Nekatera dela od zaposlenih zahtevajo veliko empatičnega vživljanja in odzivanja, zato se nam lahko hitro pojavi vprašanje ali je lahko tega kdaj preveč? Smo lahko preveč empatični? Spoznajte, v katerih situacijah se pojavlja empatični distres in kako se pred njim ubranimo…

---

Avtorica: Zarja Jenšterle

V času svojega absolventskega leta sem imela kot študentka priložnost delati v eni večjih bolnišnic v Sloveniji, kjer sem se vsakodnevno srečevala z ljudmi, ki so bili svoj boj proti najhujšim boleznim.

Spomnim se občutka, ko sem prvič stopila v stik z bolnico, mlado gospo, ki jo je težka življenjska pot zaradi dolgoletnega dela z azbestom pripeljala do onkološkega oddelka naše bolnišnice.

Zarja Jenšterle

Z gospo sem opravila krajši pogovor, poslušala njeno zgodbo, ji namenila nekaj spodbudnih besed in nato zapustila bolniško sobo. Še vedno se živo spomnim občutkov, ki sem jih tisti dan nosila s seboj: skrb, žalost, upanje in nemoč. Misel, ki mi je še nekaj tednov po začetku dela sledila skozi vsakdan, je bila: »Kako nekateri ljudje v taki službi zdržijo celo življenje? Meni se zdi nemogoče!«

Kaj je empatija?

Empatija je pomembna medosebna sposobnost, ki posamezniku omogoča, da se postavi v psihološki okvir doživljanja druge osebe, torej se vživi v njena občutja in misli. Empatija torej ne pomeni samo, da si predstavljamo, kako bi drugi osebi bilo v neki situaciji, temveč vključuje tudi čustveno vključenost in povezanost z drugo osebo. Sposobnost empatije je univerzalna, saj je naravna sposobnost vsakega človeškega bitja in ima nevrobiološko podlago. Pomembna je na vseh ravneh človekove vpetosti v odnose, še posebej pa njeno moč lahko občutijo tisti, ki so pri svojem delu vsakodnevno v stiku z ljudmi, predvsem če gre za delo z ranljivimi skupinami. Zaposleni na področju zdravstva, socialnega dela, psihoterapije, intervencijskih služb in podobnih delovnih mest so vsakodnevno v stiku s strahovi, skrbmi, mislimi in občutki drugih ljudi. Tako delo od posameznika zahteva nadpovprečno veliko empatičnega vživljanja in odzivanja na situacije, zato se nam lahko hitro pojavi vprašanje, ki se je tudi meni pojavilo po začetku dela v takem okolju – kdaj je tega preveč?

Pasti empatije

Izkaže se, da lahko preveč intenzivno ali predolgo izpostavljanje situacijam, kjer se od osebe zahteva veliko empatije in sočutnega odzivanja, vodi tudi v empatični distres. To je močan, vase usmerjen čustven odziv na trpljenje drugih, ki ga spremlja želja po umiku iz situacije in po zaščiti pred pretiranimi negativnimi občutki. Dolgotrajni empatični distres lahko vodi do težav z delom, odpora pred delovnim mestom ali izgorelosti. Pri tistih, ki doživljajo empatični distres, se tudi poveča tveganje za depresijo, tesnobo in psihosomatske simptome. 

Moram priznati, da so me kot bodočo psihologinjo, ki ima veliko željo po delu, usmerjenemu v pomoč drugim, te informacije sprva prestrašile. Sem obsojena na čustveno izčrpavajoče delo, ki me bo vsakodnevno bremenilo in na koncu vodilo do izgorelosti? Ali sploh obstajajo kakšni načini, kako se pred takim stresom zaščititi in mu ne pustiti, da ti uniči veselje in voljo do dela? Izkaže se, da obstaja kar nekaj načinov, s katerimi lahko sami pri sebi obvladujemo empatični distres in kljub težkim delovnim okoliščinam poskrbimo za svoje duševno zdravje. Zato nekaj priporočil, ki so se mi zdela najbolj smiselna, opisujem spodaj. 

Kako se obvarovati pred empatičnim distresom?

