Lastnosti trga dela

Pogled z druge strani Zavoda za zaposlovanje

Piše: Sanja Ćorić

Brigita Vončina je psihologinja, ki je svojo karierno pot začela zunaj psihološke stroke in se po začetnem razširjanju obzorij vrnila med kolege. Vendar pa je tudi znotraj psihologije prehajala med različnimi področji, pridobila prepotrebno širino in se ustalila na Zavodu za zaposlovanje, na oddelku za delodajalce, kjer je uspela povezati različna področja, ki jo zanimajo. Je izjemno prijetna sogovornica, ki rada spoznava nove ljudi. Morda se je tudi zato najin pogovor razširil še precej onkraj omejitev tega intervjuja.

Na Zavodu za zaposlovanje so imeli pri iskanju psihologinje za delo z delodajalci nekaj težav. Zakaj?

Psihologi smo običajno zelo močno usmerjeni v to, da ponujamo pomoč in se vklapljamo v stiske drugih – to je običajno tudi razlog, zakaj se odločamo za študij psihologije. Vendar je vloga psihologa na različnih delovnih področjih lahko zelo drugačna. S tem sem se tudi sama soočala med prehajanjem preko različnih delovnih mest. Najbolj očitno je bilo ob prehodu z oddelka poklicne orientacije in svetovanja na oddelek za delodajalce na ZRSZ. Prej sem svetovala brezposelnim, jih motivirala, usmerjala, spodbujala k aktivnosti, širili smo zaposlitvene cilje in iskali možnosti. Pri delu z delodajalci pa je moja vloga nasprotna. Pred sabo imaš 12 res odličnih kandidatov in veš, da bo uspešen le eden – najbolj ustrezen. Ostali kandidati so zavrnjeni, potrebno jim je povedati, da niso uspeli. Priznam, da sem se sprva srečevala z občutkom, da nekaterim ljudem kradem priložnosti. Ker je način dela drugačen, se nisem soočala več le s problemom brezposelne osebe, temveč v prvi meri s problemom delodajalca.

Mislim, da je to glavni razlog, zakaj se psihologi znotraj Zavoda niso odločali za to delovno mesto. Vendar pa smo javna institucija, uporabniki naših storitev so tako brezposelni kot tudi delodajalci. Za oboje moramo poiskati najboljše rešitve in jim nuditi kvalitetne storitve. Prav zato se moje delo z brezposelnimi osebami ne konča po zaključeni selekciji. Kandidati, ki izpadejo, povečini lahko pridejo na svetovanje z interpretacijo rezultatov, dobijo povratno informacijo o sebi in delovnem mestu. Na podlagi tega lahko dobijo tudi kakšno nadaljnjo usmeritev glede delovnih področij, na katerih bi lahko iskali zaposlitev, ponudimo jim kakšno usposabljanje ali jim priporočimo, razvoju katerih področij naj se posvetijo v prihodnosti. Usmerimo jih na delovna mesta, ki bi bila za njih najbolj ustrezna. Zdi se mi, da s tem lepo zaokrožimo celoten postopek.

Kakšne so vaše delovne naloge?

Večinoma se ukvarjam s selekcijo kadrov za bolj zahtevna delovna mesta. Moje delo vključuje celoten postopek, od dogovorov z delodajalcem, priprave opisa delovnega mesta, nabora ustreznih oseb, razgovorov, po potrebi psihološkega testiranja interpretacije rezultatov tako delodajalcu kot tudi iskalcem zaposlitve. Poleg tega delam na razvoju pripomočkov in postopkov izbora, saj so psihološka testiranja zgolj majhen segment pri selekciji. Oblikujemo npr. vprašalnike za delodajalce, zaposlitvene vprašalnike, strukturiramo intervjuje, ki so lahko kompetenčni, vedenjski ali pa vsebujejo bolj strokovna vprašanja. Tretja bistvena naloga je promocija naših storitev, ki vključuje ozaveščanje širše javnosti s strokovnega in laičnega vidika. To pomeni, da izvajam delavnice, pripravljam različna predavanja, tako za brezposelne kot tudi za delodajalce.

Na raznih koncih je mogoče slišati, da klasični načini iskanja zaposlitve niso več aktualni. Ali se Zavod za zaposlovanje lahko prilagaja tem spremembam in če, na kakšen način?

