Blog

Ko slovenske zaposlene stresa stres – delodajalci, ukrepajte!

Piše: Špela Koprivnik

“Kdaj bodo delodajalci uvideli, da so zaposleni preprosto LJUDJE, ki za uspešno funkcioniranje potrebujejo ustrezne fizične in psihosocialne pogoje na delovnem mestu ter »človeško« raven obremenitev?”

Septembrsko predavanje dr. Lilijane Šprah (SAZU), z naslovom Tveganja za pojavljanje težav z duševnim zdravjem na delovnem mestu, bi lahko v filmskem žargonu označili kot grozljivko. Predstavljeni so bili namreč podatki, pri katerih poslušalec le stežka ostane miren, kaj šele, da bi lahko mirno zrl v prihodnost. Osebno so me predstavljeni podatki prestrašili tako z vidika bodoče zaposlene, kot z vidika bodoče psihologinje, ki želi svoj poklic opravljati na področju psihologije dela.

Naj navedem zgolj nekaj skrb vzbujajočih podatkov, ki so bili izpostavljeni na predavanju. Podatki raziskave Eurobarometer (april 2014) kažejo, da kar 84 % anketiranih Slovencev meni, da so se delovni pogoji v naši državi v zadnjih petih letih poslabšali (ocenjevali so na podlagi osebnih izkušenj ter/ali na podlagi tega, kar so izvedeli od svojih prijateljev ter sorodnikov, ki trenutno delajo). Drug problematičen podatek iz iste raziskave kaže, da kar 55 % anketiranih Slovencev doživlja stres na delovnem mestu. Dr. Lilijana Šprah pa je prav tako navedla, da naj bi vsak četrti Slovenec kazal začetne znake izgorevanja oz. kronične utrujenosti, kar gre z roko v roki s tem, da naj bi bilo 50-60 % vseh izgubljenih dni v Sloveniji mogoče pripisati stresu in psihosocialnim tveganjem povezanim z delom ter s podatkom, da naj bi kar 28,1 % ljudi delalo več kot 70 ur tedensko (celotna vsebina predavanja je dostopna na tej povezavi http://dmi.zrc-sazu.si/sites/default/files/tveganja_za_pojavljanje_tezav_v_dusevnem_zdravju_na_delovnem_mestu_predavanje_lilijana_sprah.pdf).

Iz omenjenih podatkov lahko sklepamo, da zaposleni v Sloveniji ne doživljajo optimalnega psihološkega blagostanja na delovnem mestu oz. v povezavi z delom in delovnim mestom. Sledi logično vprašanje – ali se slovenski delodajalci zavedajo tega? Ali jim je sploh v interesu, da so seznanjeni s temi podatki? Oz. če vprašanje še nekoliko parafraziram, na katerem mestu se pri slovenskih delodajalcih nahaja skrb za celostno (fizično in psihosocialno) zdravje zaposlenega?

Seveda obstajajo določene prisile (zakoni iz področja dela, v katerih je po novem uzakonjeno tudi preprečevanje psihosocialnih tveganj), vzvodi (certifikati, s katerimi se lahko podjetje ponaša kot delavcu prijazno) in kalkulacije (koliko denarja bo delodajalec izgubil zaradi bolniške odsotnosti povezane s stresom ali nižje produktivnosti zaposlenega), ki delodajalce vodijo k temu, da skrb za dobrobit svojih zaposlenih uvrščajo na svoj seznam prioritet. Pa vendar je predstavljeno zgolj žalostna perspektiva, ker lahko v vseh treh navedenih primerih zaznamo relativno močno komponento zunanje motiviranosti.

Kaj pa notranja motiviranost? Bodo v slovenskem prostoru kdaj prevladovali delodajalci, ki bodo želeli skrbeti za psihološko dobrobit zaposlenih in ohranjati njihovo duševno zdravje – kar tako, brez zunanje nagrade ali prisile? Kdaj bodo delodajalci uvideli, da so zaposleni preprosto LJUDJE, ki za uspešno funkcioniranje potrebujejo ustrezne fizične in psihosocialne pogoje na delovnem mestu ter »človeško« raven obremenitev?

Poudarila bi, da skrb za psihološko dobrobit zaposlenega zagotovo ni zgolj odgovornost delodajalca, temveč prav tako vsakega zaposlenega. Vsak mora prehoditi svoj del poti, vendar je kljub temu pomembno, da ne zanemarjamo pomena, vloge in potenciala delovnih okolij pri ohranjanju  duševnega zdravja zaposlenih. Sploh pa ne zdaj, ko smo bili soočeni z zgornjimi podatki.

Prispevek pa bi želela zaključiti še z nekoliko bolj osebno noto. Kot sem opisala že na začetku, le stežka v prihodnost zrem optimistično. Manj kot v roku enega leta bom vstopila na trg dela, izgleda pa kot, da me bosta tam pričakali dve možnosti: brezposelnost ali delo do kronične utrujenosti. Verjetno je vsem jasno, da sta omenjena pojava povezana (odpuščanja oz. premajhno število zaposlenih vodi do nalaganja dodatnih obremenitev drugim zaposlenim) ter vpeta v širšo sliko gospodarskih razmer. Pri slednjih pa v kratkem ne kaže izboljšanja. Med drugim me skrbi tudi za svoje bližnje, ki so prisiljeni delati nadure (ker je to preprosto norma v njihovih delovnih sredinah), za katere pa navsezadnje niti ne dobijo plačila. Pri tem je še posebej problematično to, da nikoli ni jasno, kje je meja – koliko bo nadur, koliko bo dodatnih obremenitev; ali sploh lahko kdaj rečeš »dovolj«, brez da bi tvegal prekinitev delovnega razmerja.

Če na situacijo pogledam še iz perspektive bodoče psihologinje pa se sprašujem, zakaj ne bi razširili vloge psihologa v organizacijskem kontekstu. Visoka raven stresa pri zaposlenih zagotovo kliče po psihološki asistenci (usmerjeni tako na posameznika kot na organizacijo). Zakaj ne bi poleg psihologa, ki je usmerjen v »strogo« organizacijski vidik psihologije dela (npr. selekcija zaposlenih, merjenje delovne uspešnosti ipd.), v podjetjih obstajal tudi psiholog, katerega primarna naloga bi bila zagotavljanje duševnega zdravja zaposlenih? Ki bi torej skrbel za individualno svetovanje zaposlenim, organiziral delavnice in izobraževanja na temo ohranjanja duševnega zdravja, izvajal mediacijo v primeru konfliktov, preko usposabljanja vodilnih skrbel za dobro psihosocialno klimo, skrbel za ustrezne delovne pogoje in bil v splošnem zagovornik duševnega zdravja zaposlenih. To bi bil izjemen korak pri preventivi s stresom pogojenih duševnih bolezni, hkrati pa bi bila psihološka pomoč dostopna zaposlenim, ki je morebiti zaradi dolgih čakalnih dob v javnem zdravstvu ne bi mogli (pravočasno) prejeti. Zavedam se, da je predlog glede na današnje finančne razmere precej utopičen. Pa vendar, če ponovno uporabimo zunanje motiviranje in naredimo analizo stroškov ter koristi, mogoče ideja niti ni tako nesmiselna. Še posebej, če koristi ne merimo zgolj v evrih, temveč tudi na ravni duševnega zdravja zaposlenih.

Advertisements