Prostovoljstvo v zdravstvu nekoč in danes – dobra praksa ali izkoriščanje sistema?

Photo by EVG Kowalievska on Pexels.com

Prostovoljstvo je velikokrat videno kot priložnost za pridobivanje novih izkušenj in znanja, možnost za pomoč drugim v stiski ter kriznih situacijah. Govorili pa smo tudi o negativnih plateh prostovoljstva, torej o problematiki etičnosti in izkoriščanja ljudi.


Avtorica: Alja Šuster

Za izvedbo intervjuja sem se odločila zato, ker sem kot prostovoljka opravljala prakso na UKC Ljubljana, kjer sem se srečala tudi s psihološko dejavnostjo. Področje prostovoljstva v zdravstvu se mi zdi zelo pomembna in hkrati ne dovolj jasno raziskana tematika. Študenti psihologije imajo za prostovoljstvo na tem področju dela manj možnosti, saj dosti časa in energije mentorjev zasedejo specializanti in pripravniki, kar pa je seveda logično, saj so plačani s strani države. Intervju sem izvedla z dr. Sanjo Šešok, klinično psihologinjo, zaposleno na Nevrološki kliniki, osebo polno znanj in izkušenj. Sanja je na Nevrološki kliniki zaposlena že vrsto let, kjer je tudi mentorica specializantom in specializantkam klinične psihologije. Izbrala sem jo, saj je odlična mentorica, svoje učence opremi z praktičnim znanjem in izkušnjami, ki so edinstvene za vsakega od nas. Predvsem jo odlikuje izkušenost, empatija in dobro strokovno ter aplikativno znanje. Bila je tudi asistentka na Oddelku za psihologijo, že leta nazaj.

INTERVJU S SPEC. KLIN. PSIH. DR. SANJO ŠEŠOK

Pozdravljeni, kako se pri vašem delu srečujete s prostovoljci? 

Zadnje čase se z njimi ne srečujem/o pogosto, saj  smo prostovoljstvo na kliničnem centru uvedli na drugačen način. Dolgo časa ga v današnji obliki sploh ni bilo. Sedaj pa je tako, da pridejo študenti (ustreznih smeri študija), v kolikor se za prostovoljstvo odločijo, direktno na oddelke na kliničnem centru. Organizacija na UKC deluje na način, da v kolikor si študent psihologije, prideš preko službe, ki skrbi za prostovoljstvo. Včasih smo imeli prostovoljstvo organizirano preko prostovoljnega pripravništva. Tega sedaj ni več. Razen, v kolikor vzamemo študenta na prostovoljstvo kot prakso, kar pa ni enako. 

Dolgo časa ni bilo prostovoljstva?

V naših študentskih letih je bilo možno opravljati prostovoljstvo, tudi pripravništvo smo delali prostovoljno. Delodajalci so to zelo izkoriščali. Zdravniki so se namreč na tak način »prodajali«. Prostovoljci so delali toliko in enako kot tisti, ki so tukaj dobivali plačo. Da se izkoriščanje ne bi ohranjalo, ker je bilo to do te mere sporno, so ukinili prostovoljno pripravništvo. Tudi jaz sem imela zaposlene pripravnice, ki so delale prostovoljno. Prav tako sem sama voluntirala, v devetdesetih letih, kar je bilo takrat pogosto. Do leta 2007 je bilo to še dovoljeno. Sedaj je prostovoljstvo znotraj UKC urejeno tako, da se srečuješ s pacienti, prihajaš popoldne. Spomnim se naše študentke psihologinje, ki je hodila na prostovoljstvo skupaj s študentko medicine, s katero sta se družili, nista počeli toliko strokovnih stvari, bolj to, da sta pomagali pacientom v smislu psihosocialne opore. 

Kakšno je vaše mnenje glede prostovoljcev študentov (v zdravstvu), da se odločijo za to?

Zdi se mi v redu, da prideš v sistem in si temu blizu. Da spoznaš ustroj klinike, kako deluje, kaj dela psiholog, zdravnik, kako poteka timsko delo, da vidiš sistemsko delo. Če pa prostovoljstvo ni dostopno, se mi zdi to manj pomembno. Tudi za zaposlene je dobro, da slišijo, kako stvari izgledajo in ti še iz druge strani študent pove, kako se počuti, kaj je tisto, kar manjka. Prideš v sistem, vidiš ga z obeh strani. Te prostovoljci imajo dosti stikov s pacienti, preko njihovih zaznav prav tako vidiš vidik, kako je biti obravnavan kot pacient. Pomemben je tudi motiv za prostovoljstvo. Včasih je treba paziti, zakaj so študenti motivirani za prostovoljstvo, kaj je zares v ozadju. 

“V časih, ko je pripravništvo opravljala naša generacija, je bilo vse prostovoljno. to so delodajalci zelo izkoriščali, na tak način so se “prodajali”.”

Zakaj je pomemben motiv? V kakšnem smislu?

