Etika / HRM / Konflikti / Odnosi z zaposlenimi / Psihologija dela / Ranljive skupine

Nasilje na delovnem mestu v Sloveniji: pregled strokovne znanstvene literature

V študijskem letu 2018/ 2019 so se študentke in študentje prvo in drugo stopenjskega študijskega programa Psihologija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani poglobili v temo nasilja na delovnem mestu. Študentki tretjega letnika Nina Ćuruvija in Martina Kreča sta v sklopu seminarja pri predmetu Psihologija dela pregledali dostopne znanstvene literature o raziskavah nasilja na delovnem mestu, ki so bile opravljene v Sloveniji. Pregled del je nastal pred izidom knjige Obrazi nasilja na delovnem mestu (urednici: E. Boštjančič in A. Reberc), ki je izšla letos pomladi: https://knjigarna.ff.uni-lj.si/si/izdelek/1881/obrazi-nasilja-na-delovnem-mestu/. Čeprav je poletje čas bolj sproščujočih tem, pa je tudi čas razmisleka, kaj bomo počeli v prihodnje. Kot boste lahko prebrali v prispevku, imata znanost in praksa še veliko dela na temo nasilja in drugih medosebnih oblik negativnega vedenja v Sloveniji.


POJAVNOST NASILJA V SLOVENIJI

Verjetno se vsak izmed nas spomni situacije na delovnem mestu, v kateri je bil žrtev nasilja ali pa je opazil nasilje nad drugimi zaposlenimi. Nasilje na delovnem mestu se pojavlja v različnih oblikah, ki so lahko bolj ali manj očitne. Na splošno pa ga opredeljujemo kot negativno obliko vedenja ali dejanja v odnosu med dvema ali več osebami v delovnem okolju. Zanj je značilna agresivnost in to, da se ponavlja ali pa se dogodi povsem nepričakovano (Di Martino, Hoel in Cooper, 2003)​. Psihološka stroka do ne dolgo nazaj ni posvečala pozornosti preučevanju nasilja na delovnem mestu, zlasti je bila ta tematika zapostavljena v Sloveniji, kljub temu, da je nasilje pri nas, glede na druge države članice Evropske unije, precej razširjeno. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (Milczarek, 2010)​ navaja, da je Slovenija ena izmed držav z najnižjim tveganjem za fizično nasilje na delovnem mestu, po drugi strani pa je nad evropskim povprečjem za mobing in nadlegovanje​. Tako kot v drugih državah EU so opazne razlike med spoloma, in sicer so ženske pogosteje žrtve spolnega nadlegovanja kot moški. Žrtve nasilja doživljajo posledice na različnih področjih delovanja, na primer na področju fizičnega zdravja ter doživljanja občutkov nemoči, besa in anksioznosti. Poleg tega so večkrat raje prostovoljno brezposelne kot pa da bi tvegale ponovno viktimizacijo. Žrtve so tudi velikokrat socialno izolirane ter brez socialne opore, tako na delovnem mestu kot v zasebnem življenju (Leymann, 1990; v Babnik, Štemberger Kolnik in Kopač, 2012). Preučevanje nasilja na delovnem mestu je torej pomembno, saj nasilje negativno vpliva na različne aspekte posameznikovega življenja. V nadaljevanju sva se osredotočili na pregled raziskav o nasilju na delovnem mestu, narejenih v Sloveniji in za Slovenijo, ter na oblikovanje splošnih zaključkov in ugotovitev.

 

