Piše: Zala Brečko

Na prvi pogled se nam zdi, da je vrhunskemu športniku in vrhunskemu menedžerju skupna le vrhunskost. Delujeta na povsem različnih področjih, obkrožena sta s povsem drugačnimi ljudmi in njune naloge si že od daleč nasprotujejo. Pa jima je res skupna le vrhunskost? O tem smo se pogovarjali s športnim psihologom Alešem Vičičem, ki v športnem ter delno tudi v poslovnem svetu, že več kot 18 let svetuje vrhunskim športnikom, trenerjem in poslovnežem, kako biti na svojem področju bolj učinkoviti, uspešni, vrhunski. Več informacij o podpori vrhunskim športnikom lahko najdete na http://www.sportni-psiholog.si/.

1. Katere vzporednice vidite med vrhunskim športom in poslovnim svetom?

Vzporednice vidim na veliko področjih, kot najbolj pomembne pa bi izpostavil visoko zahtevnost in  konkurenčnost, stresnost ter tekmovalnost. Tako športniki kot menedžerji ves čas stremijo k najboljšim rezultatom, zaradi česar se morajo konstantno izboljševati. Ker se hkrati izboljšuje konkurenca, sta tekmovalnost in stresnost tako rekoč ves čas prisotni. Tako športnik kot menedžer se morata s tem soočiti, v kolikor želita dosegati vrhunskost oz. dobre rezultate.

2. Ali glede na to, da obstaja toliko vzporednic, obstajajo tudi določene psihološke lastnosti, ki jih potrebujejo za svojo uspešnost?

Lastnosti je ogromno, vendar bi najprej opozoril na njihovo idealiziranje. Zavedati se moramo, da so te le ene izmed mnogih, ki jih tako športnik kot menedžer potrebujeta za uspeh. Športnik tako nujno potrebuje ekstremno visoke telesne sposobnosti, dobro tehnično znanje in ugodno socialno okolje. Psihološke lastnosti primanjkljajev na teh področjih ne morejo nadomestiti. Enako je v poslovnem svetu, kjer so pomembni denar, dostopnost, število in kvaliteta virov, sodelavci, dobra mreža in še mnogo drugih stvari, ki niso povezane z duševnostjo menedžerja, pa vseeno vplivajo na njegov uspeh.

Določene lastnosti, potrebne za uspeh, pa seveda obstajajo. Na prvem mestu je motivacija. Glede na moje izkušnje so vrhunski športniki motivirani, pozitivno in negativno, tako notranje kot zunanje, usmerjeni so  tako a proces kot na cilj. Menim, da je enako v poslovnem svetu. In športniki in menedžerji morajo biti ambiciozni ter imeti visoko željo po uspehu, saj je visoka vztrajnost nujna.

Kot drugo bi omenil samozavest. Za doseganje vrhunskosti je realno zavedanje svojih kvalitet nujno, vanje pa morajo oboji trdno verjeti. Do sebe, do svojih sposobnosti in pomanjkljivosti morajo biti odkriti, samokritični ter zahtevni, saj se preko tega ves čas izboljšujejo. Dobrodošla pa je tudi majhna mera pozitivne predrznosti oz. optimizma glede sposobnosti. Gre za to, da vedo, da bi morda bili v prihodnosti nečesa sposobni, čeprav trenutno še niso.

Izjemno pomembna je kontrola stresa. Stresu, ki je na obeh področjih prisoten v veliki meri, se pridružujejo stresna čustva, kot so strah, anksioznost, jeza in čustva ob neuspehih. Bolj uspešen posameznik zna ta čustva kontrolirati in jih obrniti sebi v prid. Med njih štejem tudi zadovoljstvo, čeprav se to morda zdi nekoliko nenavadno. Zadovoljstvo se običajno pojavi šele takrat, ko je stres po določenem obdobju obvladan. V kolikor se oseba v tem čustvu predolgo »kopa« in ne napreduje, lahko to vodi do stagniranja ali poslabšanja uspešnosti.

Naslednje, kar je prav tako pomembno, je koncentracija. Ohranjanje močne koncentracije in osredotočenosti vodi v večjo učinkovitost in tega se učijo tako športniki kot menedžerji. Znati morajo obiti nepomembne stvari, se usmeriti na ključno ter dobro vedeti, kaj ključno sploh je. Tukaj gre za proces, ki se nikoli ne konča, saj je odvisno od situacije, ali morajo osredotočenost usmerjati v eno ali več stvari ali ga morajo zožiti oz. razširiti.

Omenil bi, da je izjemnega pomena tudi dobra organizacija, ločevanje med zasebnim in profesionalnim življenjem, natančnost, zanesljivost, odgovornost, ustvarjalnost ter inovativnost. Bolj iznajdljiv kot je posameznik, bolj bo konkurenčen, saj bo pomanjkljivosti znal reševati s kreativnostjo.

