Blog

Pravica do dela – od koga in za koga?

Piše: Aleš Pogačnik

“Mnogi vidijo v ustavi zapisano pravico do dela. Seveda jo vsak ima. In je edino pošteno, pravično in dobro, ko lahko vsakdo lahko izkoristi to pravico do dela.”

Poskusil bom na kratko orisati eno temeljnih zadreg današnjega časa, s katerimi se srečujemo tudi mladi, pravkar diplomirani psihologi. Hitro bi uganili, da gre za vse prisotno problematiko zaposlovanja in iskanje službe. Že pri naši percepciji pojma »služba« menim, da izvira kar nekaj pogledov, katera bi rad izzval. Ne bom se spustil v vrednotenje, kaj je dobro oz. slabo, ker nimam te moči, niti namena. Rad bi izzval razmislek, kakšna prepričanja o pojmu »služba« so nam lahko koristna, v spodbudo in ki lahko presežejo našo samozadostno naravnanost in prispevajo nekaj več širši družbi.

Začel bi kar s stavkom: »Iščem službo.« Kaj pravzaprav iščem? Kaj iščem kot diplomirani psiholog? Ali iščem delovno mesto, ki ga bom zasedal čim dlje, s čim boljšim razmerjem med vloženim delom in plačilom zanj? V kolikšni meri sem se pripravljen nenehno izobraževati, da bom ves čas kar najbolje kompetenten za opravljanje delovnih nalog na tem delovnem mestu? In če vklopim še »kapitalističen« pogled, in ga veliko kolegov psihologov ne vidi oz. ga ne želi videti (mogoče ga kdaj tudi ni možno ovrednotiti), ali sem pri svojem delu dovolj učinkovit, da z delovnim izplenom presežem stroške, ki jih ima delodajalec z menoj? Na kratko: ali s svojim delom ustvarim višjo dodano vrednost, kot znašajo stroški delodajalca za moje plačilo?

Tu se skriva srčika izziva, s katerim se srečuje Slovenija in njeno prebivalstvo. Mnogi vidijo v ustavi zapisano pravico do dela. Seveda jo vsak ima. In je edino pošteno, pravično in dobro, ko lahko vsakdo lahko izkoristi to pravico do dela. Vse prevečkrat pa se pozablja na dejstvo, da je potrebno za neko osebo delovno mesto tudi ustvariti, da bo lahko delal. To pomeni, da na trgu mora obstajati povpraševanje po njegovem znanju in storitvi, ki bo tudi primerno ovrednoteno in plačano. Tu pa se nam zatakne.

Članek na RTVSLO z dne 7.1.2014 je objavil, da je bilo v decembru preteklega leta na trgu dela preko 124.000 brezposelnih  – to so le registrirani brezposelni. V trenutku, ko pišem to besedilo, je na straneh Zavoda za zaposlovanje 893 delovnih mest. Ni potrebno veliko besed za razlago, kaj to pomeni. In izziv za psihologe dela in organizacije vidim tudi v usmeritvi našega dela. Menim, da se naš način dela bolj usmerja v način boja za preživetje, kako pridobiti ustrezne kompetence, ki bodo pomenile konkurenčno prednost, in se bomo znašli med 893 srečneži, ki bodo dobili delo. Kot, da bi trenirali svoje »plenilske« sposobnosti, ki bodo presegle sposobnosti ostalih, da bi pridobili skromen odmerek virov za življenje.

Kaj pa, če bi se raje usmerili v izziv, kako povečati količino virov, da bi poskusili zadostiti vsem, ki jih potrebujejo za dostojno življenje? Kar pomeni, da pomagamo zagotoviti tudi možnost, da uveljavljajo pravico do dela in do dostojnega plačila za to delo. Da jih usmerjamo, kako prepoznati priložnosti na trgu, da ponudijo storitev, po kateri trg povprašuje in jo je pripravljen tudi plačati. Tu se kažejo odlične priložnosti, saj je v Sloveniji podjetniško razmišljanje precej skromno razvito. Kot poroča GEM (Global enterpreneur monitor), smo bili v letu 2012 Slovenci na 60. mestu od 67 preučevanih držav po deležu podjetnikov v populaciji 18-24 let (4,5%). Prostora za napredek je tu še in še.  Predvsem v spodbujanju proaktivnosti in samoiniciative, notranje reference, ki bo prenehala z načinom razmišljanja: »Zakaj mi nihče ne ponudi službe?« in ga spremenila v način: »Kako si lahko ustvarim svojo karierno priložnost in jo ponudim še komu?«

Advertisements