Avtorica: Sara Pavlović
Nasilje vseh vrst in v vseh kontekstih je danes še vedno zelo prisotno. S to tematiko se v veliki meri ukvarja Društvo za nenasilno komunikacijo, ki je nevladna, neprofitna, humanitarna organizacija, ki se primarno ukvarja s preprečevanjem nasilja in širjenjem principov nenasilne komunikacije. Njihove glavne naloge so zmanjševanje tolerance do nasilja v družbi in pomagati tako osebam, ki doživljajo nasilje, kot tudi osebam, ki nasilje povzročajo.
V zadnjem času so v medijskem prostoru veliko prahu dvignile afere spolnega nadlegovanja in nasilja v fakultetnem prostoru. Kako pa je s spolnim nadlegovanjem in nasiljem na delovnem mestu? O tem sem se pogovarjala z mag. Tjašo Hrovat, ki je že dolga leta svetovalka na področju nasilja, zaposlena na Društvu za nenasilno komunikacijo.
Naj najprej začneva s kratko razlago dveh pojmov, ki bodo pogosto uporabljeni. Kakšna je razlika med spolnim nasiljem in spolnim nadlegovanjem?
Na Društvu za nenasilno komunikacijo najpogosteje za vse oblike neželenih vedenj spolne narave uporabljamo izraz spolno nasilje, saj vse oblike spolnega nadlegovanja razumemo kot eno izmed oblik spolnega nasilja.
V javnem diskurzu se uporablja izraz nadlegovanje za milejše oblike spolnega nasilja (npr. neprimerne opazke, dotiki …), spolno nasilje pa za hujše oblike, kot so posilstvo in drugi napadi ali poskusi napadov spolne narave.
Kako pa je s spolnim nasiljem in spolnim nadlegovanjem v zakonodaji?
V zakonodaji najdemo oba izraza, tako spolno nasilje kot spolno nadlegovanje. Kazenski zakonik določa kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost in kot taka kazniva dejanja opredeli posilstvo, spolno nasilje ter nekatera druga dejanja, na primer kršitev spolne nedotakljivost z zlorabo položaja.
Po drugi strani Zakon o delovnih razmerjih opredeljuje trpinčenje, spolno nadlegovanje in nadlegovanje na delovnem mestu, pri čemer spolno nadlegovanje v 6.a členu opredeli kot »kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja.”
Nadlegovanje in spolno nadlegovanje definira tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ki v 8. členu določa, da je spolno nadlegovanje »kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja.«
Kako pomembno je, da se v kolektivu komunicira o spolnem nasilju in spolnem nadlegovanju? Kako ustrezno nasloviti ti dve tematiki?
Pogovarjanje o spolnem nasilju in nadlegovanju je izrednega pomena, če je seveda pospremljeno z ustreznimi sporočili. To so sporočila o tem, da se v kolektivu spolno nasilje ne tolerira, minimalizira ali pometa pod preprogo, temveč se ustavlja in sankcionira, žrtve pa dobijo ustrezno zaščito in pomoč. Če so takšna sporočila podana jasno in dovolj pogosto ter tudi zapisana v obliki pravilnika ali kodeksa, bo veliko manj možnosti, da bo do nasilja sploh prišlo, žrtve pa bodo vedele, da se lahko zanesejo na to, da bodo zaščitene.
Ni dovolj, da se o spolnem nasilju pogovarjamo le takrat, ko neka žrtev spregovori. Tema (ne)nasilja se lahko naslavlja ob različnih priložnostih in ob najrazličnejših drugih temah. Vsi v kolektivu naj ves čas vedo, kakšna ravnanja so sprejemljiva in kakšna ne ter kako ravnati, če doživijo ali opazijo nasilje. V prostorih našega društva imamo na dobro opaznem mestu tudi vizualni znak, podoben prometnim znakom, ki prepoveduje spolno nasilje.
Kako pa reagirati ob prisotnosti nadlegovanja ali nasilja oz. na koga se mora obrniti nekdo, ki doživlja spolno nadlegovanje ali spolno nasilje na delovnem mestu? Je to nekdo znotraj organizacije, nekdo zunanji?
