Piše & foto: Nina Ivančič

Dr. Fayruza Ismagilova je delovna in organizacijska psihologinja, redna profesorica na Ural Federal University, poimenovano po B. N. Jelcinu, ter z možem zadnje leto in pol živi v Sloveniji. 8. decembra bo predavala kot gostujoča predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Govorila bo o menedžerskem strateškem mišljenju in kako stereotipi vplivajo na menedžerske odločitve v Rusiji.

Srečali sva se na sončno in presenetljivo toplo jutro. Dr. Ismagilova me je prijazno povabila k sebi domov in skoraj takoj po uvodnem stisku rok sva stopili v svet ruske psihologije dela kot bi obe dolgo nestrpno čakali ta trenutek. Ko je Fayruza Ismagilova spregovorila o svoji profesionalni poti, je kar zacvetela. Doživeto me je popeljala v drug čas in v malo poznano kulturo, jaz pa sem želela izvedeti vse. Zahajali sva od resnih tem do “Tega ne napisati – this is just for us to smile”. Mojih pripravljenih vprašanj se tako po skoraj dveh urah nisva uspeli lotiti. Vsekakor bi mi bilo v veliko veselje, ko bi se jih nekoč lahko.

Povejte mi kaj o sebi: kdo ste, kaj ste študirali, zakaj psihologija, zakaj psihologija dela?

Rodila sem se v Moskvi in leta 1977 doštudirala na Lomonosov državni univerzi v Moskvi. Specializirala sem se v psihologiji dela in inženirski psihologiji, ker je bil moj oče inženir. Bil je fizik in delal na področju nuklearne fizike. Delati sem začela na vojaško-letalskem obratu, ker so v tistih časih psihologi delali večinoma v večjih industrijskih tovarnah. Sedeti sem morala na oddelku kadrovske službe in intervjuvati delavce, ki so zapuščali obrat. Spraševala sem jih, zakaj odhajajo, zakaj niso zadovoljni in tako naprej. (Smeh.) Tam sem sedela več mesecev in spraševala in spraševala taka vprašanja. Zame je je bila to zelo zanimiva izkušnja.

Ste se počutili pripravljeni za delo po študiju, torej prepričani v svoje znanje in spretnosti?

Da, ker sem kot študentka na moskovski univerzi eno leto delala kot vajenka v proizvodnji plaščev. Zbirala sem podatke za svojo diplomsko nalogo, za katero sem prejela naziv specialistka psihologije. Tema moje diplome je bila optimizacija delovnega mesta za zaposlene v proizvodnji. Ampak to ni bila moja ideja, če sem iskrena. Bila je ideja moje mentorice. Torej zaposlene, večinoma ženske, so navadno opravljale samo eno operacijo – na primer en šiv na rokavu plašča. Ampak na enem delovnem mestu je morala delavka sestaviti različne dele skupaj, da je sešila celoten podplašč. Za to je bilo potrebnih veliko različnih operacij. Posledično je lahko delavka na tem delovnem mestu naredila skupno manj operacij v primerjavi z drugimi delavkami. Zato je prejemala nižjo plačo in seveda je na tem delovnem mestu prihajalo do številih menjav. Moram pa ponoviti, da to ni bila moja ideja. Moja mentorica, profesorica, je to zahtevala. Zahvaljujoč njeni ideji in razumevanju situacije smo rešiti problem in predstavili rezultate vodstvu te proizvodnje. To je bila moja prva delovna izkušnja. Tam sem lahko na lastne oči videla, kako lahko psiholog s področja psihologije dela in organizacije dejansko nekaj izboljša na delovnem mestu in pomaga delodajalcu prihraniti denar. Po tej izkušnji sem želela delati nekaj praktičnega in rešiti še več problemov. (Premor.) Torej po intervjujih na vojaško-letalskem obratu sem prav tam postala še vodička za šolske otroke. Vodila sem jih naokoli in jim razlagala, kako je letalo sestavljeno. Potem sem jih povabila v našo sejno sobo, kjer so izpolnili vprašalnik. Glavno vprašanje je bilo: ‘si pripravljen/-na delati na tem obratu?’ (Smeh.)

