Psihologija dela

Za nekoga stres, za drugega igra

[Celoten pogovor z dr. Evo Boštjančič lahko poslušate tukaj: http://4d.rtvslo.si/arhiv/stevilke/174475846]

Kar 78 odstotkov Slovencev poroča, da med delom vsaj občasno občuti stres. A kaj stres sploh je? Eva Boštjančič ga opiše: “Ne moremo ga kar tako popredalčkati, kar velja za marsikaj v psihologiji. Gre za neskladje med tem, kako dojemamo neki dejavnik v okolju in kako ga bomo obvladovali. Denimo, da ti gost odpove intervju. To zate lahko pomeni stres, za nekoga drugega pa pomeni to priložnost za nov intervju. Tako je z vsako stvarjo v življenju. Vsakodnevno pripravljanje kosila ali vodenje ljudi v kolektivu je za nekoga stres, za nekoga pa je to lahko igra.”

Stres je lahko tudi pozitiven
A stres ni nujno le slab, strokovnjaki namreč poudarjajo tudi pozitivni stres, tako imenovani eustres. “To je neki adrenalin, ki ga dobimo, ker v službi dobimo zanimiv projekt, morda napredujemo, v osemurnem delovniku dobimo neko majhno stvar, ki nam pomeni strast. Pozitivni stres je motivacija, ki nas žene naprej, da smo uspešnejši, zadovoljnejši in učinkovitejši v medosebnih odnosih,” poudarja profesorica.

Korak naprej je izgorelost
Hiter tempo življenja lahko od stresa vodi tudi do izgorelosti, ki pa ima lahko dolgoročne posledice. Psihologinja opozarja: “Raziskave kažejo, da ljudje, ki izgorijo, običajno potrebujejo od leto do dve, da se znova vrnejo na delovno mesto, kamor pa se ne vrnejo več na vrhuncu energije, predanosti in zavzetosti. Zato so pomembni preventivni programi. Ljudje smo kapital. Psihologija dela je nekje vmes med delodajalcem in zaposlenimi, išče sinergije med kapitalom ter zaposlenimi in njihovimi potrebami.”

Telo ti pošilja opozorila
Tudi sama je doživela izgorelost. Telo ves čas ponuja majhne alarme, ki pa jih človek ne prepozna: “Običajno to spoznaš šele, ko je prepozno, tvoje telo ne zmore več. Telo te opozarja z rednimi prehladi, anginami, več časa potrebuješ za okrevanje. Ko sem bila sama v tej fazi, sem se zjutraj že po eni uri dela počutila, kot bi bil za menoj 12-urni delovnik. Tako stanje je trajalo 4, 5 mesecev. Morala sem prevrednotiti življenje, slog, komunikacije in delovne obremenitve. Gre za veliko življenjsko preobrazbo.”

Delovanje na nezavedni ravni
Tik pred izgorelostjo dela ni čutila kot obremenitve, saj je vsa dela opravljala z veseljem: “Ni mi bilo težko likati, učiti, raziskovati … Ko te okolica opozarja, da je nekaj narobe, tega ne slišiš.” Prevelika količina dela ni vedno nujno vzrok za izgorelost. “Bolj gre za čustveno izčrpanost. Morda v medosebnih odnosih, v nezadovoljenih potrebah, ki jih leta in leta nosiš v sebi. Dogaja se na bolj nezavedni ravni, zato ne prepoznaš znakov, ki te opozarjajo, da nekaj ni v redu. Zato količina dela nujno ne vpliva na izgorelost,” pojasnjuje.

Kdo bo skrbel zate, če ne sam?
Izhod je v spremembi delovnega okolja in intenzivnem samoocenjevanju, pri čemer je učinkovitejša preventiva kot pa kurativa. V tem tednu se je ravno začela akcija Ustavi se!, ki ljudi spodbuja k razmisleku o tempu sodobnega življenja. “Pomembno je, da se ozremo sami vase. Morda zveni to malo egoistično, a kdo bo danes poskrbel za nekoga, ki je odrasel? Ko so otroci majhni, za njih skrbijo starši. A že starši včasih vzgajamo prihodnje deloholike. Poleg šole imajo še dve, tri dejavnosti po šoli, domačo nalogo, pripravo za naslednji dan … Otrokom dajemo sporočilo, da bo uspešen, če bo veliko delal. Pomembno je, da otrokom sporočimo, da ob bolezni res ostane doma. Ko so počitnice, so res počitnice in ne dela nič drugega. In odrasli? Se lahko popoldne res odklopimo od spleta? Se lahko čez konec tedna ločimo od službe in odgovarjanja na elektronsko pošto? Veliko študij kaže v smer, da se mora človek odklapljati,” se Boštjančičeva strinja z akcijo.

