Psihologija dela

Ko se srečata športna in organizacijska psihologija ter Slovenija in svet – intervju z Evo Kovač

Piše: Neža Podlogar

Eva Kovač je 31-letna psihologinja, ki se ukvarja tako s športno kot organizacijsko psihologijo, promocijo zdravja v podjetjih, razvojem talentov ter s stresom in odzivanjem nanj. Svetuje podjetjem v Sloveniji in po svetu – Evropi, Indiji, Združenih arabski emirati, Avstralija … Pri svojem delu uporablja znanja hipnoterapije in vedenjsko-kognitivne psihoterapije. Je podpredsednica 24alife, ter psihologinja v podjetju Sirius AM. Kot sogovornica pa je nasmejana, prijazna, polna življenja in energije, karizmatična, zabavna … in še bi lahko naštevali. Preberite si, kaj nam je zaupala v intervjuju.

Iz Slovenije v svet … Kako se je zgodilo?

To je bila ideja direktorja, da se rešitev za izvajanje promocije zdravja in razvoja kadrov ponese izven Slovenije. Začeli smo z Evropo, kmalu ugotovili, da tudi Amerika veliko vlaga v promocijo zdravja. Za Ameriko pa smo se sicer odločili tudi zaradi sodelovanja s kliniko Mayo, vodilno inštitucijo na področju zdravja. Sledil je Dubaj, ki nam je bil zanimiv zaradi njihove iniciative sreče. Indija je bila meni na začetku največja uganka – zakaj bi se osredotočili na to državo? Vendar pa se boljša indijska podjetja zavedajo pomena zdravja in zadovoljstva zaposlenih. Tudi Avstralija ima, podobno kot Evropska unija, precej urejeno zakonodajo na tem področju. Kitajska je še nekoliko samosvoja. Ugotovili smo, da je skrb za dobro počutje zaposlenih kulturno nepristranska – vsa podjetja si želijo srečnih in zdravih zaposlenih. Takrat me je direktor povabil, če bi želela voditi delavnice in postavljanje strategij pri naših mednarodnih strankah in pomagala pri vzpostavljanju lokalnih ekip po državah , kjer smo prisotni.

Ključni govorci na Mednarodnem Simpoziju o zdravem življenjem slogu, z naslovom promocija zdravja ne delovnem mestu. Enak pristop ne ustreza vsem. Z dr. Kerry Olsenem, Mayo Clinic in g. Ghanim Al Falsi, direktor People Happiness Departement, Dubaj in ga. Sanchita Sharma, glavna urednica zdravja in znanosti pri Hindustan times, Indija.

Se po vaših izkušnjah delo v različnih državah razlikuje? Je pristop do razvoja zaposlenih in talentov drugačen? Kje vidite največje razlike?

Povsod je malo drugače v smislu pristopa. Jaz sem se včasih obremenjevala s kulturnimi razlikami – teh je precej in seveda jih moraš upoštevati in spoštovati. Ampak tudi če nekaj ne veš, lahko vprašaš in ti ljudje radi povedo, kako je pri njih, kako razumejo in doživljajo določene stvari. Bolj konkretno pa lahko rečem, da se v Indiji precej več ukvarjamo z varnostjo pri delu in osnovami. Tam so v organizacijah bolj pogoste bazične težave. V Evropi pa se bolj dela na promociji zdravja, razvoju zaposlenih in talentov, sreči. Vendar pa je pomembno poudariti, da pri delu ne upoštevamo le razvitosti trga države, ampak tudi samo kulturo, razvitost in značilnosti podjetja, industrijo, nivoje izobrazbe v podjetju, verska prepričanja … Obstajajo tudi indijska podjetja, ki bi lahko bila vzor drugim glede grajenja odnosa z zaposlenimi. Težko bi posploševala.

V Sloveniji imamo tudi zakonsko urejeno, da delodajalci sistematično skrbijo za psihično blagostanje in zdravje zaposlenih. Se vam zdi, da v praksi pri nas te stvari res živijo?

Bi si želela, da bolj. Moje opažanje je, da že zaradi zakonskega akta podjetja nekaj imajo, ampak na žalost se vse prevečkrat zgodi, da je to le napisano na papirju, zato da so zadovoljene zakonske obveze. Je pa škoda, ker bi se dalo precej več narediti na način, ki organizaciji res lahko koristi. In tu imamo veliko rezerve. So pa seveda določena slovenska podjetja, ki so lahko vzor marsikateremu drugemu. Jaz sama poskušam hoditi čim bolj odprte glave po svetu in poslušati, kaj delajo podjetja, s kakšnimi izzivi se soočajo, kako jih rešujejo in potem te dobre prakse prenesti po svetu in tudi domov, v Slovenijo.

Zdi se mi, da je dandanes veliko informacij dostopnih na spletu, na primer na Youtubu, ki bi jih lahko določeni kadrovski strokovnjaki sami prenašali med svoje zaposlene. Se vam zdi, da je to smiselno ali mora početi to nekdo, ki je za to strokovno usposobljen?

Meni se zdi sama uporaba tehnologije, od aplikacij, spletnih portalov, LinkedIn itd., koristna, ker z njo prihranimo precej časa. Se pa strinjam, da morajo biti vsebine, ki jih ponujamo zaposlenim, strokovne in utemeljene. Kot zanimivost: zadnjič sem predavala na Unescovi konferenci o odprtih virih izobraževanja, strinjali smo se, da danes ni več problem dostopati do informacij, temveč kako dostopati do kredibilnih, zanesljivih in strokovnih informacij. In tu se mi zdi, da bi morala podjetja imeti odgovornost: da so vsebine, ki jih ponujajo strokovne in dobre in ne zgolj, da so. In tega se tudi mi, pri 24alife, držimo.

