Nimam časa niti za odmor niti za dopust

Se tudi vi kdaj znajdete v težkem položaju, ko imate goro obveznosti, nešteto neopravljenih nalog, za povrhu vsega pa niti časa za malico, kaj šele, da bi si privoščili daljši počitek oziroma dopust? V tokratnem članku bo govora ravno o tem, kako si nekateri zaposleni ne privoščijo počitka, kljub temu, da jim lahko le ta prinese mnogo pozitivnih koristi, ki pa se jih na žalost vedno ne zavedajo. In zakaj je temu tako? Več lahko izveste v naslednjem prispevku…

Avtorica: Eva Boštjančič

V teh dneh se vsi pogovarjamo o dopustu in načrtovanju le-tega. Nekateri si ga želijo izkoristiti že ob prihajajočih zimskih počitnicah, drugi načrtujemo svoj oddih v poletnih mesecih. Gremo v hribe ali na morje. Nekateri bodo dopust preživeli aktivno, ko bodo odkrivali nove dežele, drugi bolj pasivno, a kljub temu izpolnjujoče ob branju romanov, ki so jih med letom zlagali na kup.

Kar nekaj pa jih ostaja. Kje? Na svojih delovnih mestih, morda za računalnikom ali ob nepospravljenih policah ali pa v roki s telefonom, saj jih lahko vsak trenutek pokliče ”najpomembnejša” stranka.

Nimam časa za odmor

Opažam, da veliko zaposlenih dopusta ne izkoristi, čeprav jim pripada in čeprav za čas svoje odsotnosti dobijo plačilo. Še huje pa je, da si nekateri ne privoščijo oddiha niti med delovnim časom. Vsakemu izmed nas med delom pripada 30-minutni odmor, ki ga lahko izkoristimo za potešitev lakote ali drugih potreb (npr. kavica, gibanje). Odmor ni določen kar tako, temveč nam pomaga, da se tekom 8-urnega delovnika osvežimo, okrepimo in regeneriramo. Čeprav je dolg le 30 minut, pa si lahko v tem času privoščimo marsikaj – opravimo lahko krajšo telesno vadbo za sprostitev mišic vratu in hrbta, svoj pogled lahko usmerimo stran od računalnika in si tako spočijemo oči, najpogosteje pa poiščemo družbo sodelavcev in klepetamo o ”nujnih” postranskih stvareh in tako poskrbimo, da se spočijejo tudi naše misli.

Raziskava o tistih, ki se odmorom izogibajo

Nekateri pa si ne vzamejo niti tega časa. Kakšni so njihovi izgovori ali pa tudi kakšna je njihovo realno delovno okolje? Kanadski raziskovalci so anketirali zaposlene, ki delajo 30 ali več ur na teden in si vzamejo povprečno vsaj en odmor na dan. Udeleženci so izpolnili anketo, v kateri so odgovarjali na vprašanja o kakovosti svojega spanja, “klimi odmora” v njihovi organizaciji in njihovem vedenju, stališčih do odmorov med delom.

Rezultati so razkrili dva glavna razloga, zakaj se zaposleni izogibajo odmorom. Prvič, tudi če si zaposleni želijo odpočiti, mnogi ne vzamejo odmora, ker imajo preveč delovnih obveznosti in premalo časa. Drugič, zaposleni se izogibajo odmorom, če delajo v organizaciji, kjer vodstvo odmorov ne podpira. Skratka tisti, ki med delom najbolj potrebujejo odmore, si za njih vzamejo najmanj časa.

Kako oblikovati okolje, kjer so odmori dobrodošli?

In kaj lahko naredimo, da bo drugače? Da bodo zaposleni razumeli, da imajo odmori svoj namen in da so namenjeni njim, utrujenim zaposlenim. Nekaj idej:

Najprej je potrebno, da delodajalec oziroma vodja ustvari in gradi organizacijsko kulturo, v kateri so odmori sprejeti in ne zaničevani. To bo oblikovalo okolje, v katerem se bodo zaposleni počutili varno in prijetno, ko se bodo odločali za odmor.
Vodja lahko pomaga zaposlenim, da bodo ob delu doživljali manj negativnih čustvih. Ob tem lahko tudi zmanjša stresorje, kot so nepotrebna administracija, preveč in predolgi sestanki, izboljšajo ergonomijo ali nadgradijo opremo.
Vodje naj poskušajo zmanjšati komunikacijo z zaposlenimi izven delovnega časa (npr. z delom povezana e-pošte ali telefonski klici). Ta komunikacija zunaj delovnega časa se lahko zazna kot dodatne delovne zahteve, kar dolgoročno povečuje utrujenost.
Seveda pa je vodja lahko zaposlenim tudi vzor. Naj ne ostane le pri besedah (moraliziranju o tem, kako je odmor pomemben), ampak naj si ga tudi sam vzame. Naj se odklopi in pusti telefon v pisarni. Naj neformalno poklepeta s tistim, ki ga sreča na poti na kosilo. Preprosto naj počne stvari, ki mu bodo vrnile porabljeno energijo.

Prišla sem do konca, zato si bom tudi jaz zdaj vzela odmor. Odšla bom na kratek sprehod z mojim 10-letnim hrtom, si skuhala brezkofeinsko kavo ter ob pitju po telefonu poklepetala s kolegico, ki živi v Kopru. Po 30 minutah se vrnem, bolj spočita in fokusirana, ponovno preberem tole razmišljanje, popravim pravopisne napake ter ga oddam v objavo.

In še dodatno branje ob vaši naslednji skodelici kave ali čaja:

Phan, V. in Beck, J. W. (2023). Why do people (not) take breaks? An investigation of individuals’ reasons for taking and for not taking breaks at work. Journal of Business and Psychology, 38(2), 259–282.