Blog

Znanje je bogastvo – drži?

Piše: Eva Boštjančič

V mesecu maju sem se udeležila okrogle mize Kaj se o delu z ljudmi lahko naučimo od zagonskih in hitrorastočih malih podjetij, na kateri smo poslušali osebne izkušnje, hkrati pa so se rojevale ideje, kako se dela z ljudmi lotevajo v hitrorastočih malih in srednjih podjetjih ter kako talenti krojijo usodo zagonskih (start-up) podjetij. Predvsem me je navdušila ugotovitev govorcev s kadrovskega področja, da je enegija, zavzetost in strast tisto, kar odloča o izbiri pravega kandidata na selekcijskem razgovoru. In da so določena specifična znanja tisto, kar je za delodajalce največ vredno. Tako počasi prehaja tudi slovensko poslovno okolje do spoznanja, da predstavlja formalna izobrazba le odskočno desko na poti do zavzetega zaposlenega, od katerega lahko delodajalec pričakuje maksimum oz. do kariernega cilja posameznika, ki si ga že v obdobju zaposlovanja zastavi, ter kasneje kljub preprekam na trgu dela (premalo ustreznih delovnih mest, težja možnost napredovanja…) izkoristi vse svoje potenciale in priložnosti.

Mene so straši pospremili na izobraževalno pot z besedami: “Pridno se uči, zaključi fakultetno izobrazbo in boš uspešna”. Jaz pa mojim trem otrokam vsak dan (ne)posredno polagam na dušo tole: “Učenje je nekaj, kar se nikoli ne konča. Pomembno pa je, da vidiš smisel tega, kar spoznavaš, se učiš, včasih celo eksperimentiraš, se ti zalomi, a tudi to je spoznanje. Čudovit občutek pa je, ko lahko naučeno vidiš ali kar sam preneseš v prakso.” Ali to razumejo ali ne, ne vem. Vem pa, da to vsekakor drži. Znanje je danes dostopno na vsakem koraku. In zanj ne potrebuješ biti bogat! Obstajajo izobraževanja, tečaji, delavnice, le ozreti se moraš. Tudi mentoriranje je “in”. Da o možnostih spoznavanja novih vsebin na spletu niti ne izgubljam besed (npr. www.edx.org, www.ocw.mit.edu, www.coursera.org). Na spletnih univerzah najdeš prav vse – od začetnega učenja kitajščine, vodenja projektov, računalniškega programiranja pa do vloge znanosti pri kuhi, osnov forenzične znanosti ali predavanja p psihologiji sreče.

Znanja, ki jih danes ponujamo posamezniku na formalni izobraževalni poti, temeljijo predvsem na tradiciji, na že raziskanih in potrjenih teoretičnih spoznanjih. Le redko pa študentom ponudimo sodobna spoznanja, težje prihajajo v stik s praktičnimi primeri ali s spoznavanjem naprednih metod, katere edine omogočajo pot do še neodkritih spoznanj. Pomembno je, da mladim tekom izobraževanja odpiramo in ne zapiramo pogledov, da jih vzpodbujamo in ne kritiziramo. Ja, lahko jim predstavljamo lastne izkušnje, naš edinstven pogled o določeni temi, a lasten odnos do teme si morajo izoblikovati sami. Prikrivanje znanja, zavajanje, zastiranje informacij ne bo obrodilo sadov. Znanje mora biti dostopno vsem in transparentno. Posredovano mora biti v obliki, ki bo razumljiva ter ki bo vzpodbujala razmišljanje ter oblikovanje posameznikovega odnosa do predstavljene vsebine.

Drugi korak, ki pa so ga izpostavili tudi udeleženci okrogle mize, je povezovanje. Povezovanje med teorijo in prakso, med univerzo in gospodarstvom. Drug drugemu lahko damo največ. Dobro je, da se izobraževalni programi redno posodabljajo, tako na osnovi novih spoznanj kot tudi na osnovi pričakovanj, potreb in zahtev s trga (glede na hitrost razvoja vsaj na 3-5 let). V izobraževalnih ustanovah lahko razvijamo nove metode, izdelujemo prototipe, opozarjamo na novosti ter na korake, ki so jih hitro rastoča gospodarstva že naredila. Gospodarstvo pa znanosti in izobraževalnemu sistemu lahko ponudi možnost preizkušanja v praksi, opozarja na zastoj v razvoju, pri katerem potrebuje pomoč, in nudi tudi finančno podporo.

Pri svojem pedagoškem in raziskovalnem delu poskušam sama ravnati prav tako, kot sem zapisala. Sem pa pred leti imela slabo izkušnjo, misleč, da vsi v izobraževalnem sistemu razmišljamo podobno. Pri gradnji hiše se nama je z možem pojavil problem, ki je kar klical po ustreznem strokovnem svetovanju in s tem povezanim večjim finančnim vložkom. Pa sem pomislila na fakulteto, ki te mlade bodoče inženirje izobražuje. Po e-pošti sem profesorju predstavila naš problem hkrati skupaj s predlogom, da lahko naš primer obravnava pri vajah ali seminarju ter da bova z možem najboljšo rešitev, ki jo bodo ponudili študenti, sprejela, jo uporabila pri zaključevanju hiše ter študentsko delo seveda ustrezno finančno nagradila. Na koncu sem mu predstavila tudi prednosti takšnega sodelovanja – 1) povezovanje teorije s prakso, 2) refernca za študenta ali skupino študentov, katerih projekt bo implementiran v praksi in 3) finačna nagrada za študenta oz. študente. Po dolgih treh tednih dobim po e-pošti sledeči odgovor: “Spoštovani, takšno sodelovanje nas ne zanima.” In ostala sem brez besed.

Advertisements