Piše: Nina Ivančič

Industrijska cona na Brnčičevi je bila na težek deževni dan videti še bolj siva kot sicer. V veliki stavbi s skoraj neskončno mnogo celičnih pisarn sem s težavo našla pravo. Vstopila sem v prostor v barvi zelenega jabolka in takoj pomislila, da sem zgrešila. V filmih so pisarne detektivov temačne. V starejših še zakajene. A na svoje presenečenje sem prišla na pravi naslov. Tam me je čakala Bernarda Škrabar. Detektivka.

Spet sem bila v družbi osebe, ki uživa pri svojem delu in ki se ji ob opisovanju svojega poklica na obrazu izriše posebna zmes veselja in ponosa. Sama se v šali opiše z besedo deloholik, a že kratko brskanje po spletu ponudi vrsto zanimivih opisov: podjetnica, ženska z nenavadno službo, slovenska terminatorka, slovenska Jane Marple …

Bernarda je leta 2006 diplomirala na fakulteti za varnostne vede v Mariboru in pridobila licenco za detektivsko dejavnost. Ustanovila je prvo žensko detektivko agencijo v Sloveniji Satja in kasneje v Detektivsko varnostno agencijo priključila še moške kolege. Na problematiko, s katero se vsakodnevno ukvarja, gleda celostno. Morda zato, ker kot ženska v tipično moški poklic prinaša drugačno perspektivo, še bolj verjetno pa zato, ker jo vodita etika in morala ter vest, da naj to, kar dela, dela dobro.

Ko slišimo besedo detektiv, najprej pomislimo na kakšen poceni ameriški film. Naslednja misel so skoki čez plot in ljubosumje. Najbrž pa je vaše delo vse več kot to.
Res je. Ko se spoznam z nekom in povem, s čim se ukvarjam, mislim da mi petindevetdeset odstotkov ljudi reče, skoki čez plot, »ha-ha«. Ne bom rekla, da ne preiskujemo tudi tega, ampak ne vem, morda zato, ker sem ženska in gledam na to iz drugega zornega kota ali pa iz kakšnega drugega razloga; tovrstna preiskovanja so več kot samo preiskovanja. Ni pomembna le ugotovitev, da nekdo nekoga vara ali ga ne, ampak je pomemben tudi podporo stranki. Veliko lažje je reševati probleme na delovnem mestu ali se z direktorjem pogovoriti o nekih objektivnih zadevah, ki se njega neposredno v čustvenem smislu ne dotikajo, kot pa o stvareh, ki vplivajo na celotno zasebno življenje in zaradi katerih se spremeni ogromno. Da lahko osebo pripelješ skozi celoten postopek, je potrebno uporabljati veliko empatije in imeti neke pozitivne osebnostne lastnosti.

Kaj najpogosteje zanima slovenske delodajalce, ko vas najamejo?
V največji meri kontrola bolniških staležev, test alkoholiziranosti, vedno več je notranjih kraj v podjetjih, anonimna pisma so tudi trend. Moram reči, da je to kar ena naša slovenska folklora, ker očitno ne zmoremo iz oči v oči nekomu povedati, da nas nekaj podžiga. Tako napišemo anonimko, pa se mogoče tam sprostimo. (Smeh.) Največ je tega, kar sem naštela. No, potem je še tu preverjanje upravičenosti do povračila potnih stroškov, s čimer se še kar srečujemo. Gre za to, da je oseba doma tukaj, tri kilometre stran ima službo, priglaša pa stroške iz Ptuja ali Slovenj Gradca, Raven na Koroškem, skratka od zelo daleč. Tukaj prihaja do res visokih zneskov. Veliko se nabere na mesečni, kaj šele na letni ravni.

Kako se ekonomska kriza pozna pri vašem delu?
Naročniki v primerjavi z leti pred krizo veliko bolj gledajo na končno ceno naše storitve in jo poskušajo nižati, dejansko pa je naš posel v porastu. Pričakujem, da bo tega še več. Mi smo detektivi in rešujemo probleme v največji meri za podjetja. Večja kriza kot bo in manj ko bo policija fleksibilna in dostopna ljudem, vedno več bo dela za nas.
V času pred krizo so imela podjetja prihodke, in če je precej denarja kapljalo mimo njih z raznimi malverzacijami, kot so kraje in absentizem, se niso ozirali. Zdaj pa morajo veliko bolj gledati na stroške in zato so vedno bolj pozorni na tiste neupravičene. Skratka bolj se posvečanju iskanju neupravičenih stroškov.

