Vodje – nekatere oboževane s strani svojih zaposlenih, druge osovražene, tretje spregledane. Najverjetneje skorajda ni vodje, ki si ne bi želela, da bi jo njeni podrejeni spoštovali, ji zaupali in verjeli, da deluje v njihovo dobro. A dejstvo je, da so nekatere vodje pri tem uspešnejše kot druge. Zakaj? So bolj »prijetnega« značaja? Imajo več teoretičnega znanja? Ali pa se morda razlikujejo v življenjskih izkušnjah, ki so jih oblikovale?
Avtorica: Eva Boštjančič
Ko razmišljam o vodenju, se vedno znova vračam k vprašanju: Kdo je pravi vodja? V vsakdanjih pogovorih pogosto slišim, da je nekdo »rojen vodja«. Pa je to res? Sama vse bolj verjamem, da se vodja ne rodi, temveč postane – skozi izkušnje, osebno rast in pripravljenost na učenje. Dober vodja ne izhaja iz naziva ali funkcije, temveč iz notranje zrelosti in razumevanja ljudi. To so tisti, ki navdihujejo, poslušajo in spodbujajo druge, tudi takrat, ko so poti nejasne ali ovinkaste.
Sinergija med vodjo in skupino
Vodenje nikoli ni samoten tek. Je odnos, prepletanje energij in iskanje ravnovesja med različnimi pogledi in talenti. Ne gre zgolj za prenos informacij – gre za ustvarjanje prostora, kjer lahko vsak prispeva najboljše iz sebe. Sama sem se tega najbolj zavedla pri projektih, kjer se je ekipa šele ob pomoči dobre komunikacije povezala v celoto. Dober vodja ne žari sam, temveč zna prižgati iskrice v drugih.
Vodja kot učenec in učitelj
Nerazrešeno vprašanje, ki se mi večkrat vrača: Ali lahko nekdo postane dober vodja zgolj z izobrazbo, na primer z MBA študijem? Moje izkušnje pravijo – ne povsem. Tehnično znanje je pomembno, a ni dovolj. Ključno je, da znaš reflektirati, se ustaviti, poslušati tudi med vrsticami. Vodja, ki zna priznati napako in iz nje ustvariti priložnost za rast (zase in za druge), je zame resnično vreden spoštovanja. Sama se še vedno učim tega ravnotežja med tem, kdaj biti trdna in kdaj ranljiva. In priznam, včasih mi uspe bolje kot drugič.
Horizontalna in vertikalna rast – dve plati razvoja
Pri razvoju vodij pogosto ločimo med dvema vrstama rasti. Horizontalna rast je tista bolj oprijemljiva in »vidna«. Gre za nova znanja, certifikate, delavnice. Sama jih letno obiščem kar nekaj in vsaka prispeva svoj košček k mozaiku.
Vertikalna rast pa je povsem druga zgodba. To je notranja rast in zorenje. Gre za učenje razmišljanja v kompleksnosti, za zavedanje svojih vzorcev, odzivov, poznavanje svojih omejitev. Ta pot razvoja pogosto ni “udobna”, je pa izjemno dragocena.
Tehnično znanje je pomembno, a ni dovolj. Ključno je, da znaš reflektirati, se ustaviti, poslušati tudi med vrsticami.
Sama se spomnim situacije, ko sem morala slišati nekaj, česar si nisem želela slišati. A prav to me je potisnilo naprej. Če sem iskrena, so me najbolj oblikovali prav trenutki, ki niso bili lahki. Ko sem stala pred odločitvami brez jasnih odgovorov. Ko sem morala priznati, da nekaj, kar sem verjela, preprosto ne deluje več. Te izkušnje, intenzivne, včasih tudi neprijetne, so me prisilile, da sem se poglobila vase in začela iskati nove poti. Ne glede na to, kako neprijetno je bilo, se danes zavedam, da brez teh trenutkov ne bi bila tu, kjer sem.
Ali lahko vodja raste sam?
Zase vem: refleksija mi pomaga, a brez podpore drugih bi marsikaj ostalo spregledano. Coachi in mentorji so bili zame pogosto ogledalo – tisto, ki pokaže tudi to, česar ne želimo videti. Njihova včasih neugodna, a nujna vprašanja so mi pomagala odkrivati nova spoznanja. Danes to vidim kot izraz moči, ne šibkosti. Biti vodja pomeni tudi si dovoliti, da nas kdo izzove ali pa podpre in usmeri.
Vodenje kot nenehna preobrazba
Pri vodenju se pogosto vračam k svojim temeljnim vrednotam, ki mi pomagajo ohranjati smer tudi takrat, ko dnevne situacije postanejo nepredvidljive. Znanje mi daje trdnost, avtentičnost omogoča iskren stik z drugimi, vizija mi daje smisel, spoštovanje odpira prostor za sodelovanje, zaupanje pa omogoča, da skupaj ustvarjamo več, kot bi zmogli sami. V trenutkih negotovosti so prav te vrednote moj notranji kompas, ki me spominja, zakaj sploh vodim.
Zato danes vem in tudi čutim, da je vertikalna rast srce vodenja. Ne gre le za veščine, temveč za zrelost. Za pogum, da stopimo vase. Da ustvarjamo okolja, kjer ljudje rastejo. Ne zato, ker morajo. Ampak zato, ker lahko.
Dodatno branje
Jones, H. E., Chesley, J. A. in Egan, T. (2020). Helping leaders grow up: Vertical leadership development in practice. The Journal of Values-Based Leadership, 13(1), 8.
Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.
PSIHOLOGIJA DELA 