Premišljevanja o neoliberalnem konceptu vseživljenjskega učenja

Piše: Katja Škoda

Vzemi kariero v svoje roke.
Postani prostovoljka, takšna referenca dobro izpade na CV-ju.
Bodi konkurenčna.
Dandanes diploma ne pomeni več nič.
Delodajalci neradi vidijo absolventsko leto na CV-ju, med katerim nisi vlagala v svoj karierni razvoj.
Ob prijavi za službo moraš izstopati.
Na tebi je, da se stalno izobražuješ.
Razmišljaj o sebi kot o blagovni znamki.
Vlagaj vase.

Tovrstni slogani oblikujejo specifičen diskurz neoliberalnega koncepta vseživljenjskega učenja. Temu so podvrženi ljudje, ki se prebijajo na nenehno spreminjajoč in negotov trg dela z zahtevami po visoko usposobljeni, fleksibilni, učinkoviti, razpoložljivi in prilagodljivi delovni sili. V njihove misli, zavest in telo prodira neoliberalni imperativ prevzemanja osebne odgovornosti za svoje življenje, predvsem za karierni uspeh. Ta pravi, da ima posameznik_ca možnost uspeha na trgu dela ne glede na realne pogoje, možnosti in zahteve, če se le dovolj potrudi, zavzame in vlaga vase. Pri tem je dosežena formalna izobrazba zgolj nek formalni minimum za vstop na trg dela. Za realno možnost pridobivanja službe naj bi se skozi proces vseživljenjskega izobraževanja posameznik_ca oplemenitil_a z ustrezno dozo neformalno pridobljenih znanj.

Vseživljenjsko učenje kot ekonomska investicija

Razumevanje vseživljenjskega učenja kot orodja za maksimiziranje konkurenčnosti ponazarja neoliberalni koncept vseživljenjskega učenja, ki izobraževanje pojmuje kot ekonomsko investicijo, katere edini cilj je zadostiti potrebam gospodarstva. Človekovo vrednost s tem reducira na stopnjo tržne vrednosti oziroma zaposlitvenega potenciala. V tem smislu vseživljenjsko učenje ni proces bogatenja duha, osebnosti, proces emancipacije in opogumljanja ljudi za delovanje k solidarnostnim družbenim akcijam. Je zgolj naložba in pridobivanje specifičnih poklicnih veščin, kompetenc in znanja, ki jih prejmemo in v nepredelani obliki uporabimo na delovnem mestu.

Kot tak je koncept vseživljenjskega učenja podaljšek formalnega institucionalnega izobraževanja. Tudi ta namreč skrbi za specifično opremljenost diplomantk_ov s koristnimi postopki in veščinami, ki zvišujejo delovno učinkovitost. Pri tem je razpravljanje o konceptih, razvijanje kritičnega mišljenja in preizpraševanje statusa quo razumljeno kot časovno potratna aktivnost, ki se preprosto ne izplača. Smotrne aktivnosti so namreč le tiste, ki v kapitalističnem produkcijskem procesu spodbujajo ustvarjanje presežne vrednosti in s tem dobička za upravljavce in lastnike kapitala. Skladno s tem so v procesu stalnega izobraževanja najbolj zaželena tista usposabljanja, ki človeka v najkrajšem možnem času z najmanj sredstvi pripravijo za fleksibilno spoprijemanje z spreminjajočimi se izzivi.

Vseživljenjsko učenje ali vseživljenjsko nabiranje certifikatov?

Pri vseživljenjskem izobraževanju ne gre za pridobivanje znanja, veščin, kompetenc samo po sebi, ampak predvsem za medosebno tekmovanje v zbiranju potrdil, certifikatov, diplom in spričeval.
Katja Škoda

Vse to črno na belem zagotavlja naše akumulirano znanje, veščine in kompetence. Pomembna ni kakovost znanja, pač pa količina potrdil. Ta so namreč bolj kot zgolj navedba kompetence unovčljiva pri samopredstavitvi oziroma reklamiranju svoje »blagovne znamke« v življenjepisu ali pa na LinkedIn-u.

Prisilnost vseživljenjskega izobraževanja

Proces nabiranja za kariero unovčljivih priznanj postaja nekakšen prisilen življenjski slog. Pristno zanimanje za izobraževalne aktivnosti pa je samo še pobožna želja. Tak življenjski slog in tržna samozaznava oddaljujeta in odtujujeta posameznico_ka od aktivnosti in ljudi, ki so posamezniku_ci ljubi ter od same_ga sebe. V zameno pa se posamezniku_ci ponuja predstava o sebi kot zbirki certificiranih kompetenc, znanj in veščin. Tako je posameznik_ca vreden_na zgolj toliko, kolikor preko zbranih priznanj izraža svojo poklicno izjemnost.

Preokupacija s stalnim pridobivanjem izkušenj je pravzaprav racionalen odgovor na okoliščine neoliberalnega kapitalizma, znotraj katerega je dojemanje človekove vrednosti kar v največji meri pogojeno s kariernimi uspehi. Še več, ta preokupacija je tudi najsmotrnejša strategija preživetja. Uklonitev neoliberalni logiki vseživljenjskega učenja posameznici_ku omogoči, da se sploh prebije do kakršne koli zaposlitve, službo ohrani ali delo zadovoljivo opravi.

Vseživljenjsko plačevanje neformalnih izobraževanj

Končno pa še o materialni dostopnosti izobraževanj, tečajev in delavnic, katerih certifikati naj bi krasili posamezničin_kov življenjepis. Delodajalcem naklonjeno se finančna in organizacijska odgovornost stalnega izobraževanja preloži na delavke_ce. Ne samo da morajo svoj prosti čas žrtvovati za karierni razvoj, zanj morajo tudi zajetno plačati. Posamezniki_ce z boljšim finančnim zaledjem si lahko privoščijo večje število, boljša in dražja izobraževanja. To vodi do ugodnejših možnosti za zaposlitev in s tem boljšega zaslužka za finančno privilegirane posameznike_ce. V tem smislu je vseživljenjsko učenje še eden od mehanizmov reproduciranja družbene neenakosti.