Blog

Žvižgam, žvižgaš, žvižga

Piše: Eva Boštjančič

“Razmišljam o osebi, ki je prejšnji teden razkrila neustrezno ravnanje vodilnih v Banki Slovenije. Je to naredila zaradi besa, nemoči, moralne odgovornosti ali morda celo iz maščevanja? Ko sem brala njena razkritja ter kasneje sledila argumentiaciji drugih novinarjev, ki so njene informacije s konkretnimi podatki le še potrjevali, sem pri sebi začutila olajšanje in veselje hkrati. Bravo za nekoga, ki dela v takšnem sistemu, in si upa na glas opozarjati na napake in storjene nepravilnosti! Razkritje informacij na ta način lahko označimo kot žvižganje in omenjeno osebo poimenujemo žvižgač. A v našem primeru to ni bil ‘ptiček na veji’, katerega petje raznaša veter in se razgubi v daljavi, temveč oster in glasen pisk sodnikove piščali na nogometni tekmi, ko se igralec znajde v prepovedanem položaju.”

Na slovenski Wikipediji najdem naslednjo definicijo: Žvižgač (angl. whistleblower) je zaposleni ali bivši zaposleni, ki razkrije kršitev, domnevno nepošteno, neetično, diskriminatorno, neprimerno ali nelegalno dejavnost, ki se pojavlja v organizaciji in jo izvajajo sedanji ali nekdanji člani. Domnevno kršitev lahko razvrstimo na več področij: kršitev zakona, pravila, uredbe in/ali neposredna grožnja javnemu interesu, kot so goljufije, kršitve varnosti in zdravja pri delu in korupcija. Žvižgači lahko obtožbe podajo interno (drugim posameznikom v obtoženi organizaciji) ali eksterno (regulatorjem, organom pregona, medijem).

Žvižgač v organizaciji je nekdo, ki je podoben sodniku v športu, ki s piščalko v ustih opozarja na prekrške. Ja, sodnika pri nogometu si vsi želimo, direktorji v podjetjih pa žvižgačev ne marajo. Mislim, da je žvižgač oseba, ki se ni popolnoma prilagodila organizacijski kulturi. Prosim, ne razumite tega v slabem pomenu besede. Le njen pogled še ni zastrt ali celo zaslepljen, zato je sposobna videti stvari, mimo katerih drugi brezbrižno ‘hodijo’ iz dneva v dan. Je oseba, ki vidi drevesa in ne gozda, hkrati pa vidi gozd na planetu, na katerem ta gozd raste. Vsak dan spremlja,opazuje, kaj se v gozdu dogaja in kakšne posledice ima vedenje prebivalcev gozda za ta naš planet.

Kadar iz medijev izvem, da je zopet nekdo razkril nepravilnosti ali krišitev poslovanja, se začnem spraševati, kakšno osebnost ima žvižgač? V večini primerov gre za pogumne ljudi, včasih smo jih imenovali junaki, ki čutijo, mislijo in se vedejo v skladu s svojimi visokimi moralnimi in etičnimi standardi. Imajo moč in imajo ‘jajca’, da so glasni. Da si upajo povedati tisto, kar nam pove že vsak majhen otrok, najstnik ali mladi odrasli. “Mami, iz ust ti smrdi,” ali “Gospa učiteljica, najlonke imate strgane,” ali “Gospod profesor, formula na tabli ni pravilno izpisana.” Res pa je, da so izjave vsako leto odraščanja bolj mile, manj ostre in drzne, saj jih kleše bonton, družbene norme ter kulturno okolje. Vedno pogosteje se nam pojavlja dilema, ali naj povem ali naj bom raje tiho. Ali bom s povedano resnico storil nekaj dobrega ali bom z njo komu škodil? Ali mi bo resnica prinesla osebno zadoščenje ali bom zanjo kaznovan (beri: odpuščen)? Ali naj mislim in delam v dobro organizacije, v kateri sem zaposlen, ali naj raje poskrbim zase in za moje bližnje? Kdaj nastopi situacija, ko je resnica pomembnejša kot podpisana pogodba o upoštevanju zaupnosti informacij?

Kljub tem dilemam pa je klic po delati prav in dobro pri marsikaterem posamezniku močnejši. Prijateljica, ki je brala nek moj starejši zapis o žvižgačih, mi je takrat v besu in eni sapi napisala tole:

Sem pravnica z 12 letnimi izkušnjami in vem, kaj se sme in kaj ne. Ko je kaj nezakonito, tega pač ne naredim. In to povem. Če preskočim podrobnosti: znebil se me je šef (premestil oz. degradiral), ker nisem ubogala nezakonitih ukazov, ker nisem prenašala škodoželjnih, po definiciji šikanoznih (izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom) ukrepov na svoj kolektiv, ker nisem gledala stran, ko se niso izvrševali zakoni,… Danes je situacija taka, da ima oseba, ki se me je znebila, moje nezakonito izpraznjeno delovno mesto, še danes izdaja nezakonite ukaze, vmes je bila na disciplinski komisiji zaradi takih reči v povezavi s hudimi neumnostmi pri delu. Vsi vse vedo, zgodi pa se nič. Zaprt krog ljudi pokriva bedarije drugih in to je to. Vmes se je menjala vodilna garnitura, učinka ni.

Še vedno je žvižgačev v slovenski družbi premalo. Bojimo se sankcij, bojimo se biča. Kot kažejo konkretni podatki, je veliko žvižgačev preganjanih, nekateri so bili odpuščeni, drugi degradirani z delovnega mesta, na katerem so opozarjali na nepravilnosti. Zlo prevlada nad dobrim.

A jaz jih še vedno občudujem, cenim, spoštujem, podpiram. Zaradi njih je lahko naša družba le boljša.

 

Advertisements