Se porast medijskega poročanja o gospodarskem kriminalu po vašem mnenju odraža tudi v splošni populaciji?
Jaz bi rekla, da se. Če gledamo dogajanje iz samega vrha Slovenije, si navaden človeček hitro reče: ”Če je on lahko utajil ne vem koliko milijonov davkov, če je on ukradel toliko in toliko milijonov in ima premoženje na Cipru ali Kajmanskih otokih, zakaj ne bi jaz iz podjetja ukradel enega produkta za petdeset evrov? Saj to vsi počnejo.” To so zgledi, ki vlečejo in definitivno je tega okoli nas tako veliko, da je zaskrbljujoče. Poleg tega je vedno večja kriza, plače so nižje in eno gre z drugim. Ničesar ne opravičujem, nasprotno. Zagovarjam ničelno toleranco do kriminala, ampak vse to pripelje človeka do tega, da ko se mu pojavi priložnost nekaj vzeti, vzame.

Prebrala sem, da se vaše magistrsko delo nanaša na etiko in moralo in da je to ključno vodilo pri opravljanju vašega poklica. Zanima me, kako se kaže oz. skriva etika in morala na slovenskem trgu dela?
Na tem področju bi morali kot družba narediti več. Tu smo klecnili na celi črti. Moti me, da v družbi ni enakih kriterijev za vse ljudi. Saj vem, da ni mogoče vzpostaviti popolnoma enakih kriterijev za vse, ampak ne zdi se mi prav, da lahko zaradi določenega priimka hitreje dobiš posel kot nekdo drug in da se na ljudi ne gleda na podlagi izkušenj, kompetenc, etike in morale. To v poslovnem svetu opažam pri sklepanju poslov in iz primerov, ki jih rešujemo. Na tem področju bomo morali nekaj narediti. Mislim pa, da bo še kar nekaj časa trajalo, saj bodo iste garniture na oblasti in v poslu še nekaj časa, predno se bodo prečistile.

V enem intervjuju ste dejali, da delate zelo predano in da za vas velja Konfucijev izrek »Najdi delo, ki te osrečuje in ne bo ti treba delati niti en dan«. Se vam zdi, da bi bilo manj kraj in goljufije, če bi izrek veljal za več ljudi?
S tem se strinjam, je pa še mnogo drugih okoliščin, ki ljudi pripeljejo do kaznivih dejanj: zgledi in splošno stanje v družbi, kot smo prej govorile. Pod pragom revščine dejansko živi že veliko ljudi. Tudi to je eden izmed močnih motivov, zakaj ljudje storijo kaznivo dejanje.

Bi bilo z drugačnim ekonomskim stanjem tega manj?
Pri določenih kaznivih dejanjih, da. Za določene ljudi ne bi nikoli rekli, da bi na primer odtujevali denar. A ker je imela oseba priložnost in težko finančno situacijo, je to storila.

So ljudje, ki storijo neko kaznivo dejanje na delovnem mestu, bolj nezadovoljni zaposleni ali menite, da ti dve stvari nista povezani?
Bolj so nezadovoljni z delom in, kar je po mojem mnenju še bolj pomembno, s klimo v organizaciji.
Na vaši spletni strani v zvezi z anonimnimi pismi piše, da so problematična, če so napisana zlonamerno. Zanima me, kako ločite med zlonamernim anonimnim pismom in anonimnim pismom z nekaj resnice?
Se tudi dogaja, da so v anonimnem pismu zapisana resnična dejstva. Problem je, ko so ta dejstva, ki so del poslovne skrivnosti nekega podjetja. Četudi so navedena resnična dejstva, pride do oškodovanja družbe. Na primer, če neka vizija podjetja ali nov produkt, ki ga razvijajo, pride v javnost, se družbi naredi škoda. Sicer so pogostejša zlonamerna pisma.

Kakšne so vsebine teh pisem?
Pisci zakrijejo svojo identiteto. Gre za različna očitanja, najbolj sočne pa so, kdo je s kom kje, kar ni nujno, da drži. To lahko povzroči zelo veliko škode. Zgodilo se je že, da so tako nekomu zmanjšali ugled ali pa ga čisto uničili. Bil je primer, ko se je žena zaradi anonimnih pisem ločila od moža, doživela živčni zlom, na koncu pa se je izkazalo, da so bile informacije lažne. To so resne zadeve in preiskave takih primerov so navadno zelo obsežne.
V poslovnih okoljih se anonimna pisma na primer ne pošlje le v nek kolektiv, predsedniku uprave ali direktorju, ampak tudi inšpekcijam. Potem ima lahko podjetje, ne nujno opravičeno, veliko inšpekcijskih pregledov, kar je očitno pošiljatelju všeč. Zelo so pogosta v javni upravi, sicer pa po mojem skoraj ni večjega podjetja, ki se še ne bi srečalo s to problematiko.

