Blog

Zaupanje pride peš, odide pa na konjskem sedlu

Piše: Nina Ivančič

“Včasih rada preberem komentarje pod objavami na spletu. Takrat se počutim kot v gledališču: velikokrat me kdo šokira, kdaj pa kdaj nasmeje, in včasih celo zaprem brskalnik s katarzičnim občutkom, da mogoče nekaj še bo iz mene”

Zanimivo je spremljati odzive komentatorjev na družbeno dogajanje, hkrati pa se mi zdi, da zaradi obsednega političnega poročanja vsi postajamo nekoliko nestrpni in negativni. Zanimalo me je, zakaj. Nisem mogla iz svoje kože: lotila sem se iskanja odgovorov.

Transparentnost naj bi predstavljala rešitev na aktualen problem, s katerim se sooča veliko demokratičnih vlad: višanje nezaupanja s strani širše javnosti. Dostopnost informacij o internem delu vlade omogoča spremljanje njenega dela in odločitev. Vendar so mnenja o vplivu boljše obveščenosti javnosti deljena. Odprtost po mnenju nekaterih povečuje razumevanje in zaupanje, drugi mislijo, da več informacij laično javnost zaradi pomanjkanja znanja zmedejo, spet tretji pravijo, da obveščanje javnosti nima vpliva na zaupanje vladi.

Tako na ravni posameznika kot na ravni družbe ima kulturni kontekst pomembno vlogo pri osmišljanju sveta. Med drugim se kulture med seboj razlikujejo po toleranci do razdalje v moči. Ta nakazuje, v kolikšni meri so razlike v moči družbeno sprejemljive. Kjer je razdalja v moči precejšnja, se avtoriteti ni potrebno zagovarjati. Vsak posameznik ima točno določen položaj v hierarhičnem redu in od drugih pričakuje, da mu bodo naloge odredili. V takih okoliščinah se posamezniki čutijo odvisne od volje avtoritete. Transparentno in kritično poročanje pomembno pripomore k nižanju zaznane kompetentnosti vlade. Zato ni presenetljivo, da so bolj občutljivi na informacije, ki prikazujejo vlado kako drugače kot omnipotentno in vsemogočno. Pri tem ne velja spregledati, da so prebivalci držav z daljšo demokracijo bolj navajeni kritičnega poročanja o vladnem dogajanju, kar tudi vpliva na njihovo (manjšo) odzivnost.

Vzporednice tovrstnih učinkov lahko najdemo v delovnih organizacijah. V organizacijah s strogo hierarhično strukturo, je potek delovnega dne precej odvisen od vodje. Bom lahko šel prej iz službe? Bom moral delati nadure? Bom dobil nagrado za svoje delo? Ravnanje po trenutni volji, sprejemanje odločitev brez obrazložitve ali posvetovanja z zaposlenimi so primeri vsemogočnega vodenja. Posledično pride do pasivizacije ljudi, ki bodo storili le to, kar jim je naloženo. Zaposleni bodo manj vpleteni in aktivni, kar se bo odražalo kot manjša zavzetost in kreativnost pri delu, pogosteje bodo zapuščali organizacijo in posledično bo slabša produktivnost celotne organizacije. Posebno ob neuspehih in prelomljenih obljubah vodstva so lahko močni negativni občutki ali reakcije zaposlenih pričakovani. Omnipotentnost vodje in zaupanje vanj se namreč takrat močno zamajeta kar sproži občutke ogroženosti.

Precejšnja razdalja v moči v slovenskem kulturnem kontekstu seveda ni edini razlog, zakaj so odzivi spletnih komentatorjev na delovanje (katerekoli) slovenske vlade pretežno negativni. Seveda tudi vsake hierarhično strukturirane organizacije ne vodi vsemogočen vodja. Zelo verjetno pa velja, da sta transparentnost delovanja in odprta komunikacija nujno potrebni, če želimo imeti ob sebi pro- aktivne, -duktivne, -fesionalne ali katere druge ‘pro’ posameznike. S takim odnosom omogočimo, da jih vodita pomembna motivatorja – občutek, da imajo tudi sami določen vpliv, in védenje, da so pomembni.

Čaka nas torej še kar nekaj negativnih komentarjev in upamo lahko, da naposled tudi nekaj dobrega dela, ki jih bo utišal. Ni potrebno, da je transparentno samo delo vodstva, temveč delo vsakogar, ki kakor koli k nečemu doprinese. Lahko smo zgled drug drugemu in začnemo pri sebi. Velja pa si zapomniti: zaupanje pride peš, odide pa na konjskem sedlu.

____________________________________________________________________

Nina Ivancic

Nina Ivančič

Nina zaključuje magistrski študij psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V življenju jo vodita radovednost in veselje do učenja, zato se rada loteva novih izzivov – na primer o postavljanju spletnih strani ni vedela nič, potem pa se je sama naučila in postavila psihologijadela.com. Na psihologijo gleda kot na orodje, s katerim lahko vidi tiste dele življenja, ki bi ji sicer ostali skriti. Zanimajo jo ljudje: včasih rada o njih razmišlja ‘od daleč’ – takrat veliko piše, drugič raje dela z njimi ‘od blizu’ – takrat izvaja učne delavnice in treninge.

Advertisements