Piše: Tjaša Fužir, mag. psih.

Kakšne so pozitivne in negativne plati dela od doma? Ali je res to tako super, kot se sliši, ali pa je mogoče bolj naporno, kot zjutraj vstati, se urediti in oditi v službo ter delati v pisarni?

Ob 7:00 zazvoni budilka, vstaneš in še v pižami prižgeš računalnik. Medtem ko si pripraviš jutranjo kavo in zajtrk se povežeš še v službo in pripravljen si za delo od doma. Kar iz dnevne sobe, iz naslonjača, še v spalni opravi ali pa najljubši trenirki, četudi ti je že malo premajhna in je tu pa tam zaflekana in z nekaj luknjami.  Vsi vedo, da boš od 8:00 do 16:00 zaseden, ker boš »v službi« in čeprav si doma in delaš od doma, te pustijo pri miru, kot da si v pisarni in ne doma. Opraviš nekaj pomembnih klicev, urediš zadeve in po osmih urah zadovoljno ugasneš računalnik. Tvoj prosti čas se lahko začne. Preostanek dneva lahko nameniš družini, prijateljem, hobijem. Pa je res tako idealno?

Mogoče se ti zjutraj, ko zazvoni budilka še ne da takoj vstati, pa se ne lotiš dela takoj. Ko vstaneš, moraš nujno še v trgovino, potem je že čas, da skuhaš kosilo – se boš dela lotil takoj po kosilu, si obljubiš. Ker se pripravlja k dežju, je nujno, da še hitro pokosiš trato, potem se boš pa takoj lotil. A kaj, ko je ura že štiri in dobiš obiske, ki se zadržijo nekoliko dlje, kot so sprva predvidevali. In tako je ura že šest popoldan, ti pa še nisi opravil svojega 8-urnega delavnika in nujnih stvari, za katere si obljubil, da jih urediš danes. Ko se končno usedeš za računalnik in se lotiš dela, te zmotijo še domači in tako tvoja pozornost za nekaj časa spet uide drugam, preden se lahko popolnoma skoncentriraš na delo. In ko ponovno pogledaš na uro, se zaveš, da je ura že krepko čez polnoč, ti pa še vedno nisi naredil vsega potrebnega.

Mogoče pa zjutraj kljub vsemu vstaneš, ko zazvoni budilka, popiješ kavo in se lotiš dela. Vendar pa te vsako uro zmoti kdo od domačih, ki želi kaj od tebe ali pa te želi obvestiti o nečem, ter ti tako hitro za pol ure skrene pozornost. In za tistih učinkovitih osem ur dela potrebuješ tudi po 12, 13 ur. Pa imajo potem domači res kaj od tebe in tvoje družbe, če si z njimi samo v času, ko nekaj potrebujejo od tebe in te zmotijo med delom? Si dobro uravnotežil delo in družino, prosti čas? Si lahko sproščen, ne misliš na službo in se popolnoma posvetiš tistemu, ki je v danem trenutku s tabo?

Iz lastnih izkušenj moram reči, da se moraš potruditi in znati izklopiti tako en kot drug vidik. Pomembno je, da si postaviš mejo in da znaš doma biti v krogu svojih domačih brez, da vsako minuto gledaš na računalnik in na e-pošto, če moraš kaj nujno narediti. Pomembno je, da znaš reči tako sebi kot tudi ostalim – sedaj sem pa do takrat in takrat v službi, če je kaj res nujnega, se lahko v tem času pogovoriva, drugače se dajva pogovorit takrat, ko končam. Ni enostavno, sedeti v dnevni sobi ali v kabinetu, medtem ko drugi v kuhinji igrajo karte ali zunaj na terasi nabirajo vitamin D.

Ampak, če si znaš postaviti mejo in reči, od sedmih do dvanajstih delam, potem si vzamem eno urco prosto za kosilo in kavo po kosilu, delam še do štirih in potem ugasnem računalnik in sem z domačimi, ter če se znaš tega v večji meri držati, potem si zmagal in je lahko delo od doma ena izmed prednosti, ki ti jo nudi zaposlovalec. Če pa te meje ne znaš potegniti in poleg rednega dela v pisarni delaš še popoldne doma do poznih nočnih oz. jutranjih ur, se ti lahko prej ko slej zgodi, da bo pretiravanje in pomanjkanje počitka terjalo svoje. Ne samo v obliki izčrpanosti in slabšega počutja, temveč tudi v obliki napak, ki se nam ob zadostnem počitku ne bi zgodile. In vse skupaj lahko kmalu pripelje do težav v medosebnih odnosih, lahko se spremeni vaš odnos do dela, zmanjša se vaša učinkovitost. Pojavijo se občutja krivde, nižja samopodoba, izguba energije – na koncu pa lahko pride do izgorelosti. Tega pa si seveda ne želi nihče – zato delo od doma – ja, ampak po pametnih načelih in s postavljenimi mejami! Zavedati se moramo, da nam nihče ne bo vrnil vseh tistih dodatnih ur, ki jih popoldne doma preživimo za računalnikom, namesto, da bi bili z družino. Zato postavimo jasno mejo med službo in med zasebnim življenjem in ne dopustimo, da bi težave iz službe vplivale na naše življenje doma. Pustimo službo v službi, doma pa bodimo to, kar smo v krogu najdražjih – partner, žena, mož, mama, oče, teta, stric, hči, sin …