Da ne pridejo prostovoljno opravljat delo zato, da bi prišli za svojo korist, da jim to odpira vrata. Motiv mora biti res zanimanje za delo na tem področju. Ni tako lahko dobiti prostovoljca, da bi prišel zaradi pacientov. Večkrat je tako, da študenti prihajajo zato, da imajo potem več potem več možnosti za lastno kariero, žal. Pri tem pa se mi ne zdi, da prostovoljstvo, ki ga nekdo v zdravstvu omogoči, služi pravemu namenu. 

Se vam zdi, da je prostovoljstvo v zdravstvu v Sloveniji dobro urejeno ali bi bilo smiselno kaj izboljšati?

Nimam informacij ter dovolj podatkov, zato je težko reči. Na internetu se vsak lahko pozanima za UKC, v kolikor tam želi opravljati prostovoljstvo. Mi se s tem na Nevrološki kliniki ne ukvarjamo, ne pomagamo urejati itd. Kako je glede delovanja same stroke v povezavi s to tematiko tudi ne vem, prav tako, ali Zbornica kliničnih psihologov to ureja. 

Ni tako lahko dobiti prostovoljca, da bi prišel zaradi pacientov. Večkrat je tako, da študenti prihajajo zato, da imajo potem več potem več možnosti za lastno kariero, žal. (Vir: Pixels.com)

Torej ste mnenja, da so prostovoljci (študentje) izkoriščeni? 

V preteklosti so zagotovo bili, tudi sama sem imela prostovoljne pripravnice, te so bile izkoriščene zaradi sistema, saj so eno leto zastonj delale. To je sistem lepo izkoristil. Prostovoljci pripravniki smo imeli tudi v času, ko smo sami voluntirali motiv, to nam je pomenilo odpreti si vrata za delo na zdravstvenem področju. Dobiti zaposlitev na področju zdravja. To je bil takrat edini način, da si do tega prišel. Ravno zaradi teh razlogov je tudi država uredila, da pripravnike plačuje ZZZS. Veliko bolj so bili izkoriščeni takrat kot zdaj, sedaj so tudi drugi časi. Nimam podatkov, koliko prostovoljcev je pri nas na UKC in če to sploh živi. Zdi se mi, da je sedaj res vsak bolj pazljiv, ko se gre za sprejemanje prostovoljcev. In posameznik sam, da ni izkoriščen ter nadrejeni, da ne izkorišča. 

Na katerih področjih psihološkega dela se vam zdi pomembno, da imamo v Sloveniji prostovoljce študente in na katerih manj? 

Dober primer so telefoni za psihološko pomoč, da se študent psihologije lahko nauči veščin psihološkega svetovanja. V svojih študentskih letih sem to počela tudi  jaz. Zdi se mi zelo dobro, ker je tega na voljo kar dosti. Vsi ti telefoni, ki delujejo v sklopu psihosocialne pomoči, za vse je dobro, da so tam ljudje, ki imajo neko osnovno znanje psihologije. Produktivno se mi zdi tudi prostovoljstvo po šolah, za te posameznike, ki imajo interes postati šolski psihologi. To zajema delo inštruiranja in učne pomoči otrok. V zdravstvu se mi zdi prostovoljstvo malo manj uporabno, pacienti so bolj občutljiva tema ter potrebuješ več znanj, študent psihologije dosti ne more, razen, da jim krajša čas. 

Kaj je zajemalo delo prostovoljca pripravnika, ko si bila ti pripravnica?

Delali smo enako, kot dela zdaj vsak pripravnik, ki je sedaj zaposlen. Seznanjen je s psihološkim delom. Opazuje, kaj dela specialist, seznani se z znanjen diagnostike, seznani se z oceno kognitivnih področij, osebnosti, veščin svetovanja, intervjuja, psihološke podpore. Po navadi se pripravnik nauči uporabe osnovnih diagnostičnih testov, katere kasneje sam izvaja pod mentorstvom. Tudi osnovne izvide piše pod mentorstvom. 

Kakšna zaključna misel? 

Priporočljivo bi bilo študente spodbujati, da je prostovoljstvo stvar, s katero lahko res marsikomu v stiski pomagamo. Pomemben se mi zdi predvsem motiv, zakaj gre nekdo študirat psihologijo. Smiselno bi bilo urediti področja, ki omogočajo, da se lahko kdo prostovoljno uveljavi, da spozna kaj želi, kaj je zares njegov interes. To področje premalo poznam. Dobro bi bilo tudi, da bi zares naznanili, da nekje rabijo prostovoljce, kje točno jih rabijo, na katerih področjih, urediti nek pregled. Možno je seveda, da je to že sedaj dobro urejeno. 

Predvsem je pomembno biti iniciativen, odprt za izkušnje ter slediti svojim interesom, poti pa se bodo nekako odprle. Kljub temu upam, da se samo področje prostovoljstva še bolj uredi in sistematizira, da bodo na boljšem in študenti in organizacije.


O AVTORICI:

Sem Alja, študentka psihologije in 23-letna Kamničanka. Pri študiju me najbolj veseli področje svetovanja, kliničnega dela ter marketinga. V prostem času se ukvarjam z različnimi športi in rada zahajam v naravo. Moj cilj je združiti zdrav način življenja in svetovanje oziroma pomoč ljudem.