IZSLEDKI RAZISKAV, OPRAVLJENIH V SLOVENIJI

Prevalenca

Večina slovenskih avtorjev se osredotoča na preučevanje nasilja nad medicinskimi sestrami in drugimi zaposlenimi v zdravstvenem sektorju. Različni avtorji poročajo o različnih odstotkih pojavnosti nasilja, kar je odvisno tudi od uporabljenih merskih pripomočkov in časovnega obdobja preučevanja, vendar je ta številka po navadi precej visoka. V domovih starejših občanov se zdravstveni delavci najpogosteje srečujejo z nasiljem s strani pacientov, in sicer 72 % zaposlenih poroča o verbalnem, 64 % o fizičnem in 35 % o spolnem nasilju. Pogostost nasilja s strani sodelavcev in nadrejenih pa je veliko manjša, pri tem izstopa verbalno nasilje, o katerem poroča 14 % zaposlenih (Gabrovec in Eržen, 2016). Gabrovec (2015) za zaposlene v reševalnih službah poroča o podobnih rezultatih, s tem da je odstotek verbalnega nasilja s strani pacientov za 6 % višji, odstotek fizičnega in spolnega nasilja pa nekoliko nižji. Podobno so ugotovile tudi avtorice K. Babnik, T. Štemberger Kolnik in N. Kopač (2012), in sicer 78 % medicinskih sester poroča o tem, da je zaznalo nasilje na delovnem mestu, kar 60 % pa jih je bilo v vlogi žrtve nasilja. Najpogosteje je zaznano psihično nasilje (76 %), najredkeje pa spolno nasilje (26 %).

Izvajalci

Izvajalci nasilja nad zaposlenimi v zdravstvenem sektorju so najpogosteje pacienti, ki zaposlene pogosto besedno napadajo in ponižujejo (Babnik idr., 2012), še posebej v socialno-varstvenih zavodih ter urgentni dejavnosti pa so pacienti tudi fizično agresivni (Nemec in Čuček-Trifkovič, 2017). Medicinskim sestram največji stres predstavlja nasilje s strani sodelavcev, in sicer v obliki širjenja govoric in obrekovanja, saj to zaznavajo kot napad na njihovo identiteto in ne le kot kritiko njihovega opravljanja dela. Lobnikar (2015) je na primeru policijske organizacije ugotovil, da je tudi za policiste najbolj značilna oblika nasilja na delovnem mestu obrekovanje, širjenje govoric in zadrževanje z delom povezanih informacij. Poleg pacientov in sodelavcev pa se v vlogi izvajalcev nasilja nad zdravstvenimi delavci pojavljajo tudi zdravniki in zdravnice, svojci pacientov ter drugi zdravstveni delavci (Babnik idr., 2012).

Dejavniki tveganja

Glede dejavnikov tveganja nekateri avtorji (Babnik idr., 2012; Kvas in Seljak, 2014) ugotavljajo, da so nasilju bolj izpostavljene mlajše in višje izobražene medicinske sestre, razlog za to pa naj bi bila negativna stališča nižje izobraženih medicinskih sester do njih. Po drugi strani pa Bojić, Bole in Bregar (2016) poročajo o tem, da so v psihiatrični in nujni medicinski pomoči nasilju bolj izpostavljeni zaposleni v psihiatrični in nujni medicinski pomoči z nižjo izobrazbo ter tisti, ki delajo v izmenah. Glede tega, ali je spol dejavnik tveganja ali ne, pa ugotovitve niso enoznačne.

hand-4117730_960_720

KAJ NAM ŠE POVEDO RAZISKAVE, OPRAVLJENE V SLOVENIJI?

Med pregledom slovenskih raziskav sva opazili, da so si med seboj v določenih pogledih precej podobne. Področje preučevanja nasilja na delovnem mestu je ozko, in sicer večina avtorjev v svoje raziskave vključuje vzorce zaposlenih v zdravstvu (npr. medicinske sestre, zdravniki). Po drugi strani pa je to razumljivo, saj je doživljanje psihičnega nasilja v zdravstvenem sektorju veliko pogostejše od povprečja poklicev v Sloveniji (Physical, 2010; v Babnik idr., 2012). V vzorcih navadno prevladuje ženski spol, kar je sicer značilno za kader, še posebno v zdravstveni negi, vendar razmerje med spoloma v vzorcih vseeno ne odraža razmerja v populaciji, kar postavlja pod vprašaj veljavnost ugotovitev. Opazili sva tudi, da so avtorji v različnih raziskavah razvijali nove vprašalnike, ki pa nimajo preverjenih psihometričnih lastnosti. Posledica uporabe različnih vprašalnikov je tudi oteženo primerjanje rezultatov in posploševanje ugotovitev različnih avtorjev.