Kot zadnje bi omenil socialne lastnosti. Te so: dobra komunikacija, sodelovanje, vodstvene spretnosti in tako dalje. Slednje so se v praksi izkazale kot najpomembnejše, seveda pa bi jih lahko našteli še več.

3. Omenili ste res ogromno lastnosti. Je sploh mogoče, da ima nekdo vse?

Realno gledano, ne. Praktično nemogoče je, da bi vse naštete lastnosti našli v enem samem človeku, še posebej močno izražene. Čar športne in poslovne psihologije je ravno v pridobivanju posameznika, ki ima nekaj takšnih lastnosti, ostalih pa ne ter nadomeščanje primanjkljajev z drugimi psihološkimi lastnostmi ali pa npr. s telesnimi, taktičnimi, tehničnimi, z dobrimi resursi in opremo, denarjem, itd. Za uspešnost ne potrebujemo vseh, saj lahko manjkajoče nadomestimo z drugimi in tako ustvarjamo različne kombinacije. Tako je nekdo lahko nizko samozavesten, pa to nadomesti z visoko motivacijo in obratno. Kombinacij je nešteto.

4. Torej ne obstaja nobena lastnost, ki bi bila za vrhunsko uspešnost nujna?

V svoji dolgoletni karieri sem opazil, da obstaja ogromno športnikov, ki so bili uspešni, pa jim je marsikaj manjkalo. Zaradi tega težko rečem, da obstaja neka lastnost oz. nekakšna osnova, ki bi pa res morala biti. Če bi se že moral odločiti, potem bi rekel, da je kot neka osnova najbolj pomembna motivacija. Težko je kdo kadarkoli uspel, če ni imel visoke motivacije, še posebej dolgoročno ne.

5. V športnem in poslovnem svetu večkrat zasledimo izjemno uspešne športnike in menedžerje, ki pa kar naenkrat niso več uspešni. Kaj bi lahko bil razlog temu?

Tudi tukaj bi najprej opozoril na to, da niso pomembne le psihološke lastnosti, ampak tudi drugi dejavniki. Pri športniku imajo tako velik pomen nihanja v telesu, pretreniranost, napačen trening, sprememba tehnike, opreme in tako dalje. Pri menedžerjih je podobno, prihaja do sprememb, do krize, na katero niso pripravljeni, do nove konkurence. Na psihološkem nivoju pa se dogajata dve stvari. V karieri športnika pride do trenutka, ko si ta želi biti še boljši ali je v krajšem obdobju neuspešnosti. To lahko poskuša razrešiti na dva, dolgoročno neuspešna načina. Prvi je ta, da začne svoje kvalitete ekstremizirati, torej, da začne svoje dobre lastnosti še bolj izpopolnjevati. Do neke mere je to dobro, vendar ima vsaka ekstremna dejavnost svoje meje. Pretirana delavnost tako vodi v pretreniranost, ekstremen perfekcionizem v preveliko kontrolo. Potem se stanje le še slabša. Menim, da je enako v poslovnem svetu. Če uspešen menedžer ekstremizira svoje stile vodenja in svoje postopke, to vodi v slabe rezultate.

Kot drugo stvar bi omenil nepripravljenost sprejemanja in izboljševanja svojih pomanjkljivosti ter nepripravljenost razvijanja novih lastnosti oz. vedenjskih vzorcev. Če si športnik ne prizna, da ga je strah ali pa npr. da mu je rahlo padla samozavest, na svojem strahu in samozavesti ne bo delal. Enako velja za menedžerja. Če si ne prizna treme, je ne bo poskušal odpraviti, čeprav bo nanj vplivala negativno. Če povzamem: v kolikor želimo biti uspešni, ne moremo ‘prenapihniti’ vsega dobrega, kar imamo. Hkrati si je dobro priznati lastne pomanjkljivosti in delati na njih, česar nimamo, pa se moramo naučiti, v kolikor želimo biti uspešni.

6. Lahko na podlagi vseh podobnosti med vrhunskimi športniki in menedžerji zaključimo, da bi menedžerji potrebovali psihološko pomoč?

Sam raje uporabljam izraz ‘podpora’, saj ‘pomoč’ subtilno nakazuje, da naj bi bilo s posameznikom nekaj (psihološko) narobe. Vrhunski športniki in menedžerji so daleč od tega. Govorimo o posameznikih, ki že v osnovi funkcionirajo zelo kakovostno, učinkovito in na visokem nivoju. Zavzemam se za to, da bi športniki razumeli, da jim nudim psihološko podporo, z namenom še boljšega, bolj kakovostnega funkcioniranja. Ali jo potrebujejo? Odločitev je seveda v posamezniku, veliko športnikov pa je že dojelo, da jim strokovna psihološka podpora koristi ne glede na točko, na kateri so. Menim, da je podobno je pri menedžerjih. Trdim, da bi prav vsakemu tovrstna podpora koristila za še boljše obvladovanje sebe in sveta okrog sebe ter posledično za večjo učinkovitost in uspešnost – njihovo osebno in uspešnost timov, ki jih vodijo.