Seveda, Zavod zelo močno stremi k prilagajanju na spremembe na trgu dela. Dejstvo je, da se izbor pogosto odvija že pred objavo prostega mesta na ZRSZ, tudi preko drugih bolj ali manj formalnih poti. Zato veliko delamo na ozaveščanju ljudi, da se aktivirajo pri iskanju zaposlitve in ne omejijo le na pošiljanje prijav. Nudimo jim tudi možnost, da se vključujejo v različne aktivnosti, ki jih izvajajo naši partnerji, na tedenski bazi organiziramo hitre zmenke z delodajalci, iskalce zaposlitve obveščamo o dogodkih v lokalnem okolju, ki bi lahko bili zanimivi z vidika krepitve kompetenc, lahko spoznavajo različne delodajalce, delovna področja, poklice, prisotni smo na socialnih omrežjih in še bi lahko naštevali. Kljub vsemu pa še vedno pridejo na svetovanja ljudje, ki se poslužujejo le pasivnih načinov iskanja zaposlitve. To pomeni, da se prijavljajo na javno objavljene oglase in potem ugotovijo, da dobivajo le negativne odgovore.

Poleg našega primarnega dela sodelujemo v ogromno različnih projektih. Če omenim samo nekatere trenutno aktualne, primer je BTC Campus. V osnovi je to podjetniško usposabljanje, vendar imajo prav zaradi praktične naravnanosti delavnic mladi priložnost spoznati delovanje podjetij in delodajalci možnost prepoznati potenciale vključenih oseb. Zanimiv je projekt Zaposlitveni izziv; trenutno se odvija že 16. po vrsti. Preko delavnic sodelujemo še z Združenjem Manager, kjer je poudarek na ozaveščanju iskalcev zaposlitve o tem, da si lahko tudi sami ustvarijo delovno mesto s tem, da razmišljajo, kako reševati probleme delodajalcev, ki jih ti vsekakor imajo. Prepogosto smo še zmeraj usmerjeni samo v to, da imamo mi problem, ker nimamo zaposlitve, vendar pa jih imajo tudi delodajalci. Če najdejo nekoga, ki se tega zaveda in konstruktivno prispeva k reševanju problema, je tak kandidat veliko bolj zanimiv kot pa nekdo, ki samo sledi navodilom. Mislim, da se pojmovanje dela zelo močno spreminja. K temu prispevamo tudi zaposleni, ki znotraj podjetja kreiramo in iščemo možnosti. Podjetništvo ni samo to, da imaš idejo in ustanoviš svoje podjetje. Včasih to ni možno. Izboljšave in ideje postanejo »žive« le takrat, ko so zanimive in uporabne za okolje v katerem smo. In to je lahko tudi znotraj druge organizacije. Tudi to bi lahko rekli, da je neke vrste podjetništvo.

Nasproti gremo delodajalcem tudi z informiranjem o tem, kakšno je stanje na trgu dela. Organizacije včasih pričakujejo, da bodo dobile idealnega kandidata. Takih kandidatov pogosto ni, zato se morajo zavedati, da določeni ljudje imajo potencial, ampak doslej niso imeli možnosti, da ga razvijejo. Na strani podjetij delamo bolj v tej smeri, da z našo pomočjo prepoznajo človeka, ki bi lahko na nekem področju razvil svoje zmožnosti in mu dajo to možnost.

Kar ste nazadnje povedali, zagotovo velja za mlade, ki še niso imeli priložnosti v okviru zaposlitve razvijati svojih potencialov. Kakšen je vaš nasvet za iskalce prve zaposlitve?

Predvsem se mi zdi pomembno, da so aktivni in da hodijo po svetu z odprtimi očmi že med študijem. Desetke na fakulteti še ne pomenijo uspešnosti. Generacije, ki v zadnjih letih prihajajo k nam, so že zelo močno ozaveščene in veliko bolj pripravljene, še vedno se pa najde kdo, ki ni. Med študijem naj se skušajo povezovati, raziskovati trg dela, raziskovati, kje so dobri in kaj so njihove prednosti, kaj želijo in kaj v danem trenutku zmorejo … Ne želim promovirati prostovoljnega dela, ampak včasih je dobro, zelo smiselno je, da so vključeni v kakšno društvo, pa tudi, da se skušajo pripraviti, preden gredo npr. na prakso. Tudi jaz kot mentorica študente lažje vodim skozi prakso, če imajo neka pričakovanja in cilje. Če pride do mene nekdo, ki je popolnoma nedefiniran, potem je potrebno najprej poiskati, kaj je sploh tisto, kar on želi.

