V zadnjih nekaj desetletjih je nenehno pridobivanje znanja, izkušenj in spretnosti na različnih področjih do upokojitve (ali pa še dlje) preseglo status formalne izobrazbe. Potreba po tem se je pojavila zaradi konstantnega razvoja znanosti. Prav tako pa vseživljenjsko učenje predstavlja pomembno rešitev za spoprijemanje z ekonomskimi krizami in brezposelnostjo. V skladu s tem dejavniki in sposobnosti vseživljenjskega učenja postajajo eden izmed pomembnejših kriterijev dolgoročne zaposljivosti.
Avtorica: Nika Novak
Kaj danes najbolj determinira posameznikovo zaposljivost?
Do nedavnega je bila posameznikova zaposljivost oz. verjetnost, da bo oseba zaposlena razumljena bolj v okviru njegove dosežene izobrazbe in spretnosti ter kompetenc, ki jih je pri tem pridobil. Danes pa se je koncept posameznikove zaposljivosti že precej spremenil, saj v ospredje vstopajo spretnosti, prilagodljivost in ostale posameznikove zmožnosti ter dejavniki vseživljenjskega učenja. Ti pomenijo posameznikovo nenehno pridobivanje in posodabljanje znanja, spretnosti in kompetenc. Pri tem je danes bolj kot formalno izobraževanje pomemben vidik neformalnega izobraževanja, pri čemer oseba sama išče in je motivirana za pridobivanje ter posodabljanje svojega znanja in spretnosti. Zdi se mi, da je danes zaradi nenehnega napredka in razvoja znanosti to še posebej pomembno za vsakega posameznika, ki vstopa na trg dela. Z lastno motivacijo za vseživljenjsko učenje pokaže, da je pripravljen na obvladovanje nenehnih tehnoloških in družbeno-socialnih izzivov. Zato delodajalci na posameznikovo motivacijo za učenje dajejo vedno več pomena in pozornosti.
Ali spretnosti vseživljenjskega učenja nadomeščajo status formalne izobrazbe?
Evropska unija je približno 30 let nazaj opredelila vseživljenjsko učenje kot dolgoročen cilj in rešitev za ekonomske krize ter visoko stopnjo brezposelnosti (Žiljak, 2004). Na tem mestu se je zato smiselno vprašati, na kakšen način se bo pomen vseživljenjskega učenja v prihodnje kazal pri zaposlovanju ali selekcijskih postopkih. V razpisih za delovna mesta so pomembni predvsem obvezni standardi, ki jih naj bi oseba izpolnjevala za to, da se lahko poteguje za službo. Na začetku pandemije COVIDA-19 sem razmišljala o prihodnosti, ki jo bo oz. jo je že izoblikoval pandemija. Takrat nisem pomislila na to, da bomo npr. morali za potovanja ali za obisk trgovine in fakultete izpolnjevati posebne pogoje. Morda bo čez čas podobno tudi na področju zaposlovanja. Zaradi nenehnega spreminjanja trga dela in posledične naraščajoče pomembnosti vseživljenjskega učenja, je neizbežno tudi spreminjanje obveznih kriterijev posameznikove zaposljivosti. Vedno bolj je očitno, da postaja na trgu dela konstanto pridobivanje znanja pomembnejše kot pa že pridobljena izobrazba. Ampak, ali to pomeni, da naša izobrazba, za katero smo vložili ogromno truda, izgubi svojo vrednost? Menim, da izobrazba ne bi nikoli smela izgubiti svojega pomena, saj predstavlja najpomembnejši temelj oz. kriterij posameznikove zaposljivosti na določenem področju. Vseeno pa opažam, da imajo pri zaposlovanju pogostokrat prednost tisti posamezniki, ki so zelo prilagodljivi in iznajdljivi glede novosti na trgu dela, četudi morda niso dosegli tako visoke izobrazbe. Pogostokrat izgleda, da posameznikovo zaposljivost opredeljujejo njegove osebnostne značilnosti, spretnosti in sposobnosti – predvsem v povezavi z vseživljenjskim učenjem. Pa je to pravično? To se sprašujem predvsem z vidika, da nas v šolah sploh ne naučijo načinov, kako se prilagajati nenehnim spremembam v okolju, kako in kje iskati novo znanje ter izkušnje. Zdi se samoumevno, da to znamo že vsi. Kljub temu pa posameznik na trgu dela ne bo zaposljiv, če ne bo izkazoval ustreznih sposobnosti in spretnosti za pridobivanje ter posodabljanje svojega znanja.
Kdo je odgovoren za ohranjanje posameznikove zaposljivosti?
Sprašujem se ali leži vsa odgovornost na posamezniku, da se celo življenje uči uspešnega prilagajanja na delovno okolje in pridobivanja ustreznega znanja za to, da ostaja zaposljiv. Menim, da sta posameznikova odgovornost in lastna prizadevnost (za vseživljenjsko učenje) poleg dosežene izobrazbe res eni izmed pomembnejših dejavnikov njegove zaposljivosti. Vseeno pa veliko leži tudi na sami organizaciji, družbi in izobraževalnemu sistemu, ki bi posamezniku morali ponuditi več povratnih informacij in priložnosti za učenje strategij učenja in pridobivanja novih kompetenc. To bi bilo smiselno poudarjati že v osnovnih šolah, ko se začnemo spoznavati z različnimi strategijami in načini učenja, predvsem če je naš dolgoročni cilj zmanjšati raven brezposelnosti. Na tak način bi lahko vsak izmed nas imel priložnost prej izoblikovati spretnosti, ki bi mu pomagale ostajati v koraku z razvojem in napredkom ter ohranjati optimalno raven zaposljivosti. Če se spreminjajo trg dela, kriteriji zaposljivosti, tehnologija in znanost na sploh, se mora spremeniti tudi pristop zaposlovanja in poučevanja ljudi.
Očitno je, da postavljanje vseživljenjskega učenja med kriterije zaposljivosti kliče tudi po sistemski preureditvi, predvsem v izobraževalnemu sistemu in selekcijskih postopkih. Ni dovolj samo upoštevanje tega, da je vseživljenjsko učenje preplavilo trg dela in postalo eno izmed pomembnejših dolgoročnih ciljev in rešitev za spoprijemanje z brezposelnostjo. Pomembno se je tudi vprašati ali je etično delati selekcijo na podlagi prikritega upoštevanja sposobnosti vseživljenjskega učenja kot kriterija posameznikove zaposljivosti.
Ali menite, da bo vseživljenjsko učenje postalo nov zlati standard posameznikove zaposljivosti?
Dodatno branje
Babos, P., M. Lubyova M. in Studena, I. Lifelong learning is
a growing factor in employability. Policy Brief, proceedings of LLLight’in’Europe research project. Dostopno na: http://www.lllightineurope.com/publications
Fejes, A. (2014). Lifelong learning and employability. V G. Zarifis in M. Gravani (ur.), Challenging the ‘European Area of Lifelong Learning’: A critical response (str. 99–107). Springer, Dordrecht.
Perin, V. in Brčić, M. K. (2014). Lifelong learning and employability–the role of non-formal education. Andragoška spoznanja, 20(4), 39–48.Žiljak, T. (2004). Politike cjeloživotnog učenja u Europskoj uniji i Hrvatskoj. Anali Hrvatskog politološkog društva, 1(1), 225–243.
O avtorici
psihologijadela.com 