Vseživljenjsko učenje kot temelj učinkovitega socialnega dela

V tokratnem prispevku objavljamo zanimiv intervju med študentko magistrskega študija psihologije in strokovno delavko na centru za socialno delo. Avtorica je želela iz prve roke izvedeti, kako je vseživljenjsko učenje prepleteno s poklicem v socialnem delu, ki se neprestano spreminja in posodablja. Intervju pokriva izzive in priložnosti za vseživljenjsko učenje v sklopu poklica socialnega dela.

Avtorica: Katarina Vetrih

Najprej bi začeli s kratko predstavitvijo delovnega mesta in nekaterih vaših delovnih nalog?

Naziv mojega delovnega mesta je strokovna delavka, kar pomeni, da je moje delovno mesto kombinacija socialnega dela in psihologije. Imam širok nabor delovnih nalog, na primer splošne naloge iz kataloga nalog, ki so zastavljene v socialnem varstvu. Poleg tega pa so moje naloge tudi spremljanje mladostnikov s težavami v odraščanju, osebnostne stiske, učne težave, vedenjske težave, prekrški, kazniva dejavna. Ukvarjamo se tudi z namestitvami v strokovne centre, spremljanje rejništva. Moja naloga je svetovanje staršem in mladostnikom. Kot psihologinja imam tudi v določeni meri nalogo psihološkega testiranja in podajanja mnenj o kandidatih za rejništvo oziroma posvojitev.

Kako pomembna se vam zdi vloga vseživljenjskega učenja v kontekstu socialnega dela?

Vloga vseživljenjskega učenja se mi zdi ključna, ker je bilo na tem specifičnem delovnem mestu veliko delovnih nalog, za katere sem potrebovala veliko dodatnega izobraževanja poleg znanja, ki sem ga že imela s fakultete. Na primer, specifike zakonodaje in vlog. Pomemben del tega je bilo opravljanje strokovnega izpita, kjer so poleg zakonodaje izpostavljena tudi druga področja, ključna za to delovno mesto. Delo vsebuje veliko vidikov, pri katerih je potrebno izobraževanje, na primer delo z družinami, dinamika nasilja, nasploh različne odnosne dinamike, ki so tukaj izjemnega pomena. Veliko znanja se pridobi tudi z izkušnjami, vendar – več kot veš, bolje lahko opravljaš svoje delo. V sklopu delovnega mesta imamo vsako leto na voljo neko vsoto sredstev, ki so namenjena izobraževanju. Npr. na področju, kako po različnih ukrepih, ki lahko doletijo starše, spremljati matično družino, kako jih voditi in usmerjati. Veliko se izobražujemo tudi sami.

Na katerih področjih se v okviru samostojnih izobraževanj trenutno izobražujete sami?

Trenutno zaključujem študij sistemske družinske terapije. Ta študij mi je dal ogromno glede na dinamiko dela na centru za socialno delo, kjer se res gleda zelo sistemsko, širše. To izobraževanje je trenutno najbolj obsežno. Ostalo so pa manjša izobraževanja kot na primer izobraževanje za rabo psihodiagnostičnih sredstev ali pa drugih specifičnih področjih, vezanih na dinamiko dela z družinami, zlorabami, čustvenem delovanjem, razvezami in podobno.

Na kakšen način ustanova, kjer ste zaposleni, skrbi za vseživljenjsko izobraževanje v času, ko ste tam zaposleni?

Poleg že omenjenih sredstev pripravljajo še obvezna izobraževanja, na primer o varstvu podatkov, primer so tudi posveti ob spremembi zakonodaje. Drugače pa se lahko v okviru teh sredstev sami odločamo, na katera izobraževanja se prijavimo, vendar so sredstva zelo omejena.

Se vam zdi da se pojem vseživljenjsko učenje bolj nanaša na razna formalna izobraževanja ali se vam zdijo bolj pomembni neformalni načini razvoja?

Oba načina se mi zdita enako pomembna, sama na neformalni ravni za svoj profesionalni razvoj skrbim predvsem preko branja strokovnih knjig, pomemben vir informacij pa so tudi strokovni članki ter drugi internetni viri. Je pa seveda potrebno nameniti posebno pozornost kakovosti teh spletnih virov, saj so lahko informacije kakovostne ali pa ne.

