Avtorici: Judita Corn in Nina Stanojević
Posamezniki, ki imajo stigmatizirajoče bolezni ali duševne motnje, na primer depresijo ali anksioznost, v pomembno večji meri uporabljajo splet za iskanje informacij glede zdravja ter, da v pomembno večji meri komunicirajo s strokovnjaki preko spleta kot posamezniki, ki imajo bolezni ali motnje, ki niso stigmatizirajoče. Splet je tako lahko pomembno orodje za edukacijo in komunikacijo s posamezniki, ki se soočajo z motnjami, ki so stigmatizirane (Berger, Wagner in Baker, 2005).
V zadnjih letih so različne študije pokazale prednosti in slabosti iskanja informacij o zdravju preko interneta.
Pozitivne strani iskanja zdravstvenih informacij na spletu
Z vedno večjo uporabo interneta za iskanje zdravstvenih informacij se je fokus medicine, ki je bil v preteklosti zgolj na zdravljenju bolezni, premaknil tudi na področje preventive in spodbujanja posameznika in družbe, ki skrbi za svoje zdravje. Slednje prav tako označuje premik posameznika iz pasivne vloge bolnika, k bolj aktivni in odgovorni vlogi v skrbi za svoje zdravje.
Poleg tega zdravniki zaznavajo, da brskanje za informacijami na spletu pozitivno vpliva tudi na vse večjo ozaveščenost družbe o različnih boleznih in pomembnosti izobraževanja o njih. Informacije na spletu so posamezniku na voljo kadarkoli, prav tako pa lahko natančneje preuči svoje simptome, saj zdravnik velikokrat nima dovolj časa za vsakega bolnika posebej. Poleg tega lahko posameznik na spletu najde mnenja več različnih strokovnjakov glede določene zdravstvene težave (Anderson, Rainey in Eysenbach, 2003).
Ostali pozitivni vidiki pa zajemajo še koristnost brskanja za informacijami za tiste bolnike s kroničnimi boleznimi, saj naj bi večja ozaveščenost o svojem stanju izboljševala bolnikove strategije spoprijemanja, spodbudila bolnikovo aktivno vlogo pri zdravljenju, kot tudi povečevala verjetnost uspešnosti nadaljnjega zdravljenja (Monteith, Glenn in Bauer, 2013). Aktivno prevzemanje odgovornosti za svoje zdravje je ena od vrednot današnje družbe, kjer naj bi bil vsak sam odgovoren za svoje zdravje, odraža pa se ravno v natančnem preučevanju virov, ki vsebujejo informacije glede simptomov ter opisujejo različne možne načine zdravljenja. Tako smo sami odgovorni tudi za svoje zdravljenje, saj moramo znati samostojno sprejemati odločitve vezane nanj (Bagarić in Jokić-Begić, 2019). Kot že omenjeno, bolniki lahko na spletu preberejo tudi več podrobnosti o svoji bolezni in se tako bolje seznanijo z resnostjo bolezni in pomembnostjo strokovne obravnave (Monteith, Glenn in Bauer, 2013).
Iskanje informacij na spletu, specifično glede duševnega zdravja, lahko klientu olajša govor o svojih težavah znotraj strokovne obravnave, kar pa lahko prispeva k zmanjševanju stigme (Berger, idr., 2005; v Monteith, Glenn in Bauer, 2013). Prav tako lahko informacije o simptomih različnih duševnih motenj koristijo tudi sorodnikom in bližnjim, saj tako lažje razumejo dogajanje pri posamezniku in so mu v oporo (Jorm, 2000; Mojtabai, idr., 2002; v Monteith, Glenn in Bauer, 2013).
Negativne strani iskanja zdravstvenih informacij na spletu
Problem, ki ga zdravniki zaznavajo pri povečevanju iskanja informacij o zdravstvenih težavah na spletu, je skrb, da marsikdo ne obišče zdravnika dovolj zgodaj, četudi so njegovi simptomi pravzaprav precej resni (Anderson, Rainey in Eysenbach, 2003). Podobno kot v medicinski stroki, kjer se na spletnih straneh z medicinskimi informacijami pojavljajo različni farmacevtski ponudniki z namenom promocije svojih izdelkov (Choi in Lee, 2007; v Monteith, Glenn in Bauer, 2013), je skrb vzbujajoče tudi opažanje, da mnogi, v našem primeru zasebni ponudniki psihoterapije, oglašujejo svoje storitve na različni spletnih straneh, po katerih ljudje velikokrat brskajo za informacijami in se pogosto pojavljajo najvišje med zadetki.
