Blog

Izpoved o odpovedi

Piše: Sanja Sever

Tako živo se spominjam, kako močno je bilo moje srce in kako plitvo sem zajemala svojo sapo. Še zadnjič sem preštela zaslužen denar v svoji natakarski denarnici in popisala blagajniški prejemek. Še zadnjič sem pospravila delovni pult za seboj in kar naenkrat je odbila ura zaključka izmene. Dočakala sem ta trenutek končne odločitve in se napotila v pisarno takratnega poslovodje. Imela sem polne roke stvari: od službene kartice za beleženje prihoda in odhoda, službenih ključev za ključavnice na zunanjem vrtu in ključe od svoje službene omarice. Na ramah sem nosila še komplet sveže opranih službenih srajc in predpasnik. Potrkam, čemeren glas me povabi naprej, vstopim in pozabim na dihanje.

Moje misli spreletava srh in najhujši možni scenariji tega, kako bo nadrejeni sprejel mojo odpoved. Veljala sem za pridno, zanesljivo, vestno, natančno, skrbno in zrelo uslužbenko, ki je postopoma napredovala v pomočnico nadrejenega. Vse v okviru študentskega dela. Poleg dela v pisarni, pisanja urnikov, vodenja protokolov, usposabljanja novincev in skrbi za glavno blagajno sem želela ohraniti stik s »pravimi« deli, zato sem se občasno napisala na urnik natakarjev ali pa urnik hostes. Bila sem »deklica za vse«.

Blog_Naučila sem se delati vse, z veseljem sem menjavala delovne položaje, saj sem v tem videla izziv in veliko prednost v sami raznolikosti dela. Plačilo ni bilo bog ve kaj, zato sem na prvo mesto postavljala svoje odnose s sodelavci. Večinoma smo bili zaposleni študentje, ki sicer veljamo za nekoliko nezanesljiv kader med delodajalci, vendar smo uživali v delu in smo v podjetje prinašali mladostniški pridih, nov val svežine, novo energijo. Bili smo motivatorji starejšim, slednji pa naši mentorji. Ozračje je bilo produktivno in res sem z veseljem hodila na delovno mesto. Nekaj časa sem resnično živela z občutkom, da ne opravljam dela, ampak je delo del mene in mojega vsakdana. Nič mi ni bilo težko in moji dnevi so minevali kot bi mignil. Podobno kot moji sodelavci sem bila zavzeta, predana in učinkovita.

Morda se sprašujete, kje se je zalomilo. Novo vodstvo? Kadrovske spremembe zaradi optimizacije stroškov? Razdiralno vodenje? Mobing na delovnem mestu? Nič od naštetega ni bil povod za krhanje nekdaj optimalne delovne klime. Podjetje je v tistem času zapadlo v  »krizo« in pričelo s finančno manipulacijo, zaradi česar tako redno zaposleni kot tudi študentje nismo videli izplačil tudi po dva, celo tri mesece. Ravno ob napredovanju v  pomočnico poslovodje so se pričele težave s plačami, zaradi česar sem ščasoma po nekakšnem »domino učinku« izgubila celoten študentski kolektiv. Vsi so zapustili podjetje zaradi nerednega izplačevanja nakazil, s sodelavko pa sva bili prepuščeni kadrovski nemilosti, kako nadomestiti tako velik manko človeških virov in obenem zagotoviti normalno delovanje petih različnih področij dela v podjetju. Študentom v odhodu so se pridružili še redno zaposleni in zmešnjava je bila na vrhuncu. V takšnih delovnih pogojih sem vztrajala dva meseca in z vsakim dnem znova je moje upanje na stare čase umiralo na obroke.

Ob vstopu v pisarno sem se usedla in poprosila vidno raztreščenega šefa, naj pusti delo na računalniku pri miru in si vzame pet minut časa za najin pogovor. Presenečeno se je obrnil k meni in poslušal moje tolikokrat v glavi premlete argumente za in proti. Pri svojih 22-ih letih sem storila nekaj, kar marsikdo ne premore tudi v bolj zrelih letih – soočila sem se z nevzdržno delovno situacijo in nedobljenimi bitkami. Izbrala sem izhod. V tistem trenutku me je bilo strah kot še nikoli ne, kljub temu pa me razum in sposobnost tehtne argumentacije nista pustila na cedilu. Sam dogodek me sicer ni tako prizadel kot končna replika nadrejenega na moje dejanje, kjer mi je jasno dal vedeti, da sem kljub nenehnem naporu in obremenitvam nadomestljiva. S solzami v očeh sem se mu vseeno zahvalila za dano priložnost, vstala brez službene prtljage, odkorakala skozi vrata in se še zadnjič poslovila od sodelavcev. To je bilo zadnjič, da sem ga videla.

blog_2_16.10.

Kar nekaj časa je bilo potrebno, da sem se otresla občutkov krivde, manjvrednosti in lastne nesposobnosti. Šele kasneje sem spoznala, da je bilo za takšno dejanje potrebno veliko poguma in zvrhana mera norosti – še posebej, če živiš v lastnem gospodinjstvu in še pomagaš najbližjim se finančno prebiti skozi mesec. Najbolj neprecenljivo pa je bilo spoznanje, da sem v takšnih pogojih vztrajala zaradi občutka naučene nemoči in prepričanja, da boljšega dela ne bom uspela najti. Kakšna napaka je bila to! Ne vztrajati, marveč biti mnenja, da te tam zunaj ne čaka nič boljšega! Nedavno tega je ena od mojih bližnjih prijateljic zapustila delovno mesto v podjetju, kjer trenutno opravljam občasno študentsko delo. Iskreno, vsi smo bili mnenja, da je ravnala nepremišljeno in nespametno z ozirom na oteženo situacijo doma, vendar … dekle je ubijala napetost med sodelavci, govorice in občutek nepravičnosti. Ko sem jo opazovala skozi daljše obdobje sem opazila, kako tone v brezno nemotiviranosti – pravzaprav sem gledala mlajšo različico sebe pred leti. In ta zrcalna podoba ni bila ne očem ne razumu prijetna. Trenutno je doma, prijavljena kot aktivna iskalka zaposlitve, vendar je v njenih očeh ponovno moč opaziti žar, igrivost, navihanost in otroško vedoželjnost, s katerimi je vstopila v podjetje skoraj dve leti nazaj. Ponovno vlaga svojo energijo vase in v stvari, ki jih rada počne. Je čudovita umetnica, slikarka in odlična sogovornica.

Verjamem vanjo in v to, da bo nekoč opravljala tiste delovne naloge, ki ji bodo dajale občutek sposobnosti, neodvisnosti, pomembnosti in smiselnosti. Vendar, če želimo sami do tega priti, so občasno potrebne žrtve – tudi v obliki smiselnega izhoda v najbolj brezsmiselnih okoliščinah. Dati odpoved pomeni zgolj začasen padec na neudobna tla, vendar tudi ta tla so osnova za nov začetek. Boljši začetek.

Advertisements