Večmiljardna finančna luknja v slovenskem državnem proračunu; nestabilno zdravstvo, pravosodstvo in šolstvo; prodaje državnih podjetij tujim upraviteljem; stečaj SCT-ja, Vegrada, Istrabenza; potapljanje Agrokorja; slabe predstave slovenske nogometne reprezentance; strmoglavljenje letala nemške letalske družbe Germanwings; požig stacionarnih radarjev v Mariboru; izstop ZDA iz pariškega sporazuma; Brexit; kranjski župan pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo in ni odstopil.

Navedeni dogodki in dejstva so posledica človeških napak oziroma napačnih odločitev, motiviranih s takšnimi ali drugačnimi nemoralnimi, neetičnimi vzgibi ali drugimi psihološkimi in osebnostnimi malfunkcioniranji. Navadno gre za posameznike, ki zasedajo visoke položaje v velikih podjetjih in korporacijah ter politike. Torej ljudje, ki so vplivni in imajo široko socialno mrežo. Tu se postavi vprašanje, zakaj takšni ljudje zavzamejo tako pomembne položaje. Pustimo pretirano kontemplacijo o njihovih pogojih odraščanja in biološke nepravilnosti za drugič, lahko pa pod skupni imenovalec postavimo slabo kadrovanje, morda celo njegovo popolno odsotnost. Že zdravi pameti se zdi nerazumljivo, da bi s podrobnim ocenjevanjem kandidatov za tovrstne funkcije in z njihovim izborom na določeno delovno mesto, naredili tako kardinalno napako, ki bi odsevala v gospodarski krizi, stečajih podjetij, masovnim odpuščanjem, številnim smrtnim žrtvam, korupciji in pokradenem državnem denarju. Če si nekdo drzne izpodbiti prejšnji stavek in zatrditi, da omenjene posledice niso vzrok slabega kadrovanja, potem lahko obesim vso kadrovsko znanost na klin in se posvetim hortikulturi.

Vse večje korporacije v veliki večini primerov zaposlujejo psihologe, ki kot edini strokovni profil lahko izvede izčrpno, večplastno, podrobno oceno kandidatov, ki vključuje tudi psihološke vprašalnike in lestvice. Praksa nikakor ne sme biti, da se z ocenami psiholoških testov zadovoljimo do te mere, da na podlagi teh izbiramo kandidate. Psihološki testi nam nudijo neko usmeritev, določene indice na podlagi katerih lahko le sklepamo o posameznikovi psihološki strukturi in so kot taki podvrženi številnim očitkom. V celotnem selekcijskem postopku ima kandidat možnost prekriti nekatere informacije o sebi,  za kar se prenekateri tudi odločijo. Skrajne posledice izbora takšnih kandidatov so navedene v uvodu. Žal v psihologiji še ne poznamo učinkovitih varnostnih mehanizmov, ki bi tovrstno »fejkanje« v selekcijskih postopkih preprečili. Z določenimi metodami sicer lahko omilimo omenjeni pojav, vendar ne na vseh profilih ljudi in ne v vseh situacijah.

Za položaje, ki na plečih nosijo enormno odgovornost, bi bilo zelo smiselno, če ne celo nujno, da pri kandidatih zelo natančno ocenimo njihovo strukturo in hierarhijo vrednot. Po mojem mnenju je škoda lahko večja v primeru, ko ima posameznik osebnostno strukturo, ki je optimalna za vodilne pozicije, a ob tem poseduje vrednote, ki niso moralno-etične, kot pa obratno. Igor Akrapovič kot primer vrhunskega menedžerja ima očitno obe kvaliteti.

Če za konec pustim svet izven kokošjih meja pri miru in se osredotočim zgolj na nacionalno raven, mislim, da bi naša država ogromno naredila s kakovostnim kadrovanjem beloovratnikov, torej z večdimenzionalnim pristopom k ocenjevanju in izbiranju kandidatov ter, da bi vedenje, ki bi kršilo etične in moralne norme, ostro obsodila in kazensko preganjala. Do takrat bomo pa živeli v družbi, v kateri ne vemo, kdo pije in kdo plača.

Za več informacij priporočam ogled posnetka z naslovom Prirejanje odgovorov na psiholoških testih: https://www.youtube.com/watch?v=uJkGU952YKg 

---

 

Nik Krivec je študent magistrskega študija psihologije v Ljubljani. Poleg študija aktivno sodeluje v športu in kadrovski organizaciji, kar sta tudi veji njegovega primarnega interesa. V prostem času je v stiku z globalnim dogajanjem, ki ga poskuša interpretirati skozi prizmo psihološke znanosti.