1. Redno preverimo pri sebi, kako se počutimo

Ko se znajdemo v situaciji, kjer moramo biti osredotočeni na svoje delo, a čutimo, da nas situacija osebe na drugi strani čustveno obremenjuje, je pomembno, da se vsaj za trenutek osredotočimo sami nase. Ko opazimo, da se počutimo prizadete zaradi težav nekoga drugega, je dobro, da se ustavimo, zadihamo in se vprašamo, kaj točno čutimo in kaj potrebujemo v tistem trenutku. Na tak način bomo tudi lažje razumeli, kdaj in kako se lahko odzovemo na osebo na drugi strani. 

2. Ubesedimo svoja čustva

Če imamo na delovnem mestu sodelavce ali zaupnike, s katerimi lahko delimo svoje občutke, je to lahko v veliko pomoč pri sprejemanju svojih čustev. V raziskavah se je pokazalo, da delavci, ki pogosteje in bolj jasno izražajo svoja čustva, bolje obvladujejo delovne stresorje in občutijo manj empatičnega distresa. Jasna komunikacija in opredelitev lastnih čustev lahko močno zmanjša empatični distres, saj nam na nek način omogoča, da se od njih distanciramo. Če lahko čustvo prepoznamo, ga poimenujemo in tudi sprejmemo, lahko to izgubi nekaj svoje intenzivnosti.  

3. Postavimo jasne meje

Delo za večino ljudi zavzame kar precejšen del našega vsakdana in pomembno je, da si znamo postaviti jasno ločnico med poklicnim in zasebnim življenjem. Začnemo lahko že s postavljanjem zunanjih mej, kot je ta, da službenega maila ne odpiramo po določeni uri ali da vsak dan pozajtrkujemo, preden odpremo svoj službeni računalnik. Zunanje meje so lahko začetna pomoč pri ohranjanju zasebnega življenja ločenega od našega poklica, pri poklicih, kjer se pogosteje pojavi empatični distres, pa je še bolj pomembno, da postavimo tudi notranje meje. Pri tem gre za določene ukrepe, s katerimi se lahko postopoma naučimo, da težka čustva, ki so nas spremljala tekom delovnika, pustimo za seboj v zasebnem času. Začnemo lahko s tem, da ob koncu delovnika na list papirja zapišemo svoje občutke, skrbi in čustva, ki so nas spremljala čez dan. Ta list pa nato pustimo na delovnem mestu ali ga celo raztrgamo.

Empatični distres je neprijetna in na žalost pogosta posledica čustveno napornega in empatičnega dela v različnih poklicih. Menim, da je za vse, ki delamo ali si želimo delati na takih področjih, izrazito pomembno, da se zavedamo, kakšne posledice ima lahko delo na naše duševno zdravje. Še pomembneje pa je, da vemo, da obstajajo preverjeni ukrepi, s katerimi se lahko pred negativnimi posledicami učinkovito zaščitimo in ohranjamo strast in veselje do dela. 

---

O AVTORICI

LITERATURA

Amy, L. E. (4. 5. 2017). How to stay emapthic without suffering so much. Greater Good Magazine. https://greatergood.berkeley.edu/article/item/how_to_stay_empathic_without_suffering_so_much

Dowling, T. (2018). Compassion does not fatigue! The Canadian Veterinary Journal, 59(7), 749–750.

Simonič, B. (2014). Psihoterapija kot možnost razvoja empatije v odraslosti. Andragoška spoznanja, 20(4), 63–76. https://doi.org/10.4312/as.20.4.63-76

Stern, R. in Divecha, D. (7. 7. 2015). How to avoid the empathy trap. Greater Good Magazine. https://greatergood.berkeley.edu/article/item/how_to_avoid_the_empathy_trap

Talt, V. (5. 12. 2019). Turn empathy into compassion without the empathic distress. Psychology Today. https://www.psychologytoday.com/us/blog/pulling-through/201912/turn-empathy-compassion-without-the-empathic-distress

Wacker, R. in Dziobek, I. (2018). Preventing empathic distress and social stressors at work through nonviolent communication training: A field study with health professionals. Journal of Occupational Health Psychology, 23(1), 141–150. https://doi.org/10.1037/ocp0000058