Blog

Medaljo za (pre)zaposlenost, prosim.

Piše: Sandra Modic;  Infografika: Andreja Petrovčič

Postavljanje meje med delom in zasebnim življenjem

Po dolgem času sem med tednom v miru pojedla zajtrk in imela nato še skoraj celih deset minut, preden sem ponovno do večera odkorakala skozi vhodna vrata. To je bil zame v zadnjem času dosežek, saj je vsakodnevna slika nekoliko bolj kaotična. Medtem ko si v usta tlačim še zadnje koščke zajtrka, nase vlečem še zadnji kos oblačila in sem z eno nogo že skozi vrata, poleg razmišljam, kaj na seznamu stvari ki jih bom v tistem dnevu potrebovala, sem po vsej verjetnosti pozabila. Negotova sem do trenutka, ko pridem na avtobus, ko me zaradi izredno hitre hoje in natrpanosti avtobusa začne oblivati vročina in se prepričujem, da imam vsaj do centra čas, da si uredim misli in se kolikor toliko psihično pripravim na nov dan – po večini neuspešno. Ko se mi je to prvič zgodilo, sem si obljubila, da takega stresa ne potrebujem in da bom naslednji dan vstala prej,…

Z začetkom študijskega leta sem bila navdušena, da sem se po dolgem odločanju vpisala na magisterij, predvsem pa so me navduševale različne možnosti, ki mi jih je ta odločitev prinašala. Sodelovanje pri delovnih skupinah v društvu, pri projektih, dodatna izobraževanja itd. Skupinski sestanki so postali moja najljubša stvar na urniku; pogovori z zagnanimi, kreativnimi in iskrivimi ljudi, ki jih zanimajo ideje in spremembe. Magična energija, ko se ustvarja nekaj novega, ko čutiš, da nastaja nekaj dobrega…

A večjo količino dela je potrebno opraviti doma, po tem ko opraviš obveznosti za faks, ki jih včasih predstavlja nepregledna množica seminarjev, sprotnih poročil za vaje, branj, kratkih testov in vsega ostalega. Temu dodamo še poskus rednega obiskovanja predavanj in študentsko delo, ki je energetski ter časovni zalogaj. Tako imamo zmagovito kombinacijo, da se (delovni) dan razteza nekje med sedmo zjutraj in enajsto zvečer, občasno pa tudi tja do druge ali tretje zjutraj. Morda z vmesnim odmorom za kosilo, kamor poskusiš vriniti druženje s prijatelji, saj bi drugače tudi to splavalo po vodi.

Študijsko leto sem začela z idejo, za katero nisem prepričana na katerem vogalu sem jo pobrala, in sicer da je koncept prostega časa preživet in da je na nek način ves čas, ki nam je na voljo, prosti čas. Torej je na nas, da si ga porazdelimo po naših potrebah in željah. Danes sem mnenja, da se je potrebno take ideje lotevati s previdnostjo, v tistem trenutku pa sem jo pograbila z obema rokama, saj sem na njej videla nekaj osvobajajočega.

Realnost pa je pokazala drugačno sliko: vedno daljši dnevi in delo pozno v noč, posledično neprespanost in mučno vstajanje zjutraj, vseprisoten občutek utrujenosti in pomanjkanje energije, konstanten stres, hitenje, neprisotnost in pomanjkanje koncentracije, neurejena prehrana in minimalno gibanje, saj stol in računalnik predstavljata vsakodnevno realnost. Fraza nimam časa je postala moja mantra in na vprašanje, kako si?, sem odgovarjala z “utrujeno”, “zaposleno” oz. s katero koli drugo obrabljeno fazo.

Pa vendar, ko sem se ozrla naokoli, sem opazila zelo podoben vzorec tudi pri drugih študentih. Pogovori kaj hitro postanejo primerjanja, če ne celo tekmovanja, kdo ima več na krožniku, kdo je bolj utrujen in kdo si zasluži več usmiljenja, ker hodi po robu svoje zmogljivosti. Po nekaj prevetritve pa zamah z roko, ah saj bo že, medtem ko že hitimo po stari poti naprej. In vzorec ni opazen le pri študentskih sotrpinih. Zgodbo v malo drugačni obliki opažam tudi v svoji družini in okolici. Pojavlja se kopica privatnikov, ki se jim domnevno cedi med in mleko a ne vedo, kdaj so nazadnje imeli dopust, delovni dan imajo nekje od pete, mogoče šeste zjutraj pa do osmih zvečer. Potem pridejo na vrsto še pogodbe, maili in ostalo. Tisti, ki so zaposleni v podjetjih imajo srečo, saj se delavnik uradno zaključi ob petih. Ah, ampak ne pozabimo na vse tiste klice in maile zvečer in čez vikend; na šefa ki nalaga še dodatne obveznosti.

In tako sem enkrat sredi februarja sedela pri večerji, brez apetita in še manj z željo po druženju, saj je bilo vse kar sem si želela po prepolnem tednu (verjetno pa raje mesecu), tišina in mir. In me je spreletelo… Zakaj in za koga je vsa ta dirka?! Kdaj, predvsem pa kdo me je prepričal, da je tak tempo običajen. Pa ne samo da je običajen, ampak da je to nekaj, kar bi si morala želeti in nekaj k čemur naj bi stremela?

Kako to, da svojo zaposlenost in utrujenost ne vidimo kot znak, da je potrebno nekaj spremeniti, če ne želimo izgorelosti, kapi ali pa osamljenosti, temveč sta to postali znački časti, ki ju s ponosom nosimo in razkazujemo?

Naredim samo še to in to in potem se usedem ter si vzamem čas zase, za prijatelje, za družino, za tečaj fotografije ali pa pisanja, za sprehod in izlet na morje,…

V prvi vrsti bi se morali naučiti poskrbeti zase. Najprej s čisto bazičnimi stvarmi kot so urejeno spanje, prehrana in gibanje. Si vzeti čas za stvari in ljudi, ki nas veselijo. Si postaviti prioritete in organizirati čas. Seveda ne gre čez noč, a postopoma, korak za korakom, si lahko kreiramo zadovoljujoč vsakdan.

Ker, če si sami ne postavimo meje, se nam prav mogoče lahko zgodi, da si izkopljemo lasten grob.


Sandra Modic je študentka magistrskega študija psihologije, ki jo veseli izvajanje treningov mehkih veščin in raznoraznih delavnic, predvsem na temo komunikacije, javnega nastopanja in skupinske dinamike. Želi si pomagati ljudem pri izboljševanju kvalitete njihovega življenja, kar udejstvuje tudi skozi delo turistične vodnice. Uživa v potovanjih, bordanju, pisanju in fotografiranju, predvsem pa v druženju ob dobri hrani.