Piše: Eva Boštjančič

Ne vem, kaj je bilo prej kura ali jajce. Ne vem niti, ali je bila prej zgodba ali to, da smo se iz zgodb začeli učiti. Vem pa, da jaz zgodbe uporabljam že vrsto let. In šele pred tremi leti, ko sem začela pripravljati predavanje za študente psihologije o moči pripovedovanja zgodb oz. prigodnic, kot sem jih kasneje poimenovala, sem spoznala, da sem to metodo sama uporabljala popolnoma spontano in nehote že prej v različnih trenutkih mojega življenja.

Zadnji tak ‘zanimiv’ dogodek je bila valeta moje hčere. Kot vsaka mama sem se tudi jaz pred samim dogodkom želela s hčero pogovoriti ter jo predhodno poučiti o pasteh pitja alkohola. Sama moraliziranja in nasvetov iz knjig ne maram, predvsem pa vem, da pri meni ne učinkujejo. Zato sem se tega pogovora lotila drugače: “Lara, ali se spomniš, kako sem se jaz počutila dan po tem, ko sem na zabavi po smučanju popila preveč ‘borovničk’? Še zdaj imam neprijeten občutek v želodcu, ko se spomnim, ko sem morala iti zjutraj po tem dogodku v trgovino po svež kruh in kako mi je tam vsa hrana smrdela ter sem se zelo težko zadrževala, da nisem sredi trgovine izpraznila vsebine mojega želodca. Potem ste me pustili doma, da sem po prvotnem planu odležala pol ure, ki se je kasneje raztegnilo v dolge tri ure globokega spanca. Ali se še spomniš, da si rekla, da sem bela oz. siva kot zid in le kaj se dogaja z mano? Šele opoldne sem zbrala toliko moči, da sem se vam pridužila na smučarskem kosilu ter popoldne, kar 18 ur po popivanju, začela uživati, ko mi je pri vsakem carving zavoju zopet sneg škripal pod smučmi.” Ja, to je bil povzetek zgodbe za mojo hči, ki je bila sama priča opisanemu dogodku, oz. posledicam dogodka pitja alkohola. Gotovo vas sedaj zanima, kako je preživela valeto in nočno druženje z vrstniki po njej. Mislim, da bo imela na ta dogodek lepe spomine. Ja, poskusila je tudi alkohol, a v mejah, ki so ji omogočile, da je bila sproščena (in trezna) najstnica.

Vedno poskušam teorijo prenašati v prakso in dogodke iz prakse pojasnjevati s teorijo. Trudim se tudi iskati vzporednice med privatnim in poslovnim življenjem. In tako sem prenesla tudi pripovedovanje zgodb na področje psihologije dela. Dobro oblikovana in še boljše povedana prigodnica (kratka prigoda, ki opisuje resnične dogodke iz našega organizacijskega življenja) lahko izraža oziroma sporoča tako dejstva kot čustvena stanja, tako jasne kot nevidne vsebine, tako bistvo kot okoliščine. In še, če jo povemo v pravem trenutku, je uspeh zagotovljen.

Sledi še primer iz poslovnega sveta. Ponavadi smo na selekcijskem intervjuju vprašani na primer o največjem dosežku v našem življenju. Odgovor, da smo uspešno in z odliko dokončali študij, je sicer korekten, a ne odraža strasti, energije ter našega odnosa do osvojenega cilja. Namesto tega lahko uporabimo prigodnico – najprej jasno opišemo problem ali cilj, nadaljujemo o tem, kako smo se stvari lotili, ter na koncu opišemo rešitev. Morda takole: “V naši družini je kar nekaj psihologov – mama je svetovalka na Centru za socialno delo, oče psihoterapevt, sestra pa študira socialno delo. Ko sem se odločala za smer študija, so mi starši psihologijo odsvetovali, saj naj bi bil to študij, do katerega je težko priti, saj se letno odpre le 60 novih mest. A jaz se nisem vdala. Vso energijo sem usmerila k čim boljšemu končnemu gimnazijskemu uspehu ter se potem intenzivno pripravljala na maturo. In uspelo mi je – tako uspešno končati gimanzijo kot potem pri vpisu na študij psihologije, ki mi je ponudil več, kot sem pričakovala. Predvsem sem spoznala, da lahko znanja prenašam med različnimi področji in da biti psiholog še ne pomeni, da razumem človeka. Ja, pridobila pa sem znanja, ki mi pomagajo, da se človeku čim bolje približam ter da lažje razumem mehanizme, ki vplivajo na njegovo obnašanje.”

Kaj pravite, ali ni ta odgovor bolj prepričljiv? Ko suhoparen odgovor popestriš z lastno zgodbo, ki jo pripoveduješ v prvi osebi ednine, da si pri tem pozitiven, zavzet in avtentičen. Jaz bi vsekakor izbrala takšnega kandidata. Pa vi?