Ste s tem namenom tudi naredili mobilno aplikacijo za promocijo zdravja zaposlenih?

Ja, ta ideja se mi zdi res zanimiva. Začeli smo tako, da smo pogledali, zakaj programi promocij zdravja in well-beinga ne uspejo, zakaj se pojavljajo kritike, da ne učinkujejo. Ugotovili smo, da je veliko stvari povezanih s slabo komunikacijo, nedostopnostjo informacij in nerazumevanjem situacije. Želeli smo razviti platformo, kjer ne samo da bi pomagali zaposlenim, ampak tudi strokovnjaku/vodji programa, da ima le-ta lahko ves čas vpogled, kaj se dogaja. Z aplikacijo tudi lažje dosežemo, da so vsi v podjetju vključeni v program promocije zdravja in jim posredujemo različne targetirane programe, izzive, ki jih vodijo in usmerjajo. Jaz vidim aplikacijo kot nek podaljšek strokovnjaka, vsekakor pa to ne more popolnoma zamenjati pravega človeškega stika, odnosa. Danes so popularne aplikacije, včasih so bili plakati … Mi poskušamo uporabljati različne kanale, da preko njih ljudem posredujemo strokovne informacije in jih vodimo do izbranega cilja.

Je delo s športniki in zaposlenimi v organizaciji podobno? Kje so podobnosti, kje razlike?

Nanjing Olimpic Center, Kitajska

Če sem iskrena, je s športniki privilegij delati, ker so zelo motivirani, osredotočeni na cilj, večinoma so to posamezniki, ki so kognitivno relativno visoko sposobni, odporni na stres in proaktivni. Z njimi je enostavneje delati kot s splošno populacijo. Verjetno ravno zaradi motivacije in ciljne usmerjenosti. Tudi menedžerji in ključni kadri v podjetju so v marsičem podobni športnikom, predvsem glede motivacijskega vidika in sposobnostih obvladovanja stresa. Precej težje pa je delati z ljudmi, ki nimajo jasne predstave, kaj želijo, so nemotivirani, imajo nižje kognitivne sposobnosti in nižji socialno-ekonomski status. Se pa zavedam, da so ravno oni najbolj ranljiva skupina in potreba pozornosti, predvsem kar se tiče samega življenjskega sloga.

 

Ukvarjate se tudi s hipnozo, hipnoterapijo. Jo uporabljate pogosto, v katerih primerih?

S tem sem se začela ukvarjati zaradi psihologije športa, kjer to precej redno prakticiramo. S hipnoterapijo se športniki lahko dobro pripravijo na tekmo in dosežejo stanje globoke sproščenosti. To je zaželeno, glede na to, da je življenje športnika precej stresno, fizično in mentalno naporno. To je moj primarni razlog za uporabo medicinske hipnoze. Uporabljam pa jo tudi kot vedenjsko tehniko sproščanja poleg vedenjsko-kognitivne terapije. V podjetjih to sicer redko uporabim, morda pri kakšni delavnici sproščanja.

Vedno več ljudi ne samo da je pod stresom, ampak gre vse pogosteje tudi za stanje izgorelosti. Ali se da izgorelost prej prepoznati? Kako lahko ljudje pazijo sami nase, da do tega ne pride?

Jaz bi vsem svetovala, da se malo manj sekiramo, saj se mi zdi, da se ljudje preveč obremenjujemo in pri tem negativne misli kopičimo, si jih ponavljamo. In tudi ko bi si lahko odpočili, si tega ne pustimo. V življenju se odrekamo stvarem, zato da bi bili bolj produktivni – in to ravno hrani, spancu, telesni aktivnosti in tudi medosebnim odnosom. Pogosto si rečemo, da družina in prijatelji lahko počakajo – in kaj nam ostane? Samo še delo in obremenjenost in v resnici ne postanemo nič bolj produktivni, ampak vedno manj. In te izgorelosti je v današnjem času veliko. Zato bi bil moj nasvet, da se ne odrekamo spanju, redni prehrani in telesni aktivnosti pa tudi stvarem, ki jih radi počnemo.

Ste mlada in zelo uspešna. Imate kakšen nasvet za bodoče diplomante in magistrante na njihovi karierni poti? S kakšnimi izzivi ste se spopadali v začetkih svoje kariere? Kaj je najbolj pomembno pri mladem iskalcu zaposlitve, še posebej psihologu?

Hm,ko sem začela delati v športu, sem delala predvsem v moških športih – košarka, hokej, borilni športi. Pogosto sem dobila vprašanje, ali imam kaj težav, ker sem ženska in ker sem mlada. Ampak jaz se nisem na to nikoli ozirala. Vedno sem si rekla, da želim, da je tisto, kar posredujem drugim, strokovno in dobro, neodvisno od spola in starosti. Nikoli mi ni bilo težko dodatno delati, četudi ponoči ali zvečer, zato da sem se lahko res dobro pripravila. Cenim vsako izkušnjo, ki sem jo pridobila.

Na začetku, se spomnim, me je zaskrbelo, ali bom znala vso teorijo naučeno v času študija prenesti v prakso. Študentom bi svetovala, da se ne ustrašiti tudi, če kdaj česa ne veš. Vse se da naučiti, vprašati, poiskati. Bodite čim bolj odloči, študij nam da ogromno znanja, ki ga lahko dobro unovčite na različnih področjih delovana. Naokrog hodite odprte glave, ne sodite prehitro in bodite odprti za nove priložnosti. Moje vodilo je, da se vsak dan lahko naučim nekaj novega.

Selfi z indijskim šolarjem, na obisku v Bangalore.