Blog / Delo-družina / Etika / HRM / Konflikti / Psihologija dela / Struktura, kultura, klima / Uspešnost in učinkovitost / Zdravje in dobro počutje

Bi svojega delodajalca okradli za 249 ur časa?

Piše: Urška Pavlin

»Mnogi delodajalci se sprašujejo, kakšno politiko bi uvedli na področju nadzora uporabe spleta na delovnem mestu. Bi vas motilo, če bi vaš zaposleni med delovnim časom občasno za sprostitev pogledal na svoj Facebook profil? Kaj pa plačevanje položnic, rezervacija dopusta ali odgovarjanje na zasebne e-maile med delovnim časom? Bi bila kaplja čez rob spletno nakupovanje ali igranje igric na službenem računalniku? Kje je meja, ki določa izkoriščanje možnosti dostopa do spleta na delovnem mestu v neslužbene namene?«

Nekaj klikov ali velik problem?

Uporaba spleta v zasebne namene postaja med poklici, pri katerih je računalnik nepogrešljiv »sodelavec«, vse bolj pogosta in hkrati problematična. Zaposleni naj bi v službenem času za aktivnosti na spletu, ki niso vezane na delovne naloge, preživeli vsaj eno uro na dan. Najpogosteje ta čas namenijo socialnim omrežjem, zasebni elektronski pošti, spletnemu nakupovanju, igranju igric ali svoji spletni banki.

V današnji družbi so tovrstne aktivnosti na spletu že tako vsakdanje, zakoreninjene in vpete v naša življenja, da se sprašujem, ali se morda niti ne zavedamo, kako velike in zaskrbljujoče posledice imajo na delovno produktivnost.

Zmanjšana produktivnost in posledično manjši dobiček so gotovo v ospredju problematike, vendar uporaba spleta hkrati ogroža organizacije tudi na drugih področjih. Iskanje vsebin, ki niso povezane z delovnimi nalogami na službenem računalniku, lahko ogroža varnost celotnega računalniškega omrežja organizacije, obremenjuje pretok informacij, ogrozi varnost osebnih podatkov in poveča možnosti za različne pravne zaplete.

Zdi se, da zaradi prežetosti življenja z internetom in normalizacije stalne dostopnosti informacij veliko ljudi ne zaznava globine problematike. Pet minut Facebooka in nekaj privatnih e-mailov pa res ne more narediti velike škode, kajne? Menim, da presenetljiv odgovor podaja primerjava, ki me je pritegnila, saj vzbudi razmišljanje in problematiko osvetli iz etičnega vidika. Če iz delovnega mesta odnesemo domov nekaj svinčnikov, zvezkov, papirja ipd., bomo organizaciji ukradli pisarniški material, ki ga je plačala. Če bomo na delovnem mestu eno uro na dan porabili za ukvarjanje z osebnimi zadevami na spletu, pa bomo organizaciji ukradli čas, za katerega nas plačuje.

Če bomo torej v letu 2019 vsak delovni dan 1 uro brskali po spletu v zasebne namene, bomo svojega delodajalca okradli za 249 ur našega dela. Mislim, da ta številka zgovorno in nazorno prikaže, da zasebna uporaba spleta na delovnem mestu ni ravno zanemarljiv problem.

hacking-2903156_960_720

Uporaba spleta na delovnem mestu ima lahko tudi pozitivne učinke

Pa vendar naj bi imela uporaba spleta na delovnem mestu v zasebne namene tudi pozitivne učinke. Preusmerjanje na aktivnosti, ki niso povezane z delom, lahko zaposlenim prinese olajšanje v primeru stresnih situacij, slabega počutja ali dolgčasa. Nekateri trdijo, da jim brskanje po spletu vzbudi kreativnost in poveča splošno dobro počutje. Posledično so zaposleni, ki več časa preživijo na spletu, bolj zadovoljni in v času, ki ga namenijo delu, tudi bolj produktivni. Če med delom razrešijo kakšno zasebno težavo, se lažje sprostijo. Zanimivo je tudi razmišljanje, ki se naslanja na kompenzacijo: jaz zvečer odgovorim na nekaj službenih e-mailov, zdaj pa bom v službi plačal nekaj položnic. Pravično, mar ne?