Glede na neurejenost psihoterapevtske stroke v Sloveniji se ljudje velikokrat ne znajdejo med vsemi ponudniki in težko ocenijo njihovo strokovnost in usposobljenost za nudenje psihoterapevtske pomoči. Poleg tega pa se na spletu pojavlja tudi mnogo t.i. psevdopsiholoških pristopov (npr. razne oblike magičnega zdravljenja, vedeževanje, numerologija) k obravnavi duševnih motenj, katerih izvajalci skušajo ljudi prepričati, da so usposobljeni za reševanje bolj ali manj težkih psiholoških stisk. Težave, ki se lahko pojavijo pri brskanju za zdravstvenimi informacijami na spletu, se tako nanašajo tudi na neučinkovitost posameznikov pri ocenitvi kredibilnosti najdenih informacij.
Avtorji (Fox in Rainie, 2002; Eysenbach in Köhler, 2002; v Monteith, Glenn in Bauer, 2013) so ugotovili, da uporabniki kredibilnost spletne strani ocenjujejo na podlagi vsebine in ne na podlagi kredibilnosti njenih avtorjev. Uporabniki se običajno odločijo tudi za branje spletne strani, ki se jim ponudi na prvi strani zadetkov (Cornwell, 2010; v Monteith, Glenn in Bauer, 2013), četrtina odraslih Američanov pa bere strani, kjer so opisane izkušnje drugih ljudi s podobnimi težavami, ki so jih imeli v zadnjem mesecu (Fox in Duggan, 2013; v Monteith, Glenn in Bauer, 2013). Informacije, ki jih posamezniki pridobijo na spletu, imajo običajno komplementarno vlogo informacijam, ki jih pridobi pri zdravniku, tretjina Američanov pa informacije na spletu uporabi za samodiagnosticiranje (Fox in Duggan, 2013; v Monteith, Glenn in Bauer, 2013). Verjetnost za samodiagnosticiranje in samozdravljenje se povečuje v primeru, da uporabnik nima zadostnega medicinskega znanja ter ne pozna medicinske terminologije (Semigran, Linder, Gidengil in Mehrotora, 2015; v Bagarić in Jokić-Begić, 2019).
Posamezniki, ki za namene iskanja zdravstvenih informacij težijo k pregledovanju spletnih strani, ki opisujejo redke in nevarne bolezni, manj pa jih zanimajo strani, na katerih so opisi bolj pogostih zdravstvenih problemov, pogosto zaradi tega doživljajo strah in skrb. Pojav, kjer posameznik zaradi doživljanja vznemirjenosti in anksioznosti ob razmišljanju o svojem zdravju, brska za zdravstvenimi informacijami na spletu, kar pa mu povzroča le še močnejše občutke vznemirjenosti in anksioznosti, imenujemo kiberhondrija (Starcevic in Berle, 2013; v Baragić in Jokić-Begić, 2019). Kiberhondrija je blizu zdravstveni anksioznosti (ali v patološki obliki hipohondriji), vendar pa se kiberhondrija pojavi samo pri tistih, ki že trpijo za zdravstveno anksioznostjo (Starcevic in Berle, 2013; v Baragić in Jokić-Begić, 2019).
O raziskavi
Na področju iskanja informacij o duševnem zdravju in vloge, ki jo ima v procesu zdravljenja, natančneje v psihoterapevtskem procesu v Sloveniji, še ni bilo narejenih raziskav. Raziskovanja razširjenosti uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij (v nadaljevanju IKT) pri osebah, ki imajo težave v duševnem zdravju, se je v svoji diplomski nalogi lotila K. Leskovar (2013), avtorici pa sta se odločili za izvedbo eksploratorne kvalitativne raziskave, v kateri sta preko intervjujev psihoterapevtov ugotavljali, kakšne so njihove delovne izkušnje in pogledi na to, kako iskanje informacij o duševnem zdravju s strani klientov vpliva na proces psihoterapije.
V raziskavi so sodelovale štiri psihoterapevtke in dva psihoterapevta, ki so po osnovni izobrazbi psihologi in imajo s psihoterapijo med šest in devetnajst let izkušenj. Pet od šestih udeležencev deluje v zasebni praksi. Z udeleženci sta avtorici izvedli strukturirane intervjuje, ki so bili sestavljeni iz osmih vprašanj, ki sta jih sestavili glede na njune interese in na podlagi pregleda razpoložljive literature.
Ugotovitve
V procesu iskanja literature avtorici nista našli nobenega podatka o tem, koliko ljudi v Sloveniji brska za zdravstvenimi informacijami na spletu (tako za informacijami medicinske narave kot tudi s področja duševnega zdravja). Udeleženci raziskave so poročali o tem, da tega v svoji praksi ne opažajo veliko, vsekakor pa je možno tudi, da klienti o tem ne poročajo iz različnih razlogov (npr. sram). So pa udeleženci poročali o tem, da so nekatere informacije, ki jih klienti poiščejo, zanje koristne, saj tako lahko dobijo boljši uvid v svoje stanje, lažje poiščejo pomoč, prav tako pa to pozitivno vpliva na proces opolnomočenja. Tako kot so ugotovili v raziskavi Andersona, Raineyja in Eysenbacha (2003), so tudi udeleženci te raziskave poročali o tem, da je brskanje za informacijami koristno tudi za to, ker prispeva k večanju družbene ozaveščenosti in zniževanju stigmatizacije težav v duševnem zdravju.
Poročanje udeležencev o tem, da so klienti po brskanju za informacijami pogosto zmedeni in prestrašeni, se povezuje z ugotovitvami Bagarić in Jokić-Begić (2019), ki sta v svoji pregledni raziskavi omenili ugotovitev avtorjev Starcevic in Berle (2013), da posamezniki pogosteje berejo spletne strani, ki vsebujejo opise hujših bolezni in motenj in manj tiste, ki opisujejo manj kompleksne težave. Zmeda pa se pogosto lahko pojavi zaradi velike količine informacij, ki so dostopne na spletu, prav tako pa tudi zaradi tega, ker laik težko oceni, katera spletna stran vsebuje verodostojne informacije. Pogosto jih namreč bolj privlači tista spletna stran, ki jih vizualno bolj pritegne in ki je preprostejša za uporabo (Sillence, idr., 2007; v Monteith, Glenn in Bauer, 2013). Zmedo pa poleg velike količine bolj ali manj zanesljivih informacij povečuje še pogosto nerealna predstava psihoterapije na spletu, ki pri posameznikih velikokrat ustvari nerealna pričakovanja glede njene oblike in poteka.
Psihoterapevti, ki so sodelovali v raziskavi, so poročali o podpornih vidikih iskanja informacij na spletu, ki se jih omenja tudi v znanstveni literaturi (Barak, Boniel-Nissim in Suler, 2008; van Uden-Kraan, Drossaert, Taal, Seydel in Van De Laar, 2009; van Uden-Kraan in sod., 2008; v Chung, 2013). Klienti naj bi bili zaradi iskanja informacij preko spleta bolj ozaveščeni in informirani, dodatne informacije pa iščejo tudi tekom psihoterapije, da dobijo boljši uvid in se s tem podprejo. Nekateri so dodali, da tekom psihoterapije, ki uspešno teče, klienti postajajo vedno bolj kritični do informacij na spletu in se nanje vedno manj zanašajo, saj razvijejo lasten način razumevanja svojih težav.
Glede povezovanja s klienti preko spleta na družbenih omrežjih so udeleženci zelo zadržani, sicer pa so redki imeli izkušnje, da bi se klienti sploh želeli povezati z njimi. Večina udeležencev osebnih profilov na družbenih omrežjih sploh nima, prav zaradi ohranjanja zasebnosti in izogibanja potencialnim prekoračitvam meja v psihoterapevtskem odnosu. Zavedajo se, da so zavezani k spoštovanju kodeksa poklicne etike.
Vabimo vas, da si preberete več o raziskavi v celotni seminarski nalogi:
LITERATURA
psihologijadela.com 