Blog / HRM / Psihologija dela / Struktura, kultura, klima / Vodenje

“A veš, kaj se je pa meni zgodilo včeraj…?” – uporaba prigodnic v organizacijah

Piše: Maja Klančič; Infografika: Leja Lampret

Zgodbe so božale naša otroška ušesa, nas spremljale ob odraščanju, nam pomagale prebroditi marsikatero težavo in nam stale ob strani, ko smo njihovo modrost in nauke lahko prepoznavali v našem vsakdanjiku. Pravljice so sčasoma zamenjale bolj realne, a zato nič manj zanimive in uporabne zgodbe, ki jih vsak dan nevidno pišemo in pripovedujemo. Verjamete, da so prav zgodbe eden boljših načinov komunikacije, ki se jih vodje lahko poslužujejo za zbliževanje zaposlenih, prikazovanje vizije podjetja ter širjenje novih idej in znanja?

Skozi odraščanje, izobraževanje, iskanje zaposlitve in delo se nam večkrat zdi, da smo pripovedovanje zgodbic pustili za sabo. Ne zavedamo se, da so zgodbe še kako žive v naši vsakdanji komunikaciji, le dojemamo jih drugače. Klepet s prijateljico, ki posluša našo anekdoto o zabavnem intervjuju za službo, lahko postane potrebna sprostitev in motivacija za njen bližajoči razgovor za novo delovno mesto, deljenje dogodivščine, ki smo jo doživeli za vikend, ko smo popotovali po Sloveniji, nas še bolj zbliža s sodelavcem, ki prav tako rad potuje, smešna prigoda v pisarni, ki jo vodja pripoveduje na jutranjem sestanku, pa pri zaposlenih vzbudi asociacije in ideje za nov in bolj učinkovit pristop na nekem projektu.

Sama beseda prigodnica pri splošni populaciji vzbudi bolj zanimanje kot pa dejansko poznavanje koncepta, saj nanjo asociiramo le prigode, dogodke, ki ne vsebujejo nujno vseh elementov kvalitetne prigodnice. Nekoliko več sreče imamo, če uporabimo njeno angleško ustreznico, storytelling, ki nas napelje na samo pripovedovanje zgodb in ima v organizacijah podobno vlogo kot v vsakdanjem življenju. Z njihovo pomočjo poskušamo razumeti preteklost, delujemo v sedanjosti in načrtujemo prihodnost. Literature o sami uporabi prigodnic v organizacijah ni veliko, bistveno manj je najdemo v slovenskem jeziku. Po pregledu dostopnih virov nam postane jasno, kaj prigodnice so, kakšne so lastnosti dobrih in slabih prigodnic ter za kakšne namene se uporabljajo. Pristop se sliši zelo privlačen, predvsem za zagnane vodje, ki želijo pri svojih zaposlenih doseči maksimalni vložek v delo ter pospešiti razvoj organizacije. Vsaj na prvi pogled se pristop zdi tudi enostaven za aplikacijo ter izjemno učinkovit. Pa je res? Pri konkretizaciji koncepta prigodnic naletimo na nekaj težav, saj so primeri izjemno raznoliki, njihova uporabnost pa ostaja bolj ali manj v opisni obliki in ne podaja nekih točnih številk o uspešnosti uporabe. Od vseh možnih načinov uporabe prigodnic v organizacijah menim, da so najlažje za izvedbo ter tudi najbolj uspešne takrat, ko jih uporabimo z namenom lajšanja socializacije novih sodelavcev v organizacijsko okolje, izboljševanja medosebnih odnosov ter pletenja in utrjevanja vezi sodelavcev na projektih. Prigodnice so lahko zelo učinkovite tudi pri deljenju in aplikaciji novih zamisli ter predajanju kompleksnega znanja, vendar je pri tej uporabi že potrebnega nekoliko več znanja o učinkovitem podajanju vsebine. Lahko se strinjamo, da je podajanje zapletenih in ogromnih količin podatkov lažje, če jih vpletemo v zgodbo, ki lahko vsebuje tudi motivacijski pridih za obdelavo informacij in uvid kompleksnejšega problema, niso pa vsi sposobni take formulacije zgodbe, da bi ta imela želen učinek. Uspešna uporaba prigodnic temelji na primerni izbiri trenutka ter jasnih ciljih, vsebina ne sme biti toliko privlačna, da bi poslušalca zapeljala stran od bistva, pri pripovedovanju je potrebno poznavanje mnenj drugih zaposlenih, ne le enega pogleda posameznika, zgodbe se morajo razvijati z razvojem organizacije, ne pa ostajati statične v preteklosti in se znova in znova ponavljati, prav tako ne smejo biti prepogoste, saj tako poslušalci niso več pozorni nanje. Vodje, ki na sestankih prepogosto govorijo o dogodkih iz svojega lastnega življenja ali na letnih srečanjih vedno ponavljajo eno in isto zgodbo o ustanovitvi organizacije ali nekem (“davnem”) pomembnem dosežku organizacije, bodo pri svojih zaposlenih dosegli ravno nasprotni učinek. Ravno tako bodo vodje, ki ne bodo znale pripisati pomena izmenjavi anekdot in zgodb med sodelavci ter spodbujale komunikacije, ki prinaša nove ideje in ohranja ter gradi vizijo organizacije in povezuje zaposlene, bistveno na slabšem, kot vodje, ki lahko prepoznajo korist v uporabi prigodnic na delovnem mestu.

Čeprav se nam zdi stvaritev zgodb enostavna, uporaba dobre zgodbe s privlačno vsebino, ki bi poslušalcem omogočila poistovetenje ter pri njih vzbudila pomembne mehanizme motivacije, želje po povezovanju in napredku ter porajanje idej, ni tako preprosta, kot bi si želeli. Nekateri so rojeni pripovedovalci, drugi pa se lahko te “umetnosti” naučijo, potrebno je le dovolj motivacije in vaje. Zamislite si, zakaj želite povedati prigodnico, kakšen je vaš cilj? Povejte jo jasno in razumljivo, če se da, uporabite še kakšen drug način podajanja informacij (npr. narišite pomembne elemente na vidno mesto) in opazujte, kako je prigodnica sprejeta, saj vedno obstaja prostor za izboljšave.

Ste pripravljeni? Torej, kakšna je vaša zgodba?

Več o različnih uporabah prigodnic v organizacijah in marketingu si lahko pogledate tukaj:

  • Leadership storytelling
  • The Magical Science of Storytelling

Viri:

Boštjančič, E. (2015). Uporaba prigodnic pri prenosu organizacijskih znanj in izkušenj. V Boštjančič, E., Potočnik, A. in Šavrič, K. (ur.), Organizacijska psihologija danes in jutri (str. 185 – 194). Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Opis avtorice bloga: Sem študentka psihologije, ki še išče svoje poslanstvo. Zanima me delo v interdisciplinarnih timih z raznolikimi nalogami, posebno preventiva, svetovanje in podpora na področju duševnega zdravja splošne ter specifične klinične populacije.