Torej vaša naloga je bila navdušiti otroke, da bi kasneje prišli delati v ta vojaški obrat?

Tako je. Namen teh ogledov je bila promocija dela v obratu. Tudi to je bila zame zanimiva izkušnja, kajti zahvaljujoč vprašalniku – lahko sem ga spreminjala kot sem ga hotela – sem jih lahko vprašala, ali mi lahko naštejejo vse poklice, kar jih poznajo. Ugotovila sem, da otroci večinoma poznajo le poklice, katere vidijo na TV, na primer policist, detektiv, vohun, poklice, o katerih jim govorijo starši, kot so inženir, vojaški častnik, uradnik, in poklice, s katerimi se lahko srečajo v živo tekom vsakdanjega življenja, na primer zdravnik ali učitelj. In to je bilo vse. Najbolj napredni otroci niso našteli več kot 20-30 poklicev, pa jih imamo v Rusiji okoli 10 000. Večina naših otrok si ni mogla predstavljati, koliko različnih poklicev obstaja in so zato izbirali iz zelo ozkega nabora možnosti. Takrat sem se odločila napisati disertacijo za kandidatko znanosti. V Rusiji moramo predložiti dve disertaciji v podporo naši kandidaturi za akademski naziv. Na prvem nivoju oseba postane kandidat/-ka zananosti, na drugem nivoju pa doktor/-ica znanosti. Moja prva disertacija se je nanašala na poklicno orientacijo šolskih otrok. Nato sta na svet prišla moja dva sinova in tisto obdobje sem svoje življenje posvečala njima. Nato, ko sta bila že nekoliko starejša, sem bila povabljena v znanstveni inštitut za profesionalno izobraževanje kot raziskovalka. Ampak to resnično ni zanimivo.

Torej najprej ste postali specialistka psihologije, nato kandidatka znanosti, potem pa preskočiva tisto obdobje, ko ste delali na znanstvenem inštitutu za profesionalno izobraževanje?

Da, resnično ni zanimivo. (Smeh.) Torej leta 1993 se me povabili na Zavod za zaposlovanje Ruske Federacije. Postala sem predstojnica zavoda, v katerem smo pripravljali specialiste za delo. Namreč obdobje 1993–1998 je bilo za Rusijo izredno težko. To je bilo obdobje transformacije ekonomskega sistema in v tem času je bil delež brezposelnosti izredno visok.

To je obdobje, ko so nekateri Rusi postali izredno bogati praktično čez noč.

Da, po drugi strani pa so nekateri postali izredno revni. V tem obdobju se je zaprlo ogromno ruskih tovarn in veliko ljudi je ostalo brez dela. Mono mesta so bila posebno problematična. Mono mesto pomeni ‘podjetje, ustanovljeno za mesto’. Gre za manjše mesto z eno veliko tovarno, v katerem je bila zaposlena večina prebivalstva tega mesta. Torej, če se vrnem, v zavodu smo pripravili poseben trening, imenovan Psihosocialna podpora specialistom zavoda za zaposlovanje. Ti zaposleni so se namreč tekom dneva srečevali z veliko brezposelnimi in na njihove prošnje so se lahko odzivali le z enim odgovorom: ‘žal nimamo nobenih odprtih delovnih mest’. To je bilo težko delo: nekatere stranke so postajale jezne in agresivne, druge so jokale. Zato se je zavod odločil pripraviti trening za specialiste. Ker so bili prisotni občutki nemoči, smo jih učili razne sprostitvene tehnike, razmišljanja o čem lepem, poleg tega smo poskušali opolnomočiti tudi njihov občutek samo-učinkovitosti.

Kako vam je to uspelo? Sliši se precej nemogoče.

(Smeh.) Izdelali smo zanimivo shemo. Ne vem, ali se jo da opisati, ampak sem zelo ponosna nanjo. Uporabila sem jo v svoji doktorski disertaciji. To je pravzaprav razlog, zakaj sem se lotila pisati doktorat. Med delom na zavodu za zaposlovanje sem pridobila veliko podatkov. Pomagali smo jim z BCG matrico svetovalnih vlog (ang. Matrix of Boston Consulting Group). Matrico večinoma uporablja menedžment pri razvoju marketinške strategije. Odločila sem se ta instrument prirediti in spremeniti njegov prvoten namen – gradnja marketinške strategije – za gradnjo strategije upravljanja s kariero. Zelo je bil učinkovit. Poleg tega nas je zanimalo, zakaj so nekateri ljudje, ne glede na težke pogoje, bolj uspešni pri iskanju zaposlitve kot drugi. Obe skupini ljudi živita v podobnih socialnih pogojih, na istem geografskem področju in imata podobno izobrazbo, pa eni uspejo najti zaposlitev, drugi pa ne. Ugotovili smo – zdaj lahko rečem, da sem jaz ugotovila – da se ti dve skupini razlikujeta v percepciji svojih delovnih izkušenj. Tisti, ki niso uspeli najti zaposlitve, gledajo na svoje izkušnje kot na svojo glavno vrednost in so prepričani, da bi morali tudi bodoči delodajalci gledati nanje tako. V drugi skupini osebe gledajo na svoje delovne izkušnje kot pomembne zanje osebno, ne pa nujno tudi za delodajalca. Na svoje delovne izkušnje so gledali kot na nekaj, kar ima določeno vrednost na trgu dela. Če ljudje razumejo razliko med subjektivno in objektivno vrednostjo svojih delovnih izkušenj, potem so jih bolj pripravljeni razširiti in jih približati potrebam ter pričakovanjem delodajalca. Metodo sem poimenovala Matrica kompetitivnih delovnih izkušenj (ang. Matrix of competitiveness of work experience). Razvila sem poseben trening za specialiste in ti so jo aplicirali na brezposelnih osebah. Takrat sem pomislila, aha, čas je, da napišem svojo doktorsko disertacijo. (Smeh.)

Potem, ko sem uspešno predstavila svojo doktorsko disertacijo, sem se odločila poskusiti nekaj novega. Povabili so me k sodelovanju pri Predsedniškem programu za izobraževanje menedžerjev ruskih podjetij (ang. Presidential program of training managers of Russia enterprises). Tam sem izvajala selekcijo kandidatov. Poleg tega sem bila kot psihologinja povabljena tudi v Business School of Ural Technical University in postala predstojnica katedre Magisterija poslovne administracije. Tu smo pripravljali tudi treninge kot sta gradnja skupine in vodenje. Ampak moram reči, da nisem pristaš tovrstnih treningov. Ljubši so mi tisti, ki pomagajo menedžerjem razviti kognitivne sposobnosti in ne pa komunikacijskih spretnosti. Všeč so mi treningi, ki učijo, kako postaviti cilje in razmišljati strateško.

Izmed vseh treningov se vam zdijo ti najbolj učinkoviti?

Da. Morda gradnja skupine deluje za nekatere podjetja, vendar ne za velike organizacije. Čeprav, zanimivo, so v Rusiji neformalni odnosi zelo pomembni in navadno so si ljudje zelo blizu. Bližje kot ljudje v Evropi. Zelo enostavno je naplesti prijateljstvo v Rusiji.

Ali ti odnosi pomagajo ljudem pri iskanju zaposlitve?

Mislim, da ne. (Smeh.) Če pripadaš neki neformalni skupini, pogosto sprejmeš njene neformalne norme, te pa včasih nasprotujejo organizacijskim normam. Na primer kot menedžer zahtevate od zaposlenih, da na delo prihajajo točno, vendar če so sodelavci med seboj prijatelji, bodo vodstvu prikrili kočljive informacije.

V Sloveniji je pri iskanju zaposlitve dobro imeti močna znanstva in povezave. Smo majhen narod in hitro pride do situacije ‘poznam nekoga, ki pozna nekoga’. Tako ni nenavadno, da ljudje zasedejo delovno mesto, za katerega nimajo primernega znanja in veščin ter posledično dela ne opravljajo dobro. Zato sem vas vprašala, ali močni odnosi in poznanstva v Rusiji pomagajo ljudem pri iskanju zaposlitve.

V Rusiji menedžment raje zaposluje nepoznane ljudi, saj se tako menedžer ne počuti odgovornega za zaposlenega. Lahko je prost pri odločanju glede te osebe. Gre za posel, nič osebnega.

Striktno ločujete delo od zasebnega življenja?

Da, to je zelo pomembno. Vendar so zaposleni med seboj zelo povezani. To je nekaj tipično Ruskega. Ne vem zakaj, ampak to sem lahko opazovala v več ruskih organizacijah. Četudi bi jim ponudili drugo, bolje plačano zaposlitev, bi jo zavrnili zaradi svojih dobrih odnosov s sodelavci.

Ampak, če sem pravilno razumela, to ni nekaj, za kar bi si vodstvo prizadevalo?

Tako je. Menedžerji niso zadovoljni s tako situacijo. (Premor.) V Rusiji je močna socialistična tradicija še vedno problematična. Nismo še popolnoma zaključili s socialističnim režimom. Nanašam se na miselnost, da je podjetje, v katerem si zaposlen, tvoja last. Ko ljudje pridejo v podjetje, si mislijo, zakaj ne bi naredil nekaj kopij za svojega otroka? Ampak to ni mogoče, saj če jaz fotokopiram, potem to lahko počnejo tudi moji sodelavci. Teh pa je veliko.

Slovenija ni tako zelo drugačna. Ljudje tiskajo razne naloge za svoje otroke, sem pa tja ukradejo kakšen kemični svinčnik …

Da, da. V Rusiji imamo pregovor: (Smeh.) »Če danes v službi nisi nič ukradel, potem si zamudil dan.« (Smeh.)

Lahko bi ga uporabili tudi v Sloveniji. (Smeh.) Za zaključek vprašanje, ki Slovence zelo zanima. Kakšna se zdi Slovenija tujcu? Koliko časa že živite v Sloveniji?

Eno leto in pol.

Dobro, potem ste verjetno opazili kakšne razlike med Slovenijo in Rusijo?

Oh, seveda, veliko. (Smeh.) Če začnem s podobnostmi, ker jih ni veliko: jezik. Zelo me je presenetilo. Ko ljudje govorijo slovensko, jih ne razumem – sem in tja kakšno besedo – ampak zdi se mi kot bi poslušala svoj materni jezik. (Smeh.) Glede razlik: morda je bolje, če me vprašate bolj konkretno.

Na primer, kako se ljudje družijo v Sloveniji in kako v Rusiji?

Slovenci so bolj prijazni kot Rusi. Pogosteje se smehljajo in pozdravljajo. Bolj odprti so. Ko je naju z možem obiskal vnuk, so prišli skoraj vsi sosedi in mu podarili kakšno malenkost. Smehljali so se mu, ga božali po glavi. Prijetno je živeti med Slovenci. Druga razlika je, da večna Slovencev govori angleško. V Rusiji, glede na to, da je velika država, malo ljudi govori drugi jezik. Seveda se učimo angleško v šoli in na univerzi, ampak ruski izobraževalni sistem angleškega jezika ni dober. Naslednja razlika je, da sem v Rusiji, ko vozim avto, skoraj edina starejša ženska na cesti. Drugi vozniki so zelo hitri in pripravljeni kršiti prometna pravila. Jaz nisem taka. Rada vidim, da se pravilom sledi. Tukaj vsi sledijo prometnim predpisom, zato se počutim dobro. Pa tudi mirno in tiho je tukaj. V Rusiji se zdi, da je treba neprestano nekam tekati; zjutraj je treba odvihrati na delo, od tam v gledališče, pa do prijateljev. Vedno primanjkuje časa, saj so razdalje v Rusiji ogromne. V Sloveniji se da priti praktično kamor koli v tridesetih minutah. (Premor.) Imam sosedo. Zelo je komunikativna. Rada se pogovarja z mano in razpravlja o najrazličnejših problemih. Spoznala sem, kako so Slovenci odprti do drugih. Zelo ganljivo je.

Intervju je na volju tudi v angleščini – English version.