Blog

Uspeh je potovanje – neuspeh pa …

Piše: Eva Boštjančič

“Večina izmed nas odrašča v okolju, kjer so nas vzgajali, da moramo biti uspešni, pridni, delovni. Redko kdo pa je pri vzgoji dobil tudi sporočilo, da je dobro biti svoboden, razmišljati s svojo glavo, se upirati, včasih tudi neuspeti, pasti in kljub temu vztrajati, kajne?”

Ko sem prejšnji teden pripravljala kratko predavanje o tej temi, se mi je odprla vrsta vprašanj in hkrati so se mi kar sami od sebe ponujaliodgovori nanje. Strnila jih bom po točkah:

  1. Strah pridobimo. Le redko kateri strah je prirojen. Že ko sem vzgajala svoje otroke, sem se odločila, da jim bom poskušala stvari predstaviti tako, da jim bodo prijazne – tudi pajke, kače, tema, višina. Sama se namreč bojim zaprtih prostorov, pa se mi zdi to popolnoma nepotrebno. In če jih opazujem danes, ko so najstniki, ko božajo kaže, se lovijo v temi ali spoznavajo nepoznane ljudi – kako enostavno je videti zdaj to.
  2. Vsaka družina ima svoje strahove. Ko sem bila majhna, so me starši vedno opozarjali, da se ne bom umazala, si poplila sok v naročje, da morajo biti moji zvezki lepo urejeni. In ta strah sem (skoraj) prenesla tudi na nove rodove – skrb, da moraš vedno zgledati urejen, čist. Druge družine imajo druge strahove – ali bo lahko moj sin dobil službo, kaj bo hčera počela, ko bo zaključila šolanje, se bo nagnjenost k rakavim obolenjem prenesla tudi na prihodnje rodove. In ponavadi se družina poveže prav v trenutkih, ko je najbolj negotova. Ko nekdo izmed članov ne uspe na področju, za katerega se v družini ‘ve’, da je ‘obsojeno’ na neuspeh.
  3. V glavah oblikujemo grozljivko. Ko načrtujemo, kaj bomo postali, kakšno službo iščemo, kako se bomo odrezali na selekcijskem intervjuju, si lahko v glavi začrtamo optimističen ali pesimističen scenarij. Pogosteje so ti scenariji temačni in podobni prizorom iz grozljivk kot pa usmerjeni k cilju ali podobni kakšni romantični komediji: “Vem, da ne bom uspela, ker na fakulteti nisem imela najbojših ocen.” “Moj šef pri meni opazi le moje pomanjkljivosti, mojih dobrih lastnosti nikoli.” “Moja kolegica je vedno uspešnejša od mene.” “Jutri, ko bom imela govor, bo me bo gotovo premagala trema in bom pozabila vse, kar sem nameravala povedati”.
  4. Pot do uspeha lahko izberemo. Vsak zase se odloči, katero pot bo izbral. Pot do zastavljenega cilja je lahko strma ali položna, asfaltna ali makadamska, ravna ali ovinkasta. Tudi razpoloženje ob doseženem cilju lahko načrtujemo – bomo neuspeh razumeli kot osebni poraz ali le kot oviro in izkušnjo, ki nas bo bogatejše pripeljala do konca.
  5. Neuspeh ima več imen. Ja, nekateri mu rečejo težava, drugi ovira, prepreka, obup, za nekatere je neuspeh že kar groza in razmišljajo, zakaj sploh še živijo. Drugi pa mu rečejo izziv, zanimiva izkušnja, šola življenja.
  6. Ne moremo izstopiti. Življenje je kot vlak, ki drvi skozi zanimivo in z rastjem bujno pokrajino. Ne moremo se kar ustaviti, naš cilj je živeti – je pot in ne cilj. In na tej poti lahko skačemo čez prepade, hodimo po brveh, letimo, pojemo, kopljemo rove globoko pod zemljo – vse to je življenje z neuspehi in uspehi na naši poti.

V nadaljevanju pa vas vabim k ogledu nekaterih zanimivih govorov o uspehu, ki so bili posneti v okviru aprilskega dogodka Zavoda Y – Speak up! Failure vs. Success.

Podjetnik Andrej Mertelj o svoji karierni poti

Novinarka Špela Šipek o dobrih slabih novicah

Športnik Darko Đurić o življenju in športnih izzivih

Advertisements