Zloraba tehnologije_infografika_Jotić.PNG

Infografika o pasteh in zlorabi tehnologije na delovnem mestu.

Preproste rešitve ni

Čeprav zveni dokaj nejasno ali celo paradoksno, je lahko uporaba spleta v zasebne namene torej hkrati škodljiva in koristna za organizacijo. Menim, da je bistvo v samokontroli in odgovornosti zaposlenih ter hkrati v nekem smiselnem ravnovesju. Pa vendar se mi zdi zelo težko vprašanje, kje je to ravnovesje, kje je torej meja? Naj zaposlenemu odmerimo število minut za brskanje po spletu? Ali organizacija s tem pljuva sebi v skledo? Saj je vendar naloga delavca, da v svojem delovnem času opravlja svoje delovne naloge, sproščanje pa spada v prosti čas. Če je vzrok za nagnjenost k brskanju po spletu v službenem času dolgčas, je morda problem, da zaposlenemu ne ustreza organizacija ali vsebina njegovega dela. Kakšen bo vpliv nadzora in omejitev na občutke avtonomnosti zaposlenih? Vse te in še številne druge dileme nakazujejo na kompleksnost in potrebo po oblikovanju pristopov in načinov reševanja te problematike v organizacijah.

Organizacije se med seboj gotovo zelo razlikujejo v spopadanju in obvladovanju uporabe spleta zaposlenih v neslužbene namene. Sama si najlažje predstavljam, da lahko oblike nadzora in pravil razvrstimo na kontinuum med popolno prepovedjo in popolno svobodo, ki je zelo širok, meje pa nejasne in težko določljive. Menim, da ne obstaja enoznačno navodilo ali pravilo, temveč da bi morale organizacije svojo politiko omejitev in nadzora na tem področju prilagoditi svojim vrednotam, ciljem, naravnanosti in značilnostim populacije zaposlenih ter, skladno s temi, mejo premikati po omenjenem kontinuumu. Pri tem ne smemo pozabiti na odprtost do dialoga, novih spoznanj in kompromisov ter veliko mero zdravega razuma. V nekem novem podjetju s pretežno mladimi zaposlenimi bodo omejitve verjetno precej drugačne kot v tradicionalnem družinskem podjetju z več starejšimi zaposlenimi. Prav tako pri podjetju Google na uporabo spleta v zasebne namene gotovo gledajo drugače kot v naši javni upravi, kar je jasen odraz različnosti in potrebe po fleksibilnosti.

Zdi se, da obstaja vse tanjša in hkrati težko določljiva meja med koristnostjo in uporabnostjo ter izkoriščanjem in škodljivostjo dostopa do interneta na delovnem mestu. Očitno je, da v obdobju četrte industrijske revolucije številne meje na delovnem mestu postajajo vse bolj zabrisane, pravila in zahteve se spreminjajo, pojavlja se potreba po vse večji prilagodljivosti, spremembah in novostih.

Potrebujemo varnost in zanesljivost, a se hkrati poskušamo modernizirati in stremeti k napredku. Kje bomo torej potegnili mejo?

 

urška

Urška Pavlin je študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zanimata jo predvsem področje psihologije dela in klinične psihologije. Navdušuje jo prepletenost psihologije z vsakdanjim življenjem, zato vedno poskuša širiti in poudarjati pomen in koristnost psihologije, tako na področju vključevanja psiholoških znanj v organizacije, kot tudi na področju duševnega zdravja. Svojo pozornost usmerja tudi na področje odnosov med človekom in živalmi, predvsem psi, kjer jo najbolj zanimajo pozitivni vplivi, ki jih ima prisotnost živali na človeka v delovnem okolju, v šoli ali vrtcu, v rehabilitaciji ali v primeru spopadanja z duševnimi motnjami.