Če bi imela v službi problem ali bi me nekaj zmotilo, anonimno pismo torej ni način, kako to sporočiti.
Veliko je tudi odvisno od vodstva: z vodstvom bi se lahko zaupno pogovorila o nekih kršitvah, ki sem jih opazila le, če bi bila prepričana, da me vodstvo ne bo izdalo. Ampak načeloma anonimke niso napisane z namenom sporočanja nekega problema, ampak so napisane zlonamerno.

Prej ste omenili, kako zelo je pomembna klima v nekem podjetju. Kakšne so po vaši oceni razlike v pogostosti kršitev glede na organizacijsko klimo?
Bolj kot je klima negativna, bolj kot se nepravilnosti dogajajo že pri samem vodstvu, večja je verjetnost, da se bodo kršitve dogajale tudi v nižjih segmentih podjetja.

Kaj lahko nek delodajalec naredi, da bi preprečil kršitve?
Najprej, da je sam v zgled, čeprav menim, da ni pri nobeni stvari prevencije. Če so trije v podjetju, nikoli ne moreš garantirati za vse tri, kaj šele, če se pogovarjamo o podjetju s sto, petsto zaposlenimi. Vedno se najde delež takih, ki so nagnjeni h kršitvam. Iz izkušenj lahko povem, da kjer ni nadzora, tam se bodo stvari dogajale. Bolj kot je podjetje prečiščeno, bolj kot so vzpostavljeni neki nadzorni ali kontrolni mehanizmi, manj bo kršitev. In zgled, kot sem že rekla. Ne moreš drugim prepovedati odnašanje službenega papirja domov, sam ga pa jemlješ. Pomemben je zgled od zgoraj navzdol.

Za konec sem Bernardo Škrabar za šalo vprašala, ali lahko s kombinacijo primerov s terena in nekaj domišljije sestavi zgodbo za kratko slovensko kriminalko. Glede na to, da je Slovenija tako majhen prostor, bi se lahko hitro kdo prepoznal, zato se nama je pri razmišljanju pridružil še njen kolega. Skupaj smo staknili glave in priznati moram, da je bil pogovor nadvse zanimiv. Povzela bi ga lahko nekako takole:
Podjetnik in direktor srednje velikega podjetja tik pred pokojem zaradi težav v hrbtenici za teden dni obišče zdravilišče. Tam ga omreži mlajša ženska. Le nekaj tednov kasneje začnejo gospodov bančni račun bremeniti visoki zneski, saj ženska trdi, da je mati samohranilka, ki se težko prebije iz meseca v mesec, in ne more dobiti kredita, da bi uresničila svoje sanje – odprla bi kozmetični salon.
Podjetnikova žena sploh ne dvomi o moževi zvestobi, dokler ne prejme anonimnega pisma, da jo mož vara z neko svojo zaposleno. Najame detektiva, a ta po nekaj dnevih ne najde nobenega dokaza. Najame še enega detektiva, ki pa ji ni pustil dobrega prvega vtisa, zato za vsak slučaj najame še dva.
Ko tako nekega dne gospod spelje izpred hotela, kjer se je dobil z mlajšo žensko, opazi, da ga tri vozila vztrajno zasledujejo. Ustraši se in se jih poskuša znebiti. Prehitra vožnja in načeti živci pripeljejo do karambola. Gospod se zabije v kombi svojega zaposlenega, ki tovori za dvesto evrov papirja, ukradenega v njegovem podjetju. Na kraju nesreče pretreseni zaposleni prizna, da je ukradel papir in napisal anonimno pismo, a da je vzel le tisto, kar mu pripada. Gospod direktor mu je namreč obljubil povišico, ki je ni nikoli dobil.
Četrti detektiv, ki je zaspal v avtomobilu pred hotelom, se zbudi ravno, ko mlada ženska sede v črni Mercedes z zatemnjenimi okni. Zapiše si registrsko tablico.
Nekaj dni kasneje se detektiv zglasi pri direktorjevi ženi. Ta najprej pred možem zanika, da ga je najela, nato prizna, a spet zanika, da bi jih najela več. V prostor vstopijo še trije detektivi, ki jih je najela. Zakoncema razložijo, da je bilo napisano anonimno pismo lažno, da pa se je gospod dobival z mlajšo žensko. Gospod sprva to vztrajno zanika, a potem, ko detektivi dodajo, da je bil žrtev organizirane kriminalne družbe, ki na inovativne načine prenaša okoli dobronamerne ljudi kot je on, prizna. Ko odidejo, mož in žena nekaj časa tiho jesta kosilo, nato pa skleneta, da bosta odslej na dopust hodila le še v gore.