Glede na specifične obremenitve poklica se mi zdi pomemben vidik vključevanje skrbi zase v vseživljenjsko učenje. V kolikšni meri se vam zdi, da vam je bolj učinkovito skrb zase omogočil sam študij ter kako pridobivate nove informacije in prakse na področju skrbi zase sedaj, ko ste zaposleni?

V času študija smo govorili o tej temi, zelo dobro se spomnim enega predmeta, kjer smo res podrobno obravnavali več vidikov skrbi zase. Na delovnem mestu na sistemskem nivoju za to ni poskrbljeno, razen kot del kakšnih izobraževanj, če se predavatelj tako odloči. Je bolj naključno kot pa sistematično. Menim, da je to eno od področij, kjer bi se lahko naredilo več. Sama imam srečo, saj imam super nadrejeno, ki celoten tim spodbuja k skrbi zase. Osebno poskušam skrbeti zase tako, da v svoj vsak dan vključim čim več aktivnosti, ki me veselijo in sproščajo. Zame je to med drugim tudi gibanje. Pomembno je tudi, da ob koncu svojega delovnika res odidem iz službe in je »ne nosim tudi domov«. Na začetku kariere se mi je to večkrat dogajalo. Seveda kdaj ob kakšnih »izjemnih« situacijah ostaneš dlje v službi, vendar to ne sme postati navada. Trenutno pridobivam nove informacije na področju skrbi zase pretežno preko spletnih virov, veliko teh nasvetov pa trenutno izhaja iz mojega izobraževanja o starševstvu, kako poskrbeti zase, da si lahko »okej mama«. Trudim se imeti dovolj časa zase in za svojo družino. Osebno se trudim v vsak dan vključiti čim več stvari, ki me veselijo in sproščajo, kot sta gibanje, branje.

V literaturi sem zasledila, da je potreba po vseživljenjskem izobraževanju na področju socialnega dela vedno večja, ampak so finančna sredstva, potrebna za njegovo organizacijo, v veliko državah težava. Se vam zdi da je tudi pri vas tako, bi potrebovali več izobraževanj ter možnosti vseživljenjskega učenja s strani delodajalca (Nissen, Pendell, Jivanjee, in Goodluck, 2014)?

Ja tudi pri nas je to zelo velik problem, sredstev ni veliko, seminarji so dragi. Želela bi si veliko več sredstev, saj se zgodi, da svoja skoraj celotna letna sredstva porabim za enodnevni seminar. Potreba je zelo velika in bi si želela veliko več, še posebej na začetku svoje karierne poti. Poleg tega bi bilo potrebnega več izobraževanja tudi zaradi zelo hitrega spreminjanja področij socialnega dela. Na primer informacije, ki sem jih pridobila pred petimi leti, niso več relevantne, ker so se smernice, zakoni in naloge že spremenile.

Ali menite, da ste vi in vaši sodelavci notranje motivirani za vseživljenjsko učenje?

Menim, da smo večinsko notranje motivirani. Smo zelo mlad kolektiv in zdi se mi, da imamo tudi zaradi tega visoko notranjo motivacijo za izobraževanje in pridobivanje znanja. Večinoma smo na tem področju tudi zelo aktivni. Obstajajo osebe, ki so še bolj ali pa manj zunanje motivirane. En razlog za to so lahko tudi dolgoletne izkušnje, ko mogoče želja po novih spoznanjih ni več tako močna. Čeprav sama zase menim, da se bom tekom celotne kariere želela izobraževati, saj se mi zdi to pomemben del vseživljenjskega učenja.

O avtorici

Sem Katarina Vetrih, študentka magistrskega študija psihologije v Ljubljani. V prostem času rada berem knjige, se sprehajam v naravi ter kuham.

Literatura

Nissen, L., Pendell, K., Jivanjee, P. in Goodluck, C. (2014). Lifelong learning in social work education: A review of the literature and implications for the future. Journal of Teaching in Social Work, 34(4), 384-400.