Zavzetost in manj zanesljiva služba
V primerjavi s preteklostjo so danes v porastu manj varni delovni odnosi (prekarno delo, zaposlitev za določen čas), kar pa številnim zaposlenim to ustreza. “Naredili smo raziskavo o zavzetosti, ki jo vsi iščejo in pričakujejo od zaposlenih. Raziskava je pokazala, da so najbolj zavzeti tisti, ki so zaposleni za določen čas. Z vidika delodajalca je to zanj korist, nikakor pa ni za delavca,” je razložila Boštjančičeva. Taka oblika dela je morda koristnejša za delodajalca, a po drugi strani pomeni večje tveganje za stres in izgorelost.

Treba se je pohvaliti
Eno večjih polj psihologije dela je brezposelnost. Pri iskanju zaposlitve je pomembno, da kandidat v CV-ju predstavi svoje dobre lastnosti, s katerim bi pomagal potencialnemu delodajalcu. A Boštjančičeva opaža, da imajo Slovenci s tem težave: “Pred kratkim sem poslušala Radio Slovenija, moderator je pozval poslušalce, naj se pohvalijo, oni so res klicali, ampak so hvalili druge, niso se znali sami pohvaliti. Življenje je zelo napeto, včasih tudi delodajalec nima priložnosti, da bi opazil svojega zaposlenega in to, kaj je dobrega naredil. Ko se srečaš z nadrejenim, je prav, da mu poveš, kaj si naredil in kaj te še čaka. Vodja je tisti, ki te bo na koncu ocenjeval. Zaradi te ocene boš dobil svojo plačo.” Tovrstna komunikacija je v očeh tretjega opazovalca morda videti prilizovanje. “Ljudje smo po naravi zavistni. A naše delo je treba ovrednotiti,” pravi gostja.

Kdo je dober vodja?
Pri svojem delu je raziskovala lastnosti vodij. “Dober vodja mora imeti osebno moč, hkrati mora poznati podrejene, jim dati odgovornost, jih znati motivirati, jim biti zgled, kako se vesti, sprejemati odločitve in komunicirati. Uspešne posameznike mora znati povezati v uspešno celoto,” pravi. O moških in ženskih vodjah še vedno obstajajo stereotipi: “Od žensk pričakujemo, da bodo bolj impulzivne, čustvene. Psihologi imamo izraz samouresničujoča prerokba, kar pomeni, da od ženske pričakujemo določene stvari. Če bo v nekem stresnem položaju potočila solzo, bodo rekli ‘ženska je, zato se ji je to zgodilo’. Če moški ni dovolj sočuten, bodo rekli, ‘saj je moški, to se od njega ne pričakuje’. Ti stereotipi določajo, kako se bomo vedli. Z delavnicami skušamo stereotipe razbijati, veliko že naredimo, če jih ozavestimo.”

Zadovoljni, a iščejo nove izzive
Na pripadnost, zvestobo in lojalnost je včasih vplivala predvsem plača, a generacije se precej razlikujejo. “Včasih so bili ljudje lojalni celotno karierno pot, danes ni več tako. Pripadniki generacije X iščemo nove izzive na 7, 8 let. Za nami pa prihaja generacija, ki izzive išče vedno in povsod. Delodajalci njihovo zvestobo precej težje ohranijo. Oni iščejo izzive, čeprav so na trenutnem delovnem mestu zadovoljni. Kljub temu spremljajo oglase. Če bodo našli drug izziv, ki ni povezan z denarjem, ampak z novimi nalogami in odgovornostmi, bodo z veseljem sprejeli novo priložnost.

Povzeto po:

http://www.rtvslo.si/stevilke/na-delu-so-najbolj-zavzeti-zaposleni-za-dolocen-cas/424466

Vir: 

Podkast Številke (104)
9. junij 2017 ob 06:58
Ljubljana – MMC RTV SLO
Advertisements