 

OSREDOTOČENOST NA PRIHODNOST

Proučevanje nasilja na delovnem mestu v Sloveniji je bilo do nedavnega relativno zapostavljeno, kar potrjuje tudi dejstvo, da je večina objavljenih raziskav precej novih, in sicer je najstarejša raziskava iz leta 2012. V nadaljnjem preučevanju nasilja na delovnem mestu bi bilo koristno, da se avtorji bolj kot na pregledne članke osredotočajo na empirične raziskave, le-te pa naj vključujejo različna poklicna področja. Oblikovati bi bilo potrebno tudi enotno definicijo nasilja na delovnem mestu in njegovih oblik, pri tem pa bi bilo dobro poenotiti tudi časovno obdobje, v katerem avtorji preučujejo prevalenco nasilja. To bi ponovno olajšalo primerjavo in posploševanje ugotovitev.

 

Na podlagi podatkov o prevalenci nasilja na delovnem mestu v Sloveniji je nujno izobraževanje zaposlenih in vodilnih o nasilju, da ga bodo le-ti lažje prepoznali in ustrezno ukrepali. Predvsem je potrebno delovati preventivno in uriti zaposlene v tehnikah preprečevanja nasilja. Zaposleni so na primer izpostavili, da si želijo treningov spretnosti komuniciranja in reševanja konfliktov (Kvas in Seljak, 2014), izrazili pa so tudi željo po pisnih smernicah ukrepanja v primeru soočenosti z nasiljem (Gabrovec, 2015). Kadar pa do nasilja vseeno pride, je potrebno omogočiti učinkovite, enostavne in jasne postopke prijave nasilja, saj v primeru neustreznih postopkov žrtve nasilja pogosto sploh ne poročajo o svoji stiski. Zmanjševati je potrebno tudi strah, da bodo žrtve v primeru prijave kaznovane, kar lahko dosežemo s tem, da nasilja ne obravnavamo kot tabu temo.

 


O avtoricah:

nina.jpg

 

Nina Ćuruvija: Sem študentka 3. letnika dodiplomskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Znotraj psihologije me najbolj zanima kognitivno področje skupaj z nevroznanostjo in kadrovska psihologija. V prostem času se rada sprehajam v naravi.

martina.jpg

 

Martina Kreča: Sem študentka 3. letnika dodiplomskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Veseli me delo z ljudmi, zato se tudi ukvarjam s prostovoljstvom, sicer pa v prostem času rada berem, sprehajam svoja psa in gledam serije.

 


Uporabljena literatura:

Babnik, K., Štemberger Kolnik, T. in Kopač, N. (2012). Predstavitev rezultatov dela raziskave “Nasilje nad medicinskimi sestrami na delovnem mestu”: oblike, pogostost in povzročitelji psihičnega nasilja. Obzornik zdravstvene nege, 46(2), 147–156.​

Bojić, M., Bole, U. in Bregar, B. (2016). Pogostost in značilnosti nasilja nad zdravstvenimi delavci na področju nujne medicinske pomoči in psihiatrije. Obzornik zdravstvene nege, 50(4), 308–315.​

Di Martino, V., Hoel, H. in Cooper, C. L. (2003). Preventing Violence and Harassment in the Workplace (Report). European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions.

Gabrovec, B. (2015). The prevalence of violence directed at paramedic services personnel. Obzornik zdravstvene nege, 49(4), 284–294.​

Gabrovec, B. in Eržen, I. (2016). Prevalence of violence towards nursing staff in slovenian nursing homes. Zdrav Var, 55(3), 212–217.​

Kvas, A. in Seljak, J. (2014). Unreported workplace violence in nursing. International Nursing Review, 61, 344–351. ​

Lobnikar, B. (2013) Soodvisnost viktimiziranosti in nasilja na delovnem mestu: primer policijske organizacije. V: G. Meško, B. Tičar in K. Eman (ur.), Jubilejni zbornik znanstvenih razprav (str. 275–307). Pridobljeno s https://www.fvv.um.si/knjigarna/eknjige/pdf/Jubilejni-zbornik-40-let.pdf

Milczarek, M. (2010). Workplace violence and harassment: a European picture. Luxembourg: Publications Office of the European Union. ​

Nemec, U. in Čuček-Trifkovič, K. (2017). Stress among employees in psychiatric nursing. Obzornik zdravstvene nege, 51(1), 9–23. ​