Obstaja več možnosti, ki so odvisne od tega, kaj oseba, ki doživlja nasilje, vidi kot najkoristnejši način reševanja svoje situacije in tudi od tega, kakšni pravilniki in protokoli so vzpostavljeni v posamični organizaciji. Zakon o delovnih razmerjih v 47. členu določa, da mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu in da mora o sprejetih ukrepih delavce pisno obvestiti. Mnogi delodajalci_ke so tako sprejeli interne pravilnike o varstvu delavcev, ki določajo, na koga se lahko delavci_ke obrnejo. Dobro je, če ima organizacija določene zaupne osebe, ki so ustrezno usposobljene in na katere se lahko oseba, ki doživlja spolno nasilje, obrne.
Žrtev nasilja lahko sledi pravilnikom organizacije za primere nadlegovanja, ni pa to nujno in tudi ne vedno najbolj ustrezno, saj so pravilniki, kot smo lahko videli na primeru fakultet, pogosto zastareli ali pa jih sploh ni. Pravilnik lahko na primer določa, naj se oseba, ki doživlja nadlegovanje, najprej poskuša pogovoriti z osebo, ki nadleguje. To seveda ni le povsem neustrezno, temveč lahko žrtev celo še bolj ogrozi. Kakršnakoli oblika mediacije med osebo, ki nasilje doživlja in osebo, ki ga povzroča, je škodljiva.
Smiselno je, da se oseba, ki na delovnem mestu doživlja nasilje, obrne na vodstvo organizacije, saj je vodstvo tisto, ki je dolžno poskrbeti za varno delovno okolje, kamor sodi tudi odsotnost nadlegovanja in nasilja. Najbolje je, da to stori pisno, saj bo to olajšalo nadaljne postopke. Kadar pa gre za nadlegovanje s strani vodstvenega kadra, in tudi sicer, če se žrtev tako odloči, se lahko že takoj obrne na zunanje institucije, bodisi na policijo oziroma tožilstvo, kjer lahko poda prijavo nasilja, ali na samostojne državne organe, kot je Zagovornik načela enakosti, ki deluje po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo.
Žrtve spolnega nasilja se lahko po pomoč obrnejo tudi na nevladne organizacije, na primer na Društvo za nenasilno komunikacijo ali druge.
Kdo je po vašem mnenju tisti, ki mora urediti pravilnike ali kodekse – podjetje samo ali država?
Kodeksi in pravilniki so stvar delovnih organizacij ali stanovskih združenj, mnogi pa so tudi stvar države. Tako imamo na primer kodeks odvetniške etike, kodeks zdravniške etike, kodeks etičnih načel v socialnem varstvu in podobne. Država mora poskrbeti za pravilnike, ki jih določa zakonodaja, tak je na primer Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, izdan na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini in številni drugi. Delodajalci pa bi morali poskrbeti za sprejem ukrepov za zaščito delavcev in delavk pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. K temu jih, kot že rečeno, zavezuje Zakon o delovnih razmerjih v 47. členu.
Medtem ko se dejanja, ki so kazniva glede na našo zakonodajo, lahko preganjajo in sankcionirajo ne glede na to, ali ima organizacija svoj pravilnik ali ne, je pravilnik za zaščito pred spolnim nasiljem oziroma nadlegovanjem potreben, da lahko delodajaci in delodajalke lažje in hitreje ukrepajo ter za vse tiste primere, ki jih zakonodaja ne pokriva. Ne le zato, da vsi vedo, kaj pričakovati in kako postopati, ampak tudi zaradi ustvarjanja splošne klime ničelne tolerance do nasilja.
Vendarle pa je potrebno vedno znova poudariti, da so pravilniki, zakoni in ostali regulativni elementi pomembni, a da vseh težav ne bodo rešili. Potrebno je nenehno ozaveščanje, informiranje in ustvarjanje klime, kjer bo spolno nasilje ne le preprečevano, temveč tudi dosledno opaženo, poimenovano in ustavljeno. Pri tem pa lahko sodeluje čisto vsak izmed nas, tako, da nasilja ne povzroča, ga ne spodbuja in svojega pogleda ne odvrača stran, ko ga opazi.
O avtorici:
Sem Sara Pavlović, študentka magistrskega študija psihologije, ki se v veliki meri ukvarja z delom in vsem, kar spada zraven. V življenju me vodi želja po raziskovanju in vedenju, zato dan velikokrat zaključim z branjem zanimivih knjig.
psihologijadela.com 