V tokratnem blog zapisu avtorica skozi svojo osebno izkušnjo razmišlja, kako pomembna je komunikacija med delodajalcem in kandidatom s posebnimi potrebami.

---

Avtorica: Maša Pupaher

Konec leta, novi izzivi

Bil je čas božično-novoletnih praznikov. Leto 2018 je šlo h koncu, jaz pa sem se spraševala, kaj bom počela še preostalih devet mesecev svojega »prostega« leta. Prostega pod narekovaji zato, ker sem kljub absolventskemu letu na dodiplomskem študiju obiskovala še izredni študij in se ukvarjala s kopico drugih projektov. Vemo, da je izredni študij povezan z višjimi stroški, saj šolnine ponavadi niso nizke. Vse je torej namigovalo na to, da si moram poiskati delo.

Ampak – kako si naj poiščem delo, ko pa na delovnem mestu potrebujem prilagoditve? Kako to sporočiti, skomunicirati? Naj to omenim že v življenjepisu?

Zakaj potrebujem prilagoditev delovnega mesta, v tem trenutku ni pomembno. Naj bo pomembno le, da je to moja realnost, s pomočjo katere vas želim popeljati skozi lastno izkušnjo iskanja dovolj učinkovite komunikacije glede potrebnih prilagoditev na delovnem mestu.

V kaj verjamemo?

Raziskovalci so naše odzive ob stiku z osebami z oviranostjo združili v več modelov. Eni od teh so:

• Medicinski model, pri katerem predpostavljamo, da vemo, kdaj oseba potrebuje pomoč in kakšno pomoč potrebuje.
• Religiozni model, pri katerem izhajamo iz prepričanja, da si je družina zagotovo »zaslužila« »takšnega« otroka in da Bog zagotovo ve, zakaj se je to zgodilo. Oviranost je posledica slabe karme, taki posamezniki pa potrebujejo usmiljenje.
• Socialni model, pri katerem posamezniki, izhajajoč iz tega modela, predpostavljajo, da je oviranost socialni konstrukt in da je družba tista, ki posamezniku z neko obliko oviranosti postavlja omejitve in ovire.

Kdaj torej (spre)govoriti o svojih potrebah zaradi oviranosti?

Delodajalec posameznemu življenjepisu posveti približno 30 sekund svojega časa. Ob zavedanju različnosti odzivov zaradi posameznikove oviranosti se pogosto pojavi vprašanje, ali to omeniti že v življenjepisu. Mnenja glede tega so deljena. Nekateri trdijo, da je do delodajalcev pošteno, da to izvedo že takoj, saj se lahko ob potencialnem razgovoru pripravijo na dodatna vprašanja, ali pa zaradi (arhitekturne ali kakršnekoli druge) nedostopnosti kandidata že takoj izločijo iz selekcijskega postopka. Spet drugi pa menijo, da informacija o oviranosti zaradi prisotnih predsodkov ali stereotipov zasenči vse ostale potenciale, ki jih kandidat premore in je iz selekcijskega postopka izločen po krivici.

Kako sem se te dileme lotila sama?

Napočil je dan D, oziroma dan povišanega srčnega utripa in kepe v želodcu. Svoje oviranosti v življenjepisu nisem omenila. Rekla sem si: »Moja odgovornost je, da skušam najti takšno delovno mesto, kjer bom naloge opravljala čim bolj samostojno. Vem, da na vsa vprašanja o tem, kakšne prilagoditve potrebujem ne bom imela odgovora, saj ne poznam načina dela organizacije. Vem pa, da sem se pripravljena učiti in skupaj z nadrejenimi iskati rešitve za nastale izzive«.

»Lahko poveš nekaj o sebi?«, je bilo prvo zastavljeno vprašanje. In sem. Povedala sem, kaj študiram. Opisovala sem, s čim se ukvarjam in v pripoved vpletla strategije, ki mi pomagajo pri prilagajanju okolja svojim potrebam. Izhajala sem iz svojih močnih področij in znotraj tega omenjala, kaj potrebujem in kako si to zagotovim.

Kakšna je pri zagotavljanju prilagojenega delovnega okolja dovolj dobra komunikacija?

Zakaj sploh govorim o dovolj dobri komunikaciji? Ko rečemo, da je nekaj dovolj dobro, upoštevamo, da lahko pride do napak. V vsaki komunikaciji prihaja do komunikacijskih šumov, saj smo vanjo vpleteni ljudje, ki izrečeno razumemo tudi drugače, kot je bilo mišljeno s strani druge osebe. Tudi v mojem primeru se temu nisem mogla izogniti. Prišlo je do situacij, ko sem želela opraviti naloge, ki jih zaradi svojih omejitev nisem zmogla, a sem se kljub temu želela izkazati. Nastopili so trenutki, ko sem bila obtožena zaradi napake, ker nekdo od sodelavcev ni mogel sprejeti, da sem bila sprejeta na to delovno mesto. Kljub temu pa je moja zgodba imela dober konec. Delala sem do zaključka projekta in leto kasneje dobila povabilo, da se vrnem.

Do dovolj dobre komunikacije (med kandidatom in delodajalcem) pride:

• Ko kandidat izhaja iz svojih potencialov in pozitivnih lastnosti, ob čemer se zaveda, da so težave neizogibne.
• Ko kandidat v povezavi z oviranostjo lahko razkrije samo informacije, ki prispevajo k potrebam prilagajanja delovnega okolja in niso namenjene zadovoljevanju delodajalčeve radovednosti.
• Ko delodajalec za razumevanje in zagotavljanje potreb potrebuje več informacij o naravi oviranosti, naj bo ta predstavljena brez strokovnih izrazov in skozi praktičen primer. Tak primer je lahko oseba s slabovidnostjo, ki pove, kakšno velikost črk zmore prebrati in kako bo večji računalniški zaslon prispeval k delovni učinkovitosti.

Ne glede na to, ali smo na strani kandidata z oviranostjo ali na strani delodajalca, nas naj ob medsebojnem stiku in ob iskanju dovolj dobre komunikacije vodi odprtost za izzive, ki nam ponuja dragoceno in  drugačno izkušnjo.