat njegovih prizadevanj, ki so sestavljena iz strokovnosti, discipline, vestnosti, nadarjenosti, ustvarjalnosti ipd.

Detektiv išče objektivno resnico

Kdor obišče zdravnika, bo deležen obravnave, ne pa nujno ozdravljenja. Tako tudi detektiv lahko profesionalno opravi svoje delo, pa stranka ne dobi želenih rezultatov (Maier, 2001). Če stranka npr. angažira detektiva, da nadzoruje delavca, za katerega sumi, da krši navodila v času začasne nezmožnosti za delo oz. v času bolniškega dopusta, detektiv pa pri opravljanju dela ne ugotovi ničesar spornega, delodajalec s temi dokazi ne more speljati želenega disciplinskega postopka in eventualne izredne odpovedi delovnega razmerja. Detektiv pa je kljub temu ugotovil dejansko stanje in je seveda upravičen do plačila za svojo storitev.

Kar smatra določena oseba za resnico, ni nujno dejstvo, saj jo lahko lasten pogled izkrivi in percepira to resnico drugače (Golec, 1995). Detektiv ne glede na svoje stališče do določene zadeve, informacije, podatke, dejstva oziroma dokaze, ki jih pri določeni preiskavi najde, oceni objektivno in je zatorej iskalec objektivne resnice.

Včasih so informacije in ugotovitve, ki jih zbere detektiv, ravno nasprotne od tiste, na kakršne upa stranka. Detektiv ne more zagotoviti uspeha. Zagotovi lahko le to, da bodo potrebne informacije, dokumentacija, dokazi ipd. iskani z vestnostjo, zakonitostjo, ekspeditivnostjo, in čim bolj ekonomično.

Literatura

Becnel, P.A. (2009). Private Investigator Entry Level (02E): An Introduction to Conducting Private Investigations. Bloomington, IN, ZDA.

Brown, S.K. (2003). The Complete Idiot’s Guide to Private Investigating. Penguin Group, IN, ZDA.

Golec, A. (1995). Techniques of Legal Investigation. Springfield, IL, ZDA.

Gostič, Š. (2002). Detektiv je strankin zastopnik. Slovenska uprava – revija Ministrstva za notranje zadeve RS, 2 (2), 26.

Klavora, M., Perko, J. (2009). Slovenski detektivi pred 20 leti in danes. J. Šifrer (ur.), 9. slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za policijsko – varnostne vede.

Maier, B. (2001). Verbrechensaufklärung durch Privatdetektive. Kriminalistik, 55 (10), 670.

McMahon, R. (2001). Practical Handbook for Private Investigators.

Nemeth, C.P. (1992). Private Security and the Investigative Process. Cincinnati, OH, ZDA.

Sennewald, C.A., Tsukayama, J.K. (2006). The Process of Investigation: Concepts amd Strategies for Investigators in the Private Sector. Elsevier Inc., ZDA.

Stephens, S.L. (2008). Everything Private Investigation Book: Master the techniques of the pros to examine evidence, trace down people, and discover the truth. Adams Media, Massachuasetts, ZDA.

Škrabar, B., Trivunović, J., Požru, J.A. (2011). Retrospektiva razvoja detektivske dejavnosti v RS. 12. slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Virjent, B. (1999). Vloga zasebnih detektivov v Zvezni republiki Nemčiji. A. Anžič (ur.), Nove možnosti zasebnega varstva v Sloveniji (str. 299). Ljubljana: Visoka policijsko – varnostna šola, Društvo za zasebno varstvo in državljansko samovarovanje.

 Povezava za tiste, ki želite zvedeti več o tem:

Intervju z Bernardo Škrabar: https://psihologijadela.com/2015/03/05/kraje-goljufije-in-anonimna-pisma-vsakdanjik-bernarde-skrabar/

Seminarska naloga Nepošteno ravnanje organizacij (in tistih, ki tam delajo) https://psihologijadela.com/2015/01/09/neposteno-ravnanje-organizacij-in-tistih-ki-tam-delajo/

___________________________________________________________________

402169_10150541741434362_843409361_8716476_1719393139_n

Bernarda Škrabar

Je diplomirana varstvoslovka, direktorica Detektivsko varnostne agencije. Več si lahko preberete na spletni strani.

Advertisements