Blog

Ko gredo tudi otroci v službo

Piše: Tina Oblak; Infografika: Metka Sever

Predstavljajte si sledečo situacijo: ste starš majhnega otroka. Zjutraj pred službo ga oddate v varstvo vrtcu v okolici doma, kjer ga lahko pustite za točno 9 ur. V prometni konici se odpeljete do delovnega mesta. Proti koncu delovnega dne ugotovite, da ste storili napako, ki jo morate nujno popraviti, zaradi tega pa ne boste utegnili pravočasno priti po otroka. Vrtec po tej uri zaprejo, pomagati pa vam ne more nihče. Kaj boste storili? Kakorkoli se boste odločili, brez občutnega dviga stopnje kortizola v krvi ne bo šlo.

V podobni situaciji je vsak dan precej staršev, ki se jim konec delovnega dne mudi, da bi v okviru devetih ur v vrtcu oddali in prišli iskat svojega otroka, njihovo delo pa od njih zahteva določeno časovno fleksibilnost. Nekateri vrtci po večkratni zamudi staršev te prijavijo na Center za socialno delo, kar zagotovo ni informacija, ki bi staršu, ujetem v popoldanski prometni konici, pomagala pri sprostitvi od napornega delovnega dne. Uslužbenci se znajdejo v situaciji, kjer delovne obveznosti prihajajo navzkriž z njihovim družinskim življenjem. To povzroča nezadovoljstvo tako v službi kot doma.

Ko sem prebrala pravilnik nekega vrtca, da starša prijavijo na Center za socialno delo, če zamudi več kot trikrat, sem bila milorečeno šokirana. Spadam namreč med tiste posameznike, ki se lahko trudijo, da bi kam prišli karseda zgodaj, pa še vedno na koncu lovijo zadnje minute, da ne bi zamudili. Tako mi je poznan tudi občutek, ko par minut pred nekim dogodkom tečem, da ne bi zamudila, hkrati pa se moji možgani igrajo igro, katera je najslabša možna posledica, ki bi se mi lahko zgodila, ko bom končno prišla na željeno mesto. Ko pridem na cilj, se lahko le zasmejem bujni domišljiji, ki nikoli ne razočara, ko je treba moje telo spraviti v razpoloženje panike. Tako si predstavljam situacijo starša, ki obtiči v prometu in se njegovi možgani igrajo to igro, le da je v tem primeru najslabša možna posledica zelo mogoča.

Obstaja še ena težava, s katero se srečujejo nekateri starši – ne dobijo varstva za svojega otroka. Trenutno je na čakalni vrsti za vrtce 1742 otrok. Ti starši morajo svoje otroke dati v zasebni vrtec ali najeti varuško, ki jih varuje 9 ur dnevno. Lahko si predstavljate, da to nekaterim predstavlja finančno breme, ki ga ne morejo nositi.

Nekatera podjetja so rešila težave zaposlenih staršev na način, da svojim zaposlenim nudijo vrtec v službi, kjer ti delajo. Ustvarili so okolje, kjer zaposlenim ni treba skrbeti glede varstva otrok; tako so ti podvrženi manjši stopnji stresa. Otroke je namreč mogoče pripeljati in odpeljati z najmanjšo izgubo časa. Starši in otroci se, če je vrtec v stavbi podjetja, lahko tudi pogosteje srečujejo in skupaj preživijo čas kosila. To jih lahko zbliža z ostalimi starši, saj se spoznajo, pogosto srečujejo in nato tudi lažje sodelujejo. Če otrok nenadoma zboli in ga je treba odpeljati k zdravniku ali domov, so lahko starši hitro pri njem.

Sliši se super za starše. Kaj pa imajo od tega podjetja? Zaposleni so bolj na razpolago, lahko imajo bolj prilagodljiv delovni čas. Lažje se osredotočajo na svoje delo, saj nimajo skrbi glede varstva otrok, tako se poveča tudi produktivnost na delovnem mestu. Dolgoročno se poveča učinkovitost in motivacija za delo zaposlenih, zmanjša se fluktuacija v podjetju. Skrb za zaposlene prav tako prispeva k lojalnosti zaposlenih in k ugledu podjetja, ki lahko izpostavi vrtec kot prednost pri pridobivanju delovne sile. Za starše, ki se redno srečujejo s težavami z varstvom, je vrtec namreč lahko pomemben dejavnik pri odločanju za delovno mesto.

Zdaj pa se vse sliši že predobro, da bi bilo res. Rešitev za starše, ki bi koristila tudi podjetju? Zakaj se torej za to ne bi odločila kar vsa podjetja? Odgovor se skriva v birokraciji. Prostorski in higienski kriteriji ter merila na področju nege in vzgoje otrok za izpolnjevanje pogojev za zasebni vrtec zelo visoki in s tem so visoki tudi stroški ustanavljanja in obratovanja. Poleg tega so tudi postopki za pridobivanje dovoljenja dolgotrajni. Še vedno, ko gre podjetje preko vseh teh ovir, bo potem lahko želo naštete rezultate?

Tak način razmišljanja je po mojem mnenju nevaren. Če podjetje gleda na vrtec v podjetju le z vidika lastnih koristi, se lahko hitro zgodi, da zaradi te ugodnosti pričakuje daljšo prisotnost na delu in izboljšano efektivnost. To pa zaposlenemu ne bo olajšalo usklajevanja družinskega življenja z delovnimi obveznostmi, ampak bo lahko vodilo še v hujše nezadovoljstvo.

Na srečo pa smo dočakali čas, ko se podjetja vedno bolj zavedajo, kako ključno je zadovoljstvo zaposlenih na delovnem mestu. Za to je pomembno tudi, da je zaposleni zadovoljen v svojem zasebnem življenju in da mu služba ne predstavlja ovire do tega. Ali naj podjetje pomaga zaposlenemu tudi pri zasebnem življenju? Odgovor na to vprašanje pa prepuščam vam.


Tina Oblak – študentka podiplomskega študija psihologije na Univerzi v Ljubljani.