Kakšne pa so vaše izkušnje s študenti psihologije, ki pridejo k vam na prakso?

Načeloma zelo dobre. Je pa seveda praksa odvisna tudi od posameznega študenta. Nekateri pridejo kot nepopisan list in čakajo, kaj jim bomo ponudili. Mogoče jih je strah konkretnega dela, navajeni so sprejemati, podobno kot so to počeli na fakulteti. Prepustijo se, da jih vodim skozi prakso, vendar se ob tem vedno sprašujem, kaj so dejansko njihove želje, ali lahko sledijo, bi se mogoče na kakšnem področju želeli bolj okrepiti. Sem pa imela čudovito izkušnjo s psihologinjami, ki so skozi prakso tudi same stalno dajale pobudo, bile zelo aktivne in so jasno izrazile, kaj jih še bolj zanima, katere vsebine in področja dela bi rade pobliže spoznale. Prepričana sem, da zanje iskanje zaposlitve ne bo problem. Imajo fokus, imajo vizijo, kaj želijo in imajo željo po oplemenitenju znanja skozi prakso. Pomembno se mi zdi, da človek začne raziskovati sam pri sebi (saj smo psihologi, kajne?), da ve, kje je dober, kdo je, kaj je in kaj hoče. V nasprotnem primeru izgubi fokus in lahko ostane razpršen med številnimi možnostmi.

Kakšna se vam zdi njihova opremljenost z znanji na področju psihologije dela in organizacije?

Moram reči, da sem bila presenečena, predvsem nad tistimi psihologi, ki so prišli k meni v zadnjem času. Večinoma so bili zelo dobro teoretično podkovani in tudi za nas je zanimivo osvežiti določena znanja ali pa pogledati na problem s perspektive oseb, ki je mogoče včasih bolj idealistična in še ni obremenjena s preprekami iz prakse. Na drugi strani pa jim mi lahko ponudimo konkreten vpogled v delovni proces in tudi, kako sploh pristopiti k delu s temi znanji, kar jim pomaga.

Katera znanja s fakultete pa so vam prišla najbolj prav pri delu v praksi?

Tisto, kar smo dobili na psihologiji, je usmerjenost v človeka, poznavanje psiholoških procesov, delovanja posameznika.

Psihologi na Zavodu občasno sedimo na dveh stolih – na eni strani moramo zadostiti vsem upravnim postopkom, zakonskim določbam, vsem pravilnikom, na drugi strani pa se srečujemo s človekom kot individuumom, ki je potreben osebne obravnave in drugačnega pristopa. Tudi če nekaterih znanj leta nisi uporabljal, nekje ostanejo. Ne morem našteti konkretnih vsebin, ker gre dejansko za njihov preplet in neko generalno usmerjenost.

Bi rekli, da je ta usmerjenost v človeka tisto, kar dela razliko med vami in vašimi sodelavci, ki niso psihologi?

V bistvu se dopolnjujemo pri tem. Vsak gleda s svoje perspektive in je čudovito sodelovati na tak način. Zame je poezija, kadar vidim zapis npr. pravnika, sociologa, pedagoga in psihologa, nato pa jih združimo skupaj (smeh).

V čem pa sicer vidite prednosti psihologov?

Naša prednost je v tem, da imamo širino, da imamo vpogled v človeka, da smo opremljeni z znanji o konkretnem pristopu do človeka. Teh vsebin je v samem študiju veliko in jaz bi študij označila kot dober. Sicer nas zmeraj skrbi, da je študij morda preveč teoretičen, kar je na nek način res, vendar pa v času študija pridobimo znanja, ki jih lahko potem nadgrajujemo v praksi. Poleg tega, da je študij kvaliteten in zahteven, mislim, da nas nauči tudi delavnosti. In škoda bi bilo, da bi ta kvaliteta padla.

Katere vsebine ste sami pogrešali pri svoji izobrazbi?

Mi smo med študijem dobro obdelali ogromno različnih vsebin, manjkala pa so proceduralna znanja, ki smo jih pridobili s samoizobraževanjem in učenjem v praksi skupaj s kolegi. Na fakulteti smo na primer spoznali psihološke pripomočke, vendar pa je bilo pred uporabo potrebnega še veliko dodatnega raziskovanja. Nismo podrobneje govorili o tem, v kakšnih situacijah jih je smiselno uporabiti in na kaj vse moramo biti pri tem pozorni. Zelo veliko je tudi literature o različnih metodah, ki jih mi nismo spoznavali, se mi pa zdi, da v zadnjih letih na fakulteti zelo veliko delate na tem, da se ta dobra teoretična podlaga združi s konkretno uporabo. Ves čas moramo vedeti, da bomo znanja, ki jih imamo, morali nekoč nekje tudi uporabiti.

Pomembno bi se mi zdelo spregovoriti tudi o tem, da psihologi na različnih delovnih mestih igramo različne vloge. Psiholog učitelj ima drugačno vlogo kot psiholog v svetovanju in spremembo vlog sem tudi sama doživela, ko sem prehajala med različnimi delovnimi mesti. Takrat sem morala razčistiti najprej sama pri sebi.

Se vam na vašem delovnem mestu postavljajo kakšna vprašanja, ki bi jih bilo vredno raziskati?

Uh, teh vprašanj je veliko. Ena zadeva je zagotovo spreminjanje trga dela, ki je v zadnjih letih zelo intenzivno, s tem pa se spreminja tudi pomen in vloga dela. Delo ima več različnih funkcij: samoaktualizacijsko, socializacijsko, finančno-ekonomsko, identifikacijsko in druge. Vse večja fleksibilnost trga dela, ki ima tako pluse kot tudi minuse, zelo močno vpliva na te funkcije. Za razliko od tradicionalnih (vertikalnih) kariernih poti se pogosteje srečamo recimo s primeri oseb, ki so se na višku svoje delovne poti soočili z dejstvom, da v podjetju niso več potrebni in so ostali brezposelni. Zaradi ekonomske situacije, si jih podjetja ne morejo več »privoščiti«. Njihova kariera je tako rekoč lahko ponovno na začetku. Kako naprej?

Zanimivo je tudi vprašanje, kako se mladi lotevajo iskanja prve zaposlitve. Pa pogled s strani delodajalcev: kaj pričakujejo od zaposlenih, so se mogoče ta pričakovanja glede na preteklost spremenila? Ali danes dober delavec še vedno pomeni isto kot nekoč? Ali so v podjetjih bolj zaželeni zaposleni, ki se prilagodijo in izpolnjujejo naloge, ali so mogoče boljši tisti, ki so mogoče malo nekonvencionalni?

In kakšni so poklici prihodnosti? Mene včasih kar malo zmoti to »natančno« napovedovanje, čeprav je tudi napovedovanje poklicev prihodnosti naloga Zavoda. Glede na to, s kakšno hitrostjo se spreminjata tehnologija in trg dela, danes dejansko zelo težko predvidimo, kateri poklici bodo aktualni čez 10 let. Pri tem lažje napovedujemo znotraj katerih poklicnih področij bodo potrebe po delavcih večje.

Poleg tega so poklici kot živ organizem, ki se stalno spreminja, nekateri izumirajo, nastajajo novi (na primer poklic mehatronika, ki je aktualen zadnjih nekaj let). Ali bo čez deset let ta poklic isti, kot je danes? Ne, ne bo, to je edino, kar lahko z gotovostjo trdimo. Enako velja tudi za druge poklice, na primer poklic učitelja. Če danes učitelj ne obvlada tehnologije, je to problem, nekoč to sploh ni bilo pomembno. Kako bo čez dvajset let? Si lahko predstavljate?

Svet se spreminja in to od nas zahteva odprtost za novosti in veliko mero fleksibilnosti. Lahko bi rekla, da sta diploma ali magisterij v rokah le eden izmed prvih pomembnih korakov na poti našega vseživljenjskega učenja.

___________________________________________________

sanja


Sanja Ćorić

Sanja zaključuje magistrski študij psihologije. Bolj kot človek jo fascinirajo ljudje. Strokovno jo zanimajo vplivi družbenih procesov na posameznika, v prostem času pa se ukvarja z vprašanji pripadnosti in kulturnih razlik v interpretacijah sveta. Rada ima jezik, ceni dober humor, posebej pa uživa v družbi zanimivih sogovornikov.

Advertisements