Blog

Pesimistično o poslovni etiki danes

Piše: Elvira Hadžić

“Na žalost sem s tem ugotovila, da sem bila ogoljufana in da moj direktor ne pozna izraza etika. Prav tako sem prišla do ugotovitve, da ne zna ceniti poštenega in zanesljivega zaposlenega, za katerega bi se moral potruditi in ga obdržati, ne pa ga odgnati stran.”

Preden sem se lotila pisanja, sem iz radovednosti v svojem delovnem okolju (delam v manjši spletni trgovini kot komercialistka) svoje sodelavce povprašala, kaj je etika. Pa sta mi od petnajstih vprašanih znala le dva približno odgovoriti – da je etika nekakšno korektno obnašanje, ki se pričakuje od vsakega posameznika. Ravno v tem okolju sem bila deležna neetičnega obnašanja s strani vodstva, kar me je posledično privedlo do pesimističnega pogleda na poslovno etiko danes.

V podjetju sem začela delati kot študentka, prevzela sem slovenski in tuji trg ter nato delala tako kot vsi redno zaposleni. Moram priznati, da sem imela na začetku občutek, da sem resnično cenjena in spoštovana, tako s strani direktorja kot tudi s strani vodje zaposlenih. Obljubljena mi je bila nagrada za uspešnost ter kasneje tudi pogodba za zaposlitev. Zame je bila to velika motivacija, predvsem zaradi trenutnega stanja na slovenskem trgu dela.

Potem sem zanosila. Seveda me je bilo strah, kako bo sedaj vse skupaj potekalo. Skrbelo me je predvsem, ali bom ostala brez študentskega dela. Napočil je čas, da, zame veselo, novico sporočim tudi direktorju. In na moje veliko veselje, je bil direktor zelo spodbuden. Obljubil mi je, da bova uredila pogodbo o zaposlitvi in da bom imela vsaj minimalno porodniško. Tisti dan sem se tako vrnila domov zadovoljna in pomirjena, da imam tako razumevajočega direktorja in da bo vse v redu. Pa sem se zmotila.

Po enem mesecu pogodbe še vedno ni bilo, po dveh mesecih tudi ne. Delala nisem nič manj; kvečjemu so se moje delovne naloge večale, zaslužek pa manjšal. Ker sem bila kak dan tudi odsotna (zaradi pregledov in drugih težav, ki jih je prinesla nosečnost s seboj), se je seveda vsak dan odsotnosti poznal. Nagrade za uspešnost ni bilo več. Ko sem direktorju to omenila, je rekel, da se podjetje sooča z likvidnostnimi težavami, kar se mi je zdelo zelo nenavadno, saj smo imeli zaposleni iz dneva v dan več in več dela. Odgovor je bil vsakič enak – za zaposlitev ni denarja, čeprav bi moja zaposlitev podjetje stala 100 € več. To je denar, ki sem ga ustvarila vsak dan. V eni uri. Kot sem že omenila, sem delala na dveh trgih, kar je pomenilo dvojno delo, dvojna naročila in tudi dvojni zaslužek.

Kmalu je prišlo na dan, da se naše podjetje širi tudi na tuje trge. Na žalost sem s tem ugotovila, da sem bila ogoljufana in da moj direktor ne pozna izraza etika. Prav tako sem prišla do ugotovitve, da ne zna ceniti poštenega in zanesljivega zaposlenega, za katerega bi se moral potruditi in ga obdržati, ne pa ga odgnati stran.

Trenutno še vedno delam v omenjenem podjetju. Na žalost sem ugotovila, da druge izbire nimam. Dva meseca moram še »potrpeti«, da bom lahko šla na porodniški dopust in se v miru pripravila na prihod novega družinskega člana. Najbrž ni potrebno dodatno pojasnjevati, zakaj se vsako jutro težje odpravim na delo, ki od mene zahteva osem ur zbranosti in dobre volje. Upadla mi je motivacija za delo in posledično tudi učinkovitost. Iz mojega primera je tako razvidno, kako pomembno je upoštevanje etike in kakšne so posledice njenega neupoštevanja.

Razočaranje nad današnjim razvitim in hitrim svetom je precejšnje. Sama zaradi te izkušnje ne verjamem več v etiko v poslovnem svetu. Mislim, da je postal svet vse preveč skorumpiran, vse preveč je boja za lastno preživetje in nihče več ne gleda, ali bo to koga prizadelo ali ne. Vsi le gledajo na lasten zaslužek, vendar pozabljajo, da smo zaposleni tisti, ki ga ustvarjamo (kar se zasebnega sektorja tiče). Iz tega razloga sem se tudi odločila, da dokončam študij, ki mi bo pomagal postati dober vodja in da bom znala ceniti svoje zaposlene, ko bom tudi sama nekoč na vodilnem položaju.

————————————————————-

(razmišljanje je nastalo kot del seminarske naloge pri predmetu Psihologija dela)

Elvira Hadžić

 

Elvira Hadžić

Elvira Hadžić je študentka magistrskega študija na Fakulteti za Upravo. Študij jo je iz Kopra popeljal v Ljubljano, nato pa jo je življenjska pot zanesla na Koroško. Tam živi skupaj s partnerjem, decembra pa bo postala prvič mamica.

V življenju se je morala velikokrat boriti, vendar meni, da jo je to naredilo močnejšo in previdnejšo. Želi si dokončati študij in kasneje delati predvsem delo, ki jo bo veselilo in v katerem bo odlična. Njen življenjski moto je: Najboljše